Hrepenenje duše po pozornosti, ki jo redko prejme

Oboje sodi skupaj. Občutek, da nisem dovolj dober, da vedno naredim premalo, da bi zadovoljil drugega človeka ali pa celo namišljeno instanco, za katero ne vem, kaj je in od kod se je pojavila, in tesnoba ali anksioznost, ki upravlja z menoj in me obvladuje. Kaj se še dogaja v duši ljudi, ki so dan za dnem zaskrbljeni in tesnobni, imajo občutek, da ne delajo dovolj, se trudijo ugoditi drugim ljudem, hkrati pa čutijo, da so nezadovoljni, prestrašeni in vse bolj depresivni?

Preplet kronične tesnobe in občutkov neustreznosti razkriva zapleteno psihološko dogajanje, ki ga ni lahko razumeti. Zunanji pritiski se namreč ponotranjijo in postanejo neizprosni notranji kritik. Ta glas, ki pogosto odmeva starševske ali družbene zahteve iz zgodnjega življenja, ustvarja nenehno stanje nezadostnosti – občutek, da noben dosežek, noben trud nikoli ne more biti dovolj. Nenehno prizadevanje za ugajanje drugim, medtem ko se sam nikoli ne počutim zadovoljnega, ustvarja boleč paradoks.

Bolj kot si nekdo prizadeva pridobiti odobravanje, bolj je to izmuzljivo. Notranje prepričanje o nevrednosti in nezadostnosti ostaja nedotaknjeno, zunanje potrditve ga ne dosežejo. Nastaja cikel, v katerem povečan napor vodi v večjo izčrpanost, vendar ne zagotavlja olajšanja – temeljna tesnoba je vselej tam. Človek postane tako prilagojen zaznanim zunanjim zahtevam, da izgubi stik s svojimi željami, potrebami in vrednotami. Tesnoba postane gonilo nenehne dejavnosti, obenem je manifestacija temeljne samoodtujenosti. Depresija, ki pogosto spremlja tako dogajanje, izhaja iz izčrpanosti zaradi nenehne budnosti, bolečine, ker se človek nikoli ne počuti »dovolj«, in postopnega izčrpavanja vitalne energije v službi nedosegljivega standarda optimalnosti in popolnosti.

Duša v svoji najgloblji modrosti s temi simptomi izraža temeljno potrebo po sprejemanju in vrednotenju zgolj zaradi obstoja, ne zaradi dela ali doseganja. A ker nimamo dovolj časa, je pogosto ne slišimo in ne prepoznamo njenega hrepenenja. Duša se izčrpava in je vse bolj samotna.

Ali razsipno namenjate pozornost drugim, a je le redko prejmete? Čas je, da stopite v stik s svojimi potrebami. Tak je naslov članka: Do you lavish attention on others but rarely receive it? It’s time to get in touch with your own needs (The Guardian, Moya Sarner, 18. december 2024).

Resnično, veliko je ljudi, ki živijo skladno z zapisanim, a si redko upajo utreti pot k zadovoljevanju lastnih želja in potreb, ker mislijo, da je to sebično in egoistično, ker verjamejo, da tega ne smejo narediti, ker morajo biti predani drugim in si ne smejo vzeti časa zase.

Danes izpeljem prvo delavnico čustvene inteligentnosti, na kateri se bomo posvetili čustveni resonanci in spoznavali, kako se v življenju pogosto ščitimo pred občutki in čustvi, ker smo tako naučeni in ker želimo imeti občutek nadzora. A kot poudarja Moya Sarner: vselej za ceno, ki jo moramo plačati. In tudi jo plačamo. Rezultat je čustvena revščina, zatiranje sebe, upadanje čustvene inteligentnosti, veliko ljudi se počuti, kot da so predpražniki drugim. Polni so tesnobe, številni se obračajo k čudodelnikom in dušebrižnikom, nekateri postanejo zasvojeni s substancami.   

Anksioznost ali tesnoba je običajno razumljena kot patologija, psihološka motnja – je najbolj diagnosticirana in »zdravljena« motnja danes. Vendar tesnoba ni vedno ali samo zdravstveno stanje, ki bi ga bilo treba »zdraviti«.

Številni filozofi dejansko že zelo dolgo trdijo in prepričljivo dokazujejo, da je tesnoba normalna, celo bistvena, osrednja razsežnost človeškega bivanja in zavesti o njem ter da je sprijaznitev s tem neodstranljivim dejstvom potencialno preobrazbena, saj nam omogoča, da živimo bolj smiselna življenja, ker nam daje bogatejše in resničnejše razumevanje samih sebe in tlakuje pot k boljšim medsebojnim odnosom.

