O radovednosti in kljubovalnosti

Minea Rutar

Te dni prebiram knjigo Mortality Christopherja Hitchensa. Zamislim se ob naslednjem stavku, ki ga je napisal v času izgubljanja utrujajoče bitke z rakom.

In kljub vsemu še vedno skušam negovati tisti majhen plamen radovednosti in kljubovanja. Pripravljen sem igrati igro do konca in nočem, da bi me obšlo karkoli, kar pripada življenju.

Ustavim se ob besedni zvezi plamen radovednosti in kljubovalnosti. Koliko od nas v času življenja resno goji radovednost in kljubovalnost, kaj šele na pragu smrti? Koliko ljudi resnično čuti, da zmorejo biti poleg vseh rutinskih, pogosto dušo izpraznjujočih obveznosti še pristno radovedni? In kakšne posledice ima to za naša življenja? Kako naj bomo radovedni, če pa nikoli ni časa, če nas čakajo neodložljive obveznosti in preštevilne odgovornosti, ki zahtevajo jasne odgovore, takojšnje rešitve in učinkovito načrtovanje?

Ni treba veliko, da tudi v najbolj radovednih ljudeh ugasne plamen radovednosti že zgolj zato, ker morajo bivati v svetu, kakršen ta pač je z vsemi svojimi dolžnostmi, nujnostmi in zahtevami. Še toliko manj prostora je za občutenje kljubovalnosti. To je prav gotovo ena od lastnosti, ki med odraščanjem tako v šoli kot družinskem okolju, kasneje pa prav toliko ali še bolj na delovnem mestu, ne samo, da ni spodbujana, temveč je v veliki meri zatrta. Kdo pa si želi kljubovalnih dijakov in preveč radovednih delavcev?

Kar želim v navezavi na zgornji zapis povedati, je tole. Včasih so me kot pridno učenko, nato dijakinjo, študentko in kasneje delavko ljudje, ki so premogli preveč kljubovalnosti, strašili in odvračali. Kako si drznejo kljubovati, sem se spraševala. S sistemom je treba sodelovati, tudi če (ali še posebej takrat ko) bi se mu radi upirali. Res, nemudoma lahko iz mladega človeka izbiješ vsakršno željo po avtonomnem razmišljanju in doživljanju sveta, če mu groziš, da je od tega, da brzda svojo radovednost in samosvojost, dobesedno odvisna njegova prihodnost.

Nikoli ne bom pozabila na svojo edino slabo oceno v življenju, ki sem jo dobila, ker sem v eseju napisala dve strani preveč, da sem razpravljala o idejah, po katerih me navodilo ni eksplicitno vprašalo. S pisanjem eseja sem končala pred koncem ure. Ker me je tema res zanimala, sem z veseljem nadaljevala in dodala še en razmislek, ki je povsem smiselno podpiral osnovni argumentacijski lok, ki ga je zahtevalo navodilo učiteljice. Ni ga komentirala, me je pa opozorila, da se moram naučiti v popolnosti držati pravil. Sporočala mi je, da ko navodila ne zahtevajo razglabljanja o filozofski podlagi nekega dela, bom kaznovana, če bom samostojno vseeno razglabljala o njej. Lahko si misliš, da v šoli nisem več pisala po svoje. Na univerzo me namreč niso spravile moje dobre ideje, temveč popolne ocene. Prostor za učenje »za lastno znanje« je torej skrajno omejen. Ni težko ponotranjiti te ideje in postati zgleden učenec, ki ne, da ne zna misliti radovedno in smiselno prevprašati nekaterih pravil, ko se mu zazdijo nelogična, ampak mu to ni dovoljeno. Številna okolja tako obožujejo pridnost, na različne načine pa odvračajo od ali celo kaznujejo radovednost, da ne govorim o kljubovalnosti. In oba veva, da tako, kot je lahko problematična neutemeljena ter nekonstruktivna kljubovalnost, je prav tako psihološko škodljivo pomanjkanje zmožnosti za kljubovalnost.

