Izberi srečo

Minea Rutar

Dragi oči,

pogovarjava se torej o tem, ali lahko srečo izberemo oziroma se zanjo odločimo. Razmišljanje o tej temi je spodbudilo najino dopisovanje o svobodnosti izbiranja lastnega odzivanja na okoliščine. Kot bi naključje hotelo, pa sem prejšnji teden zasledila dogodek, ki bo potekal v Ljubljani – Izberi srečo. Na njem se bodo pogovarjali o znanosti mirnega življenja, o pasteh pridnosti, o tem, kako reči drugim »ne« ipd. Prav o teh temah torej, o katerih se pogovarjava midva. Zakaj mi naslov dogodka potemtakem vzbuja takšno nelagodje?

Zaradi tega, o čemer sva začeli pisati zadnjič. Zato, ker mislim, da izsledki sodobnih raziskav v psihologiji in nevroznanosti sreče ne omogočajo sklepa, da je srečo možno izbrati. Verjamem, da je naslov dogodka metaforičen in le odpira vprašanja o tem, kako živeti srečnejše, boljše življenje, a se mi vseeno zdi zavajajoč. Preveč je podoben vsemu, kar kritiziramo pri sodobni industriji samopomoči, ki posamezniku nalaga odgovornost, da se vzame v roke, poskrbi za svojo srečo in blagostanje, in prevzame polno odgovornost za svoje odločitve in odzivanje na svet okrog sebe. Vedno me začudi, da ta žargon kogarkoli pomirja; predstavljala bi si, da bo ljudi prigovarjanje, da so le oni sami odgovorni za celoto svojega življenja, prej spravljalo v stisko in obup. Če namreč s svojim življenjem nismo zadovoljni, bi si mislila, da bo zadnja stvar, ki bi jo kdo želel slišati, to, da je za svoje nezadovoljstvo kriv sam. Kaj pa se ni bolj potrudil, da bi izbral srečo! Če že njegove okoliščine – to, da živi v vojnih razmerah, je rojen v družini z nizkim socioekonomskim statusom, je tako ali drugače hendikepiran itd. – niso pod njegovim nadzorom, pa je vendarle svoboden v tem, kako se na te okoliščine odziva. Če je torej nagnjen k razočaranju, obžalovanju, nezadovoljstvu, občutkom nemoči, obupa in depresivnosti, je njegova odgovornost, da se izboljša. Le to informacijo – da se vendarle je možno vzeti v svoje roke – smo očitno potrebovali vse življenje, zdaj, ko vemo, da se je možno odločiti za srečo, pa nam ta gotovo ne uide!

 

Nič v tej pridigi se vsaj meni ne sliši niti odrešujoče (krivda je namreč v celoti prevaljena na posameznika) niti skladno z znanstvenimi dognanji.

 

Če nam sodobna znanost sreče kaj pove, je to, da smo ljudje podvrženi tisočerim vplivom, ki na nas delujejo zunaj našega zavestnega nadzora. Mislim, da lahko ljudem veliko bolj pomagamo, če jim skušamo razložiti, kako ti vplivi delujejo znanje, zakaj se jim je težko zoperstavljati, in kako se je mogoče spreminjati.

 

Predvsem se spreminjamo postopoma, pogosto skrajno počasi, najboljši rezultati pa so običajno vidni, ko nas na tej poti spremljajo drugi. Neredko k spreminjanju delovanja uma zelo učinkovito prispevajo tudi biološka zdravljenja. Pravzaprav že desetletja dolgo vemo, da so spremembe najbolj dolgotrajne, ko kombiniramo psihoterapevtsko zdravljenje z biološkimi zdravili. Tudi v primeru, ko ne zdravimo psiholoških motenj, ampak le želimo izboljšati kvaliteto svojega življenja, pa se gotovo za spremembe ne odločimo poljubno oziroma arbitrarno. Ne spremenimo se, ker smo si nekega ponedeljka zjutraj to pač zaželeli pod vtisom vplivnežev, ki so nam povedali, da je srečo možno izbrati.

 

Takšna sporočila me resno razjezijo, sploh, ko jih množično širijo domnevni strokovnjaki. Morda ljudem najprej odleže – začutijo, da imajo nekaj vpliva, da torej niso samo nemočne bilke v vetru, ki na svoje življenje ne morejo vplivati, kot so morda čutili do zdaj. To je res, povsem nemočne bilke sicer nismo, vendar pa prav tako tudi slučajno nismo kovači svoje sreče na način, kot se to tako rado prigovarja.

