Sebi ni mogoče ubežati – 2.

Dušan Rutar

Človek lahko kot umno bitje vpliva na svoj um. Lahko se nauči vplivati nanj. Lahko ga preobrazi, preoblikuje. Lahko se nauči upravljati z njim. Vselej je v njem, je torej njegov subjekt, ne more izstopiti iz njega, um je neskončen, lahko pa deluje znotraj njega tako, da se mu prepusti, kot se prepusti v meditaciji. Ne skuša določiti, kakšen naj bi bil um, temveč prepusti sebe umu in njegovim »pričakovanjem«, kdo naj bi bil, kaj naj bi postal.

Paradoks je, da znotraj uma deluje skladno z njim tako, da ne trpi in nima občutka, da je kakor list v vetru, čeprav mu je podrejen. Zadeva je kompleksna.

Spreminjanje terja odpiranje novega prostora kot okna, skozi katerega vidiš, česar prej nisi videl. Lahko pa vidiš tudi to, česar številni drugi ne vidijo. Potem v nekatere zadeve ne verjameš (več), temveč jih raziskuješ. Naj zato za začetek razmišljanja o preobrazbi uma – morda je bolje, če govorim o preobrazbi svojega odnosa do uma znotraj njega – poudarim to. Da bi resnično preoblikovali svoj odnos znotraj uma do njega ter dosegli notranji mir in blagostanje, moramo predvsem preseči poenostavljene recepte popularne kulture, ki pogosto obljubljajo hitro rešitev vsakdanjih izzivov skozi površinsko »pozitivno razmišljanje« ali kratkoročne tehnike meditiranja, »delo na sebi«, odkrivanje »pristnega jaza« in razvijanje najboljših različic sebe. Resnična sprememba zahteva globoko preoblikovanje našega ideološkega odnosa do sebe, drugih in sveta.

Morda je za odmik od takih neučinkovitih, a popularnih in ne po naključju zelo razširjenih tehnik in metod ključna preusmeritev pozornosti na nekaj čisto drugega.

To imenujem razkroj identificiranja s strukturami ega. Psihoanaliza in filozofija sta nas že zdavnaj poučili  (npr. Lacan, Rancière, budistična filozofija), da naše trpljenje pogosto izvira iz premočne identifikacije z družbeno določenimi vlogami, pričakovanji in zunanjimi zgodbami, ki smo jih ponotranjili, pogosto že v otroštvu. To spoznanje je zelo pomembno, kajti tako trpljenje spremlja notranji dialog, skozi katerega nam notranji saboter nenehno sporoča, da imamo prešibko voljo, da premalo trdo delamo, da smo preveč nagnjeni k ugodju, da smo premalo pametni ali da smo celo neumni in leni. Veliko ljudi se ujame v to past in obtiči v njej, zato imajo vse večje občutke manjvrednosti in krivde, so jezni nase ali se celo sovražijo, ves čas pa jih spremljata tudi tesnoba in anksioznost kot zanesljiva znaka, da niso »dovolj dobri«.

Resnica je, da naše trpljenje pogosto ne izvira iz prešibke identifikacije s pričakovanimi vlogami, temveč iz premočne. To pomeni, da ljudje, ki naivno premočno verjamejo nagovarjanju, ki jih dosega na vsakem koraku in ves čas – nagovarjajo jih starši, vzgojitelji, učitelji, mediji, guruji, svetovalci, vplivneži etc. –, tvegajo težave natanko zato, ker verjamejo preveč, ne premalo.

Psihoanaliza nam pomaga razumeti zapisano z dodatnim konceptom subjekta, za katerega se predpostavlja, da verjame. Četudi nekateri ljudje ne verjamejo v žargon in zgoraj naštetim svetovalcem in zastopnikom ideologije, se lahko distancirajo od njih, obenem pa vendarle verjamejo, da jim drugi verjamejo, zato pridejo z dežja pod kap. Sami jim sicer ne verjamejo, vendar se vseeno obnašajo, kot je predvideno, ker ne želijo biti izključeni ali anonimni. Ljudje spontano ne želijo biti izključeni, zato se že preventivno obnašajo, kot se od njih pričakuje.

