Blagostanje ali o sprejemanju pomanjkanja nadzora nad življenjem

V obdobju, ko vse okoli mene vrvi od prenašanja informacij, sporočanja in neprekinjenega komuniciranja ter ugotavljanja, kako pomembno je znanje za razvoj in napredek in rast BDP-ja, vse bolj ugotavljam, kako pomirjen sem z dvomom, negotovostjo in neznanjem. Razumem, da je dobro, če si priznam in sprejmem spoznanje, kako majhno je moje znanje in kako ogromno je moje neznanje. Resnično, v življenju odkrivam dvom, negotovost in nevarnosti, a kljub temu in prav zato želim živeti. Želim uživati, ker si to zaslužim. In ne mislim, da za uživanje v življenju potrebujem kakršnokoli dovoljenje ali odobritev od avtoritete.

Živeti namreč ne pomeni naravnavati se na matematične enačbe in iskati pravilne rešitve, ki jih domnevno poznajo samo nekateri pametni ljudje. Pomeni odprtost in negotovost, pomeni, da imajo enačbe življenja številne rešitve, zato se veselim, ko zrem zjutraj v žarečo kroglo na vzhodu, stopam po hladni travi, čutim južni veter na obrazu, kolesarim po samotni poti skozi gozd, se pogovarjam z neznancem, se veselim popoldanske kave z bližnjimi, berem knjigo z naslovom The Art of Uncertainty: How to Navigate Chance, Ignorance, Risk and Luck (David Spiegelhalter, Random House, 2024), poslušam stare vice, ki jih pripoveduje prijatelj, si privoščim pico ali pa stojim sredi trga in zrem v decembrske lučke. Vselej pa se zavedam, da je na koncu – konec. Odhod. Nihče ne bo ostal tukaj. A zaradi tega me ni strah. V resnici se vsak dan veselim življenja, njegove nedoločenosti in negotovosti ter sem hvaležen.

Globoka življenjska negotovost se ne pojavlja kot omejitev, temveč kot generativna možnost obstoja samega, ki jo sprejemam. Jean-Luc Nancy, avtor, ki me je močno navdahnil pri pisanju knjige z naslovom Komunizem, razume to nedoločenost kot samo teksturo bivanja – nenehen proces, ki se upira zapiranju sveta, zavesti in dokončnosti. Moj obstoj zato ni vnaprej določena »pravilna« pot, ki vodi k »uspehu«, temveč je nenehno postajanje, nenehna izpostavljenost neznanemu skozi odnose, dotike in srečanja.

Moj jaz tako ni stabilna entiteta, določena z geni ali s položajem kamenja na nebu, temveč je dinamična, porozna površina, ki se nenehno konstituira skozi odnose z drugačnostjo; nikoli ne miruje in ponavljanje istega je ne zanima. Ta radikalna odprtost nakazuje, da je moje bitje v osnovi odnosno, vedno v stanju nikoli popolnega postajanja. Nedoločenost življenja tako ni praznina, ki bi se je bilo treba bati in jo skušati napolniti s stvarmi, s komuniciranjem ali z decembrskim hrupom, da bi čudežno izginila, temveč je generativni prostor potenciala. Je sam pogoj možnosti, proces, v katerem pomen ni odkrit, temveč ga nenehno ustvarjamo skozi sodelovanje z drugimi ljudmi in s svetom.

Vsak trenutek življenja je zato enkraten dogodek, neponovljiv in nepredvidljiv, medtem ko bivanje nenehno presega naše konceptualne okvire. Negotovost sveta ni vir tesnobe, temveč je globoko povabilo. Kliče nas, da sprejmemo intrinzično fluidnost izkušenj, da prepoznamo svojo ranljivost kot največjo krhkost in najbolj izjemno moč. Življenje v svoji radikalni nepopolnosti tako postaja nenehna improvizacija, zavezana neskončni odgovornosti in skrbi za drugega, saj brez tega ni blagostanja.

Blagostanje (angl. well-being) ne pomeni, da je človek ves čas dobre volje, vesel, nasmejan in prijetno razpoložen, veder ter da se dobro počuti. Ne pomeni, da lahko dela, kar hoče, češ da je svoboden, ne pomeni, da se ne spopada z negotovostjo, dvomom in neznanjem. Pravzaprav pomeni sprejemanje negotovosti kot simbola odprtosti življenja, našega obstoja, samega kozmosa. Nihče od nas namreč ne ve in ne more vedeti, kaj se dogaja zunaj naše ozko usmerjene zavesti, zunaj našega znanja o realnosti, nihče ne ve natančno, kaj se bo dogajalo jutri. Resnično, veliko več je tega, kar imenujemo nezavedna vednost, še več je tega, česar ne bomo nikoli vedeli. Veliko stvari je tudi takih, da zanje ne želimo vedeti, veliko dogodkov v prihodnosti je takih, da ne želimo vedeti z gotovostjo, da se bodo zgodili.

Ko ljudje poudarjajo pomen znanja v sodobnem svetu, bi morali vsakič dodati, kako zelo pomembno je za naše blagostanje, da nekaterih stvari ne poznamo, da določenega znanja nimamo in ga ne želimo imeti.

Dovolj pameten sem, da vem, česa vse ne vem in česa vse ne bom vedel nikoli. Sveta ne razumem popolnoma, drugih ljudi ne razumem popolnoma, še samega sebe ne razumem popolnoma. In sem v redu, svoje stanje imenujem blagostanje.