Kako torej najti pravo mero kljubovalnosti?  Prav gotovo je preveč škodi – in zelo hitro je je preveč. V smrtnem strahu, da bi izražala preveč kljubovalnosti, sem dolga leta skrbela za to, da je nisem gojila nič. Ta pristop je dobro služil v času mojega šolanja, saj z menoj nikoli ni bilo težav. Zato zdaj sama ne vem, kje je meja. Kako zagotoviti, da bo otrok zdravo prilagojen in primerno socializiran –  da se bo lahko vključeval v družbo, ne da bi na vsakem koraku kršil njena pravila in dvomil s sistem –, hkrati pa ne bo odrasel v prestrašenega sledilca pravilom, ki ne pozna lepot radovednosti in ne premore kljubovalnosti tudi, ko bi mu ta zelo koristila?

Če smo radovedni in kljubovalni preveč in ob neprimernih trenutkih, nas to lahko stane marsikatere priložnosti. Če pa nismo nikoli, lahko za vedno živimo življenja, prazna radosti in zdravega uporništva.

Hitchens je bil v marsikaterem vidiku družbeno neprilagojen človek. Pogosto se je močno skregal, kršil marsikatero normo in bil neredko pripravljen izraziti svoja stališča in uveljavljati svojo voljo. Več kot nekajkrat se ni zmenil za mnenje drugih – niti takrat, ko bi bilo morda v njegovo večjo korist, da bi se. Vseeno pa me on in drugi, ki so zmožni več kljubovalnosti, kot sem je sama, navdihujejo v svoji zmožnosti živeti svoje življenje po svoje. Po svojih merilih, pravilih, standardih in skladno s tem, kar sami čutijo, da je zanje nujno, če želijo znosno preživeti to življenje. Hitchens ne bi postal vse to, kar je bil, če si ne bi drznil gojiti občutka za to, kar je bilo pomembno njemu, kar je napolnjevalo in osrečevalo njega in kar je zanimalo njega. Dvomim, da bi napisal eno samo svojo knjigo ali imel eno predavanje, če si ne bi dovolil si prizadevati za to, da bo čim bolj razvijal sebe v smereh in na načine, ki jih je izbral sam. S tem, ko si je to dovolil, je tvegal veliko. A je vsaj tudi resnično živel.

 

Dušan Rutar

Povsem se strinjam, da je dobro gojiti, kultivirati tako radovednost kot kljubovalnost, da ne zraste preveč plevela in da ju škodljivci ne uničijo povsem. In še danes verjamem, da nista temelja pridnosti, ubogljivosti, molčečnosti, konformizma in nenehnega prilagajanja s ciljem, da bi človek obogatel ali postal »uspešen«. Ne, cilj radovednosti in kljubovalnosti je bistveno drugačen.

Spominjam se, da so mi kot najstniku odrasli vztrajno govorili, da »bom že videl, ko odrastem«. Hoteli so mi sporočiti, da ne bi smel biti tak, kakršen sem bil, češ da nisem dovolj prilagojen temu svetu. In kakšen sem bil?

Bil sem mlad. In naiven, kot je naivna in polna energije mladost. Toda to je bila poštena, iskrena naivnost. Bil sem odprt v svet. Odprt s široko odprtimi očmi. Svet je bil namreč poln čudes, kakršen je verjetno za vsakega otroka. In v najstniških letih sem bil upornik, potapljal sem se v rockovsko kulturo, spomnim se televizijskih podob iz vietnamske vojne. Ravno danes me je dijak vprašal, če sem kdaj poslušal Boba Dylana. Odvrnil se mu, da sem tako rekoč zrastel z njegovo poezijo, ki ji še danes pogosto prisluhnem. Resnično, verjel sem v lepši, boljši svet. Verjel sem v ljubezen, prijateljstvo in sočutje. Verjel sem v solidarnost. Udeležil sem se mladinske delovne brigade. Bilo je poleti, v vročini smo z lopatami in s krampi kopali jarke za vodovod v Brkinih. Plačilo? Nikomur ni padlo na misel, da bi pričakoval kakšno plačilo.