Filozofsko razumevanje tesnobe kot bistvenega pomena za človeški obstoj se najmočneje pojavlja v eksistencialni misli, zlasti v delih Sørena Kierkegaarda, Martina Heideggerja in Jean-Paula Sartra. Evo, kako razvijajo to perspektivo.

Kierkegaard, ki ga pogosto štejemo za očeta eksistencializma, prepoznava tesnobo kot nekaj, kar je neločljivo povezano s človekovo svobodo, z zavestjo o svobodi in možnostjo svobodnega življenja. Njegov koncept tesnobe zajema spoznanje, da izhaja tesnoba iz našega zavedanja svobode in neskončnih možnosti, ki so pred nami, možnosti torej, med katerimi moramo izbirati, ne da bi mogli absolutno vedeti, katere izbire so najboljše in katere so nam v škodo tudi tedaj, ko smo prepričani, da so dobre in koristne.

Za razliko od strahu, ki ima vselej zelo konkreten, specifičen cilj, izhaja tesnoba iz samega osnovnega človekovega stanja, ki ga prepreda soočanje z neskončnimi izbirami in možnostmi brez kakršnegakoli absolutnega vodstva, ki ga ne more zagotoviti niti večno molčeči in odsotni bog – človek se mora odločati sam in prevzemati mora odgovornost za svoje odločitve.

Heidegger gradi na tem spoznanju in v »Biti in času« opisuje tesnobo (nemš. Angst) kot temeljno razpoloženje človeškega bitja, ki razkriva našo resnično življenjsko situacijo kot »biti-proti-smrti«. Za Heideggerja tako tesnoba razkriva našo temeljno »vrženost« v obstoj in našo odgovornost za ustvarjanje smisla v svetu, ki ne ponuja vnaprej določenega namena, pomena ali Smisla. Tesnoba tako postane razodevajoča – pokaže nam nekaj bistvenega o našem obstoju.

Sartre to nadalje razvija v »Biti in niču«, ko trdi, da tesnoba razkriva našo radikalno svobodo in odgovornost, ki je celo neskončna, kot dodaja Emmanuel Lévinas. Ko se počutimo tesnobni, se v resnici soočamo z dejstvom, da nismo popolnoma določena bitja, temveč moramo nenehno izbirati tako sebe kot svoja dejanja, pri tem pa nič ne jamči, da bomo »uspešni«.

Predstavljeno filozofsko razumevanje tesnobe je transformativno, ker normalizira anksioznost kot nekaj, kar je neločljivo povezano s človekovim obstojem, namesto da bi jo spreminjalo v nekaj patološkega. Predlaga, da ima tesnoba pomen in smisel ter nas lahko pouči o nas samih, če se soočimo z njo. Povezuje tesnobo z našo zmožnostjo svobodnega delovanja in pristnega življenja, pokaže, kako lahko tesnoba motivira osebno preobrazbo, duhovno rast in samorazumevanje.

Namesto da torej gledamo na tesnobo kot na nekaj, kar je treba odpraviti in česar se je treba kar najhitreje znebiti, včasih pa tudi sramovati, orisana perspektiva predlaga, da se naučimo produktivno živeti s tesnobo in jo razumeti kot signal naše svobode in potenciala za rast.

To seveda ne razveljavi kliničnih pristopov k izčrpavajoči in destruktivni anksioznosti, s katero živijo nekateri ljudje, ponuja pa precej širši okvir za razumevanje vloge anksioznosti v človeški izkušnji.

Sodobni filozofi, kot je Charlie Huenemann, trdijo, da lahko sprejemanje mesta tesnobe v našem življenju vodi do bolj pristne oblike dobrega počutja – ne do odsotnosti tesnobe, temveč do bogatejšega razumevanja sebe kot bitij, ki so sposobna rasti skozi negotovost in nelagodje.

Ni naključje, da napiše knjigo z naslovom Genij srca (Genius of the Heart, 2009), v kateri na zelo dober način pokaže, kako so Nietzschejevi osebni boji in življenjske izkušnje oblikovali njegove filozofske uvide, ki niso kar padli z neba »ready made«.

Nietzschejeva filozofija je nastala iz njegove žive izkušnje, ki ni nikakršno abstraktno nakladanje. Obstajajo intimne povezave med njegovim osebnim trpljenjem in filozofskim vpogledom, zato razkriva filozofijo kot odgovor na življenjske izzive, in ne kot zgolj abstraktno teoretiziranje, za katerega ljudje včasih upravičeno vzkliknejo, da je zgolj mlatenje prazne slame.

Na delavnici zagotovo ne bomo mlatili prazne slame.