O mladosti, smrti in smislu

Minea Rutar

Razmišljam o mladosti.

O hrepenenju po mladosti, o fantaziji, da lahko traja večno, če naredimo prave stvari in se dovolj potrudimo, o želji ostati večno mladi, ki jo tako pogosto izražamo. Takole na primer pravi znana pesem.

Let's dance in style, let's dance for a while

Hoping for the best but expecting the worst

Life is a short trip 

Can you imagine when this race is won

Forever young, I want to be forever young

Do you really want to live forever?

So many adventures couldn't happen today

So many songs we forgot to play

So many dreams swining out of the blue

Kaj je na mladosti, kar ji daje tako neustavljivo privlačnost, da so nekateri v zasledovanju tega stanja pripravljeni skleniti kupčijo s hudičem? Ob prebiranju zadnje Yalomove knjige pomislim, da je v jedru tega oklepanja mladosti predvsem nevzdržen strah pred umrljivostjo, pred staranjem, pred neskončnim neobstojem, ki je pred nami vsemi. Smrtnost se naznanja na vsakem koraku, je za vsakim vogalom, pogosto se pritihotapi nenapovedano, hipno, povsem nepričakovano. V vsakem od nas pa se na mnogo bolj subtilne načine javlja v vsakodnevnem življenju: v obliki staranja, obžalovanj, neizpolnjenih želja, opuščenih sanj, ki se jih vsake toliko spomnimo, v obliki grenke bolečine ob pogledu na stare fotografije. Gotovo je to – želja okleniti se mladosti, okleniti se življenja in naših lepših skupnih trenutkov – glavni razlog, da sem sama v zadnjem letu tako intenzivno začela dokumentirati naše skupno življenje, ki je kratko, tako zelo kratko. Morda nam res za soočanje z grozo, ki jo lahko vzbuja misel na staranje in s tem na umrljivost, minevanje in končnost, preostane le še več čuječe in sočutne prisotnosti v skupnem izkušanju življenja. Seveda še nikomur ni uspelo ostati večno mlad, niti ni nikomur uspelo pobegniti smrti. Kot pravi eden meni bolj streznjujočih uvidov glede življenja, nobody gets ouf of here alive. Toliko skritih bolečin, strahov in želja ustvarja in ohranja našo obsedenost z mladostjo, hkrati pa si redkokdo resnično želi živeti večno. Toliko paradoksov, toliko človeške bolečine ob nečem, kar se navzven zdi tako prečudovito in nedolžno, kot je mladost. Sama ne morem ostati brezbrižna do teh vprašanj, težko pa je tudi tolerirati takšno mero negotovosti; nihče nas ni nikoli naučil razmišljati o staranju in mladosti, vsaj ne na prave načine. Ki bi omogočali sočutno razumevanje in pomirjenost s seboj in z našimi življenji. Zato berem knjige. Razmišljam. In se o vsem tem veliko pogovarjam, na primer s teboj. Ne morem si niti zamisliti, kako veliko bi o mladosti lahko povedal šele ti.

 

Dušan Rutar

Ko včasih razmišljam o staranju in smrti, me stisne in mi je hudo, ker se zavedam, da me nekega dne ne bo več, vi pa boste še tu. Rad bi ostal z vami, a vem, da ni mogoče. Ker me ne bo, ne vem, če obstaja življenje po smrti, mi ne bo hudo in ne bom čutil bolečine. Vi jo boste čutili, jaz pa jo bom povzročil. Že danes mi je hudo, ker jo bom povzročil.

Vem, da ne gre drugače, da je vse to del življenja, in nekaj v meni se počasi, zelo počasi vseeno skuša sprijazniti, da me nekoč ne bo več; v meni se naseljuje poseben tolažeči mir. Zdi se, kot da je zavest osupla nad to možnostjo. Kako se lahko sprijazniš, da te ne bo, če pa si obenem želiš, da bi ostal? Kako je to mogoče? Kakšen paradoks je to?

V resnici je na tem nekaj nenavadnega in morda celo nerazumljivega. Morda je del življenja tudi skrivnost, nekaj, česar ne razumemo in ne moremo  razumeti. Privlači nas in nam omogoča, da dajemo življenju smisel. Torej je prav, da je.

Kakšen smisel bi imelo življenje, če ne bi bilo skrivnosti, če bi bilo vse povsem transparentno, jasno in logično urejeno? Kakšno bi bilo večno življenje? Da bi živel in živel in živel in ne bi bilo nobenega konca? Kako bi sploh lahko imelo kaj smisel? Kaj, če smo ljudje predvsem bitja smisla, kot bi nemara dodal Frankl – ali pa Yalom, ki ga omenjaš?

