Čas za vnovični razmislek o smislu življenja

Dušan Rutar

Hiter pregled časnika vzbudi v meni nenavaden občutek, o katerem želim spregovoriti. Naslovi člankov, ki jih preberem, so: Izdaja Ukrajine s strani Donalda Trumpa je opogumila Vladimirja Putina in zaveznikom zveze NATO zamajala tla pod nogami; V napadu z nožem v Avstriji umrl najstnik, pet jih je bilo ranjenih; Dveletna deklica in njena mama sta umrli zaradi poškodb v avtomobilskem napadu v Münchnu; Muhsin Hendricks, »prvi odkriti gej imam« na svetu, ustreljen v Južni Afriki; V prerivanju množice na železniški postaji v Delhiju je umrlo najmanj 18 ljudi (hitenje je izbruhnilo, ko so se popotniki vkrcali na vlake v indijski prestolnici, da bi šli na največje versko srečanje na svetu); Ekstremno vreme naj bi leta 2025 povzročilo nestanovitnost cen hrane, potem ko se bodo stroški kakava in kave podvojili. Kateri občutek me preveva ob branju?

Že dolgo vemo, da smisel življenja ne more biti mračno suženjstvo maksimalno uspešnega življenja. Natanko vemo, da ne more biti. A zakaj je toliko ljudi mračnih sužnjev maksimalno uspešnega, učinkovitega, optimalnega, popolnega življenja? Zakaj toliko ljudi živi, kot da so stroji, primerljivi z drugimi stroji? Zakaj številni verjamejo, da se morajo optimizirati za učinkovito produktivnost, ne pa za igro?

Ko govorim o igri, najprej pomislim na otroke, ki se čudijo svetu, ga želijo raziskovati, dokler jih ne ustavijo odrasli, so veseli in radostni, sproščeni in svobodni. Ne poznajo še hlapčevanja menedžerski dolgočasnosti, ne poznajo neskončnih seznamov opravil, ki jih je treba odkljukati. Odprti so za nove poti, nove izkušnje, nove ideje, presenečenja.

Njihova življenja še niso natančno usklajena z jasnimi cilji, učinkovito osredotočenostjo, ne prepoznajo smisla življenja v trdem delu in ambicijah.

Ne vedo, da je zgodovina polna primerov, da je krepil ustvarjalnost inovatorjev duh igre. Brez svobodnega raziskovanja namreč ni inovacij. Še nobeno utesnjevanje, značilno za dolgočasne, duhamorne rutine, ni okrepilo kreativnosti duha.

Pravo sporočilo za to ni to, ki se nenehno pojavlja v našem duhu, saj je dobesedno povsod, v reklamah in oglasih, političnih floskulah, priganjanju gurujev, žuganju staršev, vzgojiteljev in učiteljev – naj poskusimo znova in se bolj potrudimo –, pravo sporočilo je popolnoma drugačno.  

Pravo sporočilo je kljubovanje. To je upor zoper nepremišljene ambicije, okostenele rutine, nesmiselne in nerazumne prioritete, brezdušne pozive elite. Mislim na življenjsko zavračanje tega, kar naš duh samodejno prepoznava kot poskuse, da bi nas zasužnjili in spravili na tla.

Kljubovanje ideološkim pozivom in praksam je pravi odgovor na precenjeno blago, ki nam ga krošnjarji ves čas kriče ponujajo, od nas pa pričakujejo, da ga brez ugovarjanja sprejmemo. To je kljubovanje občutkom praznine in neizpolnjenosti, ki se kopičijo in povečujejo, skupaj z vprašanjem, kaj bo sledilo, če bomo postali »uspešni«.

Vsaka izpolnitev, ki morda spremlja zlato medaljo, družbeno priznanje, plaketo ali kup denarja, je začasna in kratkotrajna. Realnost našega življenja je taka, da je po navadi iluzija celo naše prepričanje, da imamo v sebi nekakšne talente, ki zgolj čakajo, da jih uresničimo, da bi bili končno srečni in izpolnjeni.

V resnici je zares pomembna pot. Tega ni rekel le Hegel, rekli so še številni drugi ljudje. In imajo prav. Pot k cilju je že cilj.

Prav v tej perspektivi se rojeva radost življenja. To je radost samega potovanja, je veselje nad tem, kar je. Nad tem, česar ni in morda nekoč bo, ni nobenega veselja. Morda je pričakovanje, ni pa radosti.

Duša uživa v potovanju, v tem, kar dela, medtem ko potuje. Ali kot je rekel Konfucij: poti so narejene za potovanja, ne za cilje in destinacije.

Ljudje smo končna, smrtna bitja. To pomeni, da nas nekega dne ne bo več. Tako preprosto je vse skupaj.

Ko bo smrt izničila dosežke vsakogar izmed nas, ko bomo odpotovali in bo kmalu zatem zbledel spomin na nas, ko bo torej očitno vse manj ljudi, ki bodo še vedeli, da smo sploh kdaj obstajali, bo bolj kot kdaj prej jasno, da bi lahko odkrivali vznemirljivo, čudežno vitalnost življenja, ko je bil še čas, da bi se lahko veselili najmanjšega rutinskega trenutka svojih življenj, da bi lahko polno uživali v potovanju skozi neznane pokrajine in se čudili neverjetnemu bogastvu tega, kar je.

A vse preveč je ljudi, ki skušajo zamenjati svojo smrtnost in drveti proti oddaljenim ciljem, da bi ustregli blaznemu imperativu, ki postavlja nekakšen »uspeh« na vrh zmagovalnih stopničk, skrbno beleži njihove korake ter ugotavlja, ali se mu že bližajo ali še ne.

A smrtna bitja smo. In ljudje z začetka tega zapisa so bili še pred nekaj dnevi živi. Pred nekaj tedni so praznovali prihod novega leta, se veselili in si obljubljali, kaj vse bodo naredili v tem letu. Danes jih ni več.

Enako velja za vsakogar izmed nas. Vsak trenutek je lahko naš zadnji. Dol mi zato visi za »uspeh«, za vso propagando, za vse guruje in svetovalce tega sveta, za vse pozive, naj uresničim svoje skrite talente in ustvarim najboljšo različico sebe.

Sem že svoja najboljša različica. To je različica, ki uživa v igri, na poti, ki se ji reče življenje. Navdušen sem nad dejstvom, da sploh sem. Ker me že v naslednjem trenutku morda ne bo.

Natočim si še kozarec rdečega.