 

Vpliva na življenje nam ne omogoča to, da se odločimo, da ga bomo naenkrat prevzeli (po tem, ko ga morda desetletja nismo zmogli). Možnost vplivanja na naše doživljanje nam omogoča narava delovanja naših možganov in predvsem ogromno znanja, ki ga imamo o tem, kako nanje sistematično vplivati, da se bo morda zgodila kakšna sprememba. V nadaljevanju bi torej več rada spregovorila o načinih, kako se spreminjamo, in s tem raziskovala, zakaj sreče ne moremo »izbrati«, kako pa lahko skušamo postopoma, z znanjem, s podporo in z ogromno potrpežljivosti spreminjati tako svoje okoliščine kot svoje možgane, da bomo lahko živeli nekoliko manj nemirno, depresivno, tesnobno, nevrotično in zaskrbljeno. Ta pot je dolga in včasih nepredvidljiva. Številne spremembe niso možne. Najverjetneje se ne bomo spremenili radikalno, gotovo pa ne v kratkem času, enostavno, in ne na vseh področjih, na katerih bi si želeli.

 

Zato čim manj pozivajmo k temu, naj bodo ljudje srečni, naj se odločijo za srečo, naj izberejo svoje odzive na okoliščine in naj se vendarle malo bolj potrudijo. Žal sreča ni v naših rokah, ne moremo je pričarati, priklicati ali izbrati. Je pa v naših možganih –  in čeprav znanost še vedno nima odgovorov na številna vprašanja, povezana s tem, kako in zakaj točno se tako zelo razlikujemo v svoji zmožnosti za srečo in druga blagodejna psihološka stanja, jih ponuja vsaj dovolj, da bi lahko že vedeli, da sreče pač ne moremo poljubno izbirati, pa naj bo ta fraza mišljena še tako metaforično.

Dušan Rutar

Draga Minea,

sem ravno razmišljal ob nekem spoznanju o tem, kam nas lahko privede nenehno sledenje zahtevam in pričakovanjem – tudi tistim, ki jih imamo za svoje in verjamemo, da predstavljajo našo notranjo motivacijo.

Iz svoje dolgoletne prakse vem, da zlasti številne mlade ljudi želja, da bi postali Nekdo in bili nekaj posebnega, motiv, da bi nenehno dokazovali ljudem okoli sebe, kako briljantni in uspešni so, vodi v – pekel. To je temačen kraj nenehnega samoobtoževanja, občutkov krivde, da še niso dovolj dobri, da niso dosegli dovolj, da so leni in da so zgube. To je resnično strašen kraj, kjer se ves čas rojeva jeza nase, to pa neredko spremlja poškodovanje lastnega telesa, rezanje z britvico, ščipanje kože. Na žalost mislim, da tekanje za srečo in odločanje zanjo, kot se sicer odločimo za novo srajco, sodi natanko v isti register priganjanja. Raje sem zgolj to, kar sem – čisto navaden človek. In sem hvaležen, da lahko živim v miru v moderni državi, da se mi ni treba vsak dan znova spraševati, ali bom preživel do večera ali ne.

S svojim pismom si me, vnovič, vrnila v moja študentska leta. Tokrat me misli odnesejo k norveškemu filozofu Jonu Elsterju, ki sem ga takrat strastno prebiral. Njegove knjige sem kar požiral.

Leta 1978 izide njegova »Logika in družba«. Preberem jo na mah. Filozof razmišlja v njej tudi o psihičnih, duševnih stanjih, ki so po svojem bistvu stranski produkti (ang. by-products). Kaj to pomeni in ali je pomembno za najino razmišljanje o odločanju za srečo in njenem izbiranju?

Pomeni, da so tako nekatera duševna stanja kot nekatera družbena stanja taka, da jih ni mogoče neposredno zasledovati, da se nanje ne moremo naravnati kot na cilje, ki jih nato tudi dosežemo, če se dovolj potrudimo in se racionalno obnašamo. Primer je ljubezen. V drugo osebo se ne moremo zaljubiti tako, da se zvečer odločimo za zaljubljenost – naslednji dan se nameravamo zaljubiti –, potem pa preprosto sledimo logičnim korakom, ki jih natančno preučimo, prepričani, da nas vodijo natanko k zastavljenemu cilju.