Bilo je veliko veselja, bila je radost. Ni bilo pričakovanj in pritiskov, da bi bili uspešni in samoaktualizirani in samouresničeni in optimalni in popolni. Preprosto jih ni bilo. Bilo pa je pričakovanje lepega, resničnega in dobrega.

Potem sem bral Sokratov zagovor. Bil sem šokiran, nisem mogel verjeti, da je sprejel nepravično sodbo sodišča in kasneje umrl samo zato, ker njegov način razmišljanja nekaterim bogatim ljudem ni bil všeč. Razumel sem ga kot upornika, ki je kljuboval sofistom. Verjel sem, da ve, komu kljubovati in zakaj.

Sofisti so namreč na splošno učili, da sta resnica in morala relativni in subjektivni – karkoli je mogoče uspešno zagovarjati, če je človek dovolj spreten. Sokrat je verjel, prav nasprotno, v objektivno resnico in moralne absolute, ki jih je mogoče odkriti s strogim spraševanjem in razmišljanjem. Ni prenesel, da so sofisti zaračunavali pristojbine za svoje poučevanje, verjel je, da je treba modrosti in resnici slediti zaradi njiju samih, ne pa zaradi komercialnih koristi. Učil je brezplačno, ne kot sofisti. Ti so učili ljudi retoriko in tehnike argumentiranja, da bi zmagali v razpravah ne glede na resnico, medtem ko je Sokrat v tem prepoznal nepošteno intelektualno gimnastiko – verjel je, da mora biti cilj razprave odkriti resnico, ne le zmagati v argumentih. Name je naredil izjemen vtis z nenavadno trditvijo, da ve le, da ne ve ničesar.

Kako torej vztrajati v radovednosti, če pa je toliko stvari, ki jih je treba narediti, ker je domnevno treba ves čas delati in hiteti, da bi bili čim bolj produktivni in uspešni? A kako ne biti kljubovalen, ko pa je okoli nas toliko neresničnega, grdega in nasilnega?

Včeraj sem si ogledal film z naslovom 20 Days in Mariupol (Mstyslav Chernoc, 2023). V nekem trenutku nisem mogel več in sem začel jokati. »Dotolkla« pa me je izjava mladega dekleta, ki je med padajočimi raketami in bombami na vprašanje, kako ji je, odgovorila: Dobro. Potem nisem mogel več in sem ustavil film, ker sem potreboval odmor.

Razmišljal sem, kako zlobni so nekateri ljudje, kako nepopravljivo poškodovani so, da sejejo strah in grozo okoli sebe. In kako neverjetno vztrajni in kljubovalni so nekateri drugi, ki delajo dobro tudi v navidez povsem nemogočih razmerah.

V filmu tako spremljamo zdravnike in medicinske sestre, ki pomagajo rojevati materam otroke v kleteh bombardirane porodnišnice, medtem ko ruski politiki v kamero razlagajo, da so posnetki iz bolnišnice ponarejeni in niso nič drugega kot lažne novice.

Kje so tu meje? V takem filmu so povsem jasno začrtane. Natančno vemo, česa ne bi smelo biti, kaj se sploh ne bi smelo zgoditi, kaj je dobro in pri čem velja vztrajati.

Velja vztrajati pri tem, kar je dobro. In ni mogoče vselej enoznačno vedeti, kaj je dobro ali kaj bo imelo dobre posledice. Natančno zvemo šele za nazaj. Prav tako ni mogoče vedeti, kako nastaja zlo, zato je dobro biti zadržan in previden. Včasih spoznamo zlo šele, ko se soočimo z njim, a še takrat ga lahko zanikamo in tajimo.  

Kako dobro je zato imeti ob sebi dobre učitelje, modre, pogumne in vztrajne ljudi, ki so kakor svetilniki. Brez njih se namreč hitro izgubimo, zaidemo in se morda celo razsujemo na čereh. Neizmerno sem zato hvaležen, da sem jih srečal, še vedno velikokrat pomislim, kako dobro je, da živi na drugem koncu sveta Noam Chomsky, ki je pred nekaj dnevi praznoval 96 let. Vem, spoštovani Noam, da boš večno z menoj.