Preobrazba uma pomeni postopno rahljanje in opuščanje orisane identifikacije, kar omogoča večjo svobodo in notranji mir.

Za preobrazbo v umu je poleg rahljanja opisane identifikacije pomembno tudi kritično preučevanje lastnih miselnih vzorcev. Namesto da zgolj »preusmerimo« negativne misli v pozitivne, moramo prepoznati globlje strukture svojih prepričanj, verovanj in nezavednih vzorcev. To pomeni raziskovanje lastnih odzivov, prepoznavanje ponavljajočih se vzorcev ter soočenje z lastnimi sencami, kot bi nemara dodal Jung. Končno se prepričamo, kako malo naših mnenj je zares naših in kako veliko je idej, ki jim zgolj sledimo, ne da bi se prepričali, zakaj to delamo.

Tudi nadaljevanje preobrazbe je zahtevno: poglobljena praksa prisotnosti in pozornosti. Ne gre za hiter »mindfulness« med drugimi dejavnostmi, ki napolnjujejo naš vsakdan, temveč za resnično ukoreninjeno prakso, ki vključuje opazovanje svojih notranjih stanj brez takojšnjega odzivanja nanje. Ta vrsta prisotnosti omogoča večjo avtonomijo pri oblikovanju svojega doživljanja.

Skozi opisane procese se dogaja naša preobrazba, zaradi katere opuščamo nekatere dejavnosti, čeprav se nam je morda vse življenje zdelo, da so nujne, in vse bolj razumemo pomen zahtevnega filozofskega koncepta, o katerem velikokrat spregovorim: vzpostavljanje odnosa do drugega kot pot k sebi.

Pot k sebi torej ni ravna pot od sebe k novi in novi boljši različici sebe ali k »pristnemu sebe«, ki se domnevno skriva za zunanjo masko, temveč je pot k temu, kar ves čas že sem – preko drugega.

Filozofija Ubuntu nas uči, da je moje blagostanje vedno tudi v skupnosti – »jaz sem, ker smo«. Brez drugih torej ne morem biti, kar sem. Lahko se preobrazim v to, kar sem, ne da bi enako storili tudi drugi. V takem primeru tvegam določeno vrsto samotnosti.

Ko se odpiramo drugemu, ne kot sredstvu za potrjevanje lastnega ega, ki se identificira z vlogami ter hrepeni po všečkih in zunanji potrditvi, temveč kot resničnemu subjektu, se začne globlji proces osebne preobrazbe, v kateri se prebija v ospredje etična odgovornost do drugega, ki temelji na sočutju.

Resnična notranja preobrazba tako ni niti učinek sprejemanja zunanjih pričakovanj, nasvetov ali predlogov niti učinek nenehnega izboljševanja, samouresničevanja in samooptimiziranja, da bi razvijali najboljše različice sebe, temveč je dinamično ravnovesje med sprejemanjem tega, kar je, in ustvarjalnim delovanjem v smeri rasti, ki ima malo skupnega z družbenimi pričakovanji in z na videz všečnimi vlogami, ki naj bi jih igrali na odru življenja. To nas varuje pred iluzijo hitrih rešitev, ki je ključni del ideoloških praks, in obenem ohranja možnost resnične spremembe.

Mnogi si predstavljajo notranji mir kot končno točko ali stanje, kjer ni več spraševanja, raziskovanja, dvomov in nemira. V resnici gre za stalno prakso, v kateri se učimo sobivanja s paradoksi življenja, z negotovostjo in lastnimi protislovji, z odprtostjo in z odpiranjem neznanemu – brez potrebe po tem, da jih takoj razrešimo ali da nas drugi nagradijo.

Tako se preobrazba uma ne zgodi zgolj z »nekaj truda«, s prizadevanjem, z »močno voljo« in s sledenjem priročnikom za osebnostno rast, temveč skozi dolgotrajno prakso raziskovanja, razgradnje identitet in preoblikovanja lastne zavesti, odnosa do drugega in sveta.

Znotraj uma, vselej znotraj njega.