Če bi bilo v življenju vse pregledno in logično urejeno, bi morda izgubili možnost raziskovanja in odkrivanja, zaradi katerega je življenje zanimivo in privlačno. Res je, tudi v takem svetu lahko ustvarjanje novega iz obstoječih elementov še vedno kreira pomen, z večnim življenjem pa se lahko izgubita nujnost in dragocenost, ki ju smrt daje našim izkušnjam. Kljub temu se sprašujem, ali se lahko tudi tam pojavijo nove oblike pomena – morda v globini odnosov, ki bi se lahko razvili skozi stoletja, ali v zmožnosti iskanja razumevanja do prej nemogočih globin. Ne vem.

Posebej pomembna se mi zdi perspektiva Viktorja Frankla – trdil je, da smo ljudje res »bitja, subjekti smisla in pomena«, ki lahko najdejo namen tudi v trpljenju. To nakazuje, da lahko ustvarimo načine za ustvarjanje smisla tudi v pogojih, ko se zdi, da ga izključujejo in da smisel ni mogoč. Yalom tu dodaja, kako lahko soočanje s smrtno anksioznostjo vodi v bolj pristno življenje tu in sedaj, ne tam onkraj.

Tu in sedaj so odnosi in ljubezen pomembnejši od dosežkov. Prav tako so pomembnejši premiki od materialnih skrbi k duhovnim ali filozofskim. Če zelo stari ljudje tik pred smrtjo kaj obžalujejo, je to čas, ki ga niso preživeli z ljubljenimi, ne pa količina nezasluženega denarja. Starejši ljudje pogosto najdejo smisel prav v tistih vidikih življenja, ki bi jih negovali tudi v večnem življenju – odnosi, ljubezen, ustvarjalnost ter sama izkušnja zavesti in njenih globin.

Morda smisel življenja ni odvisen samo od skrivnosti ali smrtnosti, temveč izhaja iz naše zmožnosti, da se globoko vključimo v katerekoli okoliščine, v katerih se znajdemo.

Morda smo res bistveno bitja smisla, pomena skrivnosti, odprtosti življenja, njegove nedoločenosti.  

Resnično, ne bi hotel biti večno mlad, ne bi se hotel vračati v preteklost. Morda na kratko, da bi popravil kako napako, ki sem jo storil, da ne bi zagrešil kake neumnosti, ki sem jo naredil. To bi naredil, ne bi pa še enkrat živel samo zato, da bi imel občutek mladosti.

Na skoraj nerazumljiv način želim živeti tukaj in sedaj, z vso zavestjo, da me čez toliko in toliko let zagotovo ne bo več. In ne mislim histerično verjeti, da obstaja še eno življenje, daleč od tega.

Imam pa vero, ki me vodi v življenju. To ni popolno, daleč od tega, a saj ne rabi biti tako.

Smisel življenja, ne večne mladosti, odkrivam v razmerjih med pomenom, začasnostjo in skrivnostjo. Verjamem, da šele sprejemanje naše končne narave daje življenju pomen, smisel, globino in težo. Tudi v tem spoznanju je nekaj paradoksnega.

Prav tako verjamem v pristno staranje, kot ga je imenovala Simone de Beauvoir: da je lahko dostojanstvo in pomen v sprejemanju naše v čas ujete narave, namesto da bi se obupano oklepali mladosti. Nepopolna vera, če lahko dodam, ni beg pred smrtnostjo, temveč je njen spremljevalec, način iskanja smisla znotraj omejitev končnega obstoja. Ljudje smo »bitja pomena in smisla«, uspevata nam skrivnostnost in nedoločenost. Morda nam prav pomanjkanje popolne gotovosti omogoča, da se vključimo v ustvarjanje pomena in smisla. Če bi bilo vse določeno in pregledno, bi lahko izgubili tudi našo bistveno zmožnost za interpretacijo, zgodbe in osebni smisel.

Moj odnos do življenja tako ne zahteva absolutne gotovosti ali popolnosti. Mislim, da sta nihilistični obup nad življenjem ali obupano oklepanje absolutne gotovosti slabši možnosti.

Naj sklenem. Napolnjuje me ljubezen do vas, napolnjujejo me poskusi, da sem za-druge, da poskušam razumeti idejo dobrega in skrb-za-drugega. Moj poklic je, da sem za-druge. Vse to me duhovno in eksistencialno izpolnjuje, napolnjuje do roba in včasih čez. Izjemno se veselim skupnih potovanj in izletov, večerov in ogledov filmov, debat in pogovorov pozno v poletne noči. Tudi to me napolnjuje. Moje srce je polno in moja duša leti kot sokol.