Stanja, o katerih govorim, sem sodi tudi sreča, so taka, da se pojavijo le kot stranski učinki (stranski produkti) drugih aktivnosti ali stanj. Srečo torej lahko dosežemo, medtem ko se ukvarjamo z drugimi zadevami, ko nanjo tak rekoč pozabimo in se z njo niti ne ukvarjamo.

Elster poudari, da sem ne sodita le sreča in ljubezen, sem sodijo tudi taka stanja, kot so spanje, spontanost, prijateljstvo. Vsa taka stanja imajo skupno strukturo – ko jih poskušamo doseči ali neposredno proizvesti, sam naš poskus spodkopava možnost, da jih dosežemo. Na primer, če poskušamo zaspati tako, da se odločimo, da bomo zaspali in »delamo na tem«, nas to običajno ohranja budne. Bolj kot se osredotočamo na to, da smo spontani, bolj postajamo preračunljivi in ​​nespontani. Zakaj se to zgodi?

Bistvo je, da bistveno drugotna stanja zahtevajo, da se človek najprej odpove instrumentalni racionalnosti, da torej neha preračunavati, kaj naj naredi, da bo stanje dosegel. Zanj se preprosto ne more kar odločiti, kot ugotavljaš tudi sama.

Neposredno zasledovanje sreče namreč uvaja prav tisto vrsto samozavedanja oziroma kalkulacije, ki stanje preprečuje in onemogoča. To je tako, kot če bi poskušali videti svoje oči brez ogledala – gledanje spremeni tisto, kar poskušamo opazovati.

Za srečo bi to lahko pomenilo osredotočanje na pomembne smiselne dejavnosti, ne pa na samo srečo. Na tej točki se mi zdi pomembno opozoriti na naslov Elsterjeve knjige: logika in družba.

V današnjem družbenem okolju je pogosto videti, kot opozarjaš, da je zelo logično, razumno in smiselno ukvarjati se s srečo tako, da se zanjo odločiš, da jo torej izbereš, da se naravnaš nanjo kot na cilj.

Elster pa povezuje koncept bistveno drugotnih duševnih stanj s širšimi družbenimi in političnimi vprašanji. Nekatere družbene dobrine, kot so solidarnost, zaupanje in legitimnost, poudarja, imajo prav tako lastnost, ki jo imajo bistveno drugotna duševna stanja – ni jih mogoče proizvesti neposredno, temveč izhajajo iz drugih pogojev in praks. Sklepati smemo, da so v družbi ljudje lahko srečni, a ne tako, da se vsak posameznik odloči za srečo, temveč bistveno drugače.

Mislim na osredotočenje ljudi na skupnostne dejavnosti, kot je urejanja zelenih površin in vrtov, kjer ljudje skupaj obdelujejo zemljo, kar spodbuja občutek pripadnosti, telesno aktivnost in povezanost z naravo. Ali pa redna srečanja skupnosti, kjer lahko ljudje skupaj iščejo rešitve za težave, ki jih pestijo, kar krepi občutek zmožnosti in samoupravljanja, kot smo rekli včasih. Kaj pa medgeneracijski programi, ki povezujejo starejše in mlajše, omogočajo prenos znanja in izkušenj ter gradijo spoštovanje in razumevanje med različnimi starostnimi skupinami? Ali ne sodijo mednje tudi kulturni dogodki in festivali, ki krepijo lokalno identiteto in ponos, obenem pa omogočajo izražanje in doživljanje skupnih vrednot?

Izpostavil bi skupna praznovanja in pogovarjanje o tem, kar se nam dogaja, kako živimo in doživljamo življenje, v čem odkrivamo njegov smisel. Ali ni doživljanje sreče tesno prepleteno z občutenjem kontinuitete in smisla življenja?

Mislim na starogrški koncept evdajmonije, ki je oblika sreče, za katero so Stari dobro vedeli, da presega zgolj ugodno počutje in zadovoljstvo, saj vključuje predvsem občutek smisla, dostojanstva in izpolnjenosti v širšem družbenem kontekstu, ne le znotraj samega sebe.

Tvoj,

oče