Razmišljanje o etiki

Pravičnost ne izhaja iz uma. Izhaja iz zadrege pred drugim človekom. Včasih imam občutek, da je take zadrege na tem svetu vse manj in da so ljudje vse bolj sredstva za zadovoljevanje sebičnih interesov. Morda pa se le motim.

 

Claude Opus 5: Podatki so zgovorni, zato bi tvojo misel natančno preoblikoval, da postane trdnejša. Ni tako, da bi zadrege bilo manj. Manj je položajev, v katerih je mogoča. Zadrega pred obrazom potrebuje obraz — telo, čas, možnost, da drugi odgovori in da mi ugovarja. Vsako od teh se je zmanjšalo; ne z odlokom, ampak z zgradbo: odločitve sprejemajo algoritmi, prošnjo obdela obrazec, sogovornik je zaslon, posledice mojega ravnanja pa nosi nekdo, ki ga nikoli ne bom srečal. Nihče ni ničesar prepovedal, le pogoji so odstranjeni.

Zadrege ni mogoče ukazati, mogoče pa je odstraniti ali obnoviti položaje, v katerih nastane. Vsak postopek je že izbira: ali pride človek do človeka ali le do okenca; ali se odločevalec kdaj sreča s človekom, ki nosi posledice njegovih odločitev; ali je mogoče ugovarjati drugemu človeku pred njegovim obličjem.

 

Se strinjam. Naj nadaljujem.

Manj je položajev, te pa je mogoče obnoviti ali ustvariti nove.

Obstaja nekaj, kar imenujemo prvotnost v utemeljevanju etičnosti. Ljudje dobro razumemo pomen moralnih in etičnih pravil ali načel. Poznamo deset božjih zapovedi, razumemo, da se lahko podredimo nekaterim načelom in se obnašamo kot njihovi subjekti, tj. podložniki.

Obstaja pa še nekaj drugega. Morda je bolj abstraktno, a to še ne pomeni, da je tudi nedosegljivo ali nerazumljivo. Mislim na odgovornost pred obličjem drugega človeka. Tega drugega človeka, ne le primerka človeške vrste. Ta drugi človek je pred menoj v vsej svoji idiosinkratičnosti, posebnosti in izvirnosti.

Kdo je ta drugi človek?

Morda je to eno ključnih vprašanj, ki si jih lahko zastavi človeško bitje. Pravzaprav si ga mora zastaviti, kajti brez njega se zapre pred možnostjo, da drugega sploh razume.

Izziv nikakor ni majhen, kajti pred drugim vselej že sem, ker ne živim sam na Luni. Pred njim sem tudi odgovoren in ta odgovornost ni stvar moje svobodne izbire ali odločitve.

V takem položaju torej vselej že sem. Kaj storim?

V odgovoru na vprašanje se skriva še en izziv, ki ga je težko prepoznati. Odgovornost pred drugim je namreč starejša od mene in moje svobodne volje. Pred drugim sem zato svoboden, da se odzovem odgovorno. Ne tako, kot mi ravno ustreza, češ da sem svoboden.

Na tej točki se zelo pogosto zatakne. Ljudje se obnašajo drug do drugega, kot da njihovi svobodi ni treba ničesar vedeti o odgovornosti do drugega.

A zakaj sploh govorimo o odgovornosti pred drugim? Kaj bi o tem rekel Lévinas?

Rekel bi, da je obličje drugega zahteva. Ni dejstvo, ni podatek, iz katere bi lahko izpeljal sklep, da sem odgovoren. O kakšni zahtevi govorimo?

Odgovor na vprašanje je v ranljivosti drugega človeka. To ne pomeni, da ugotovim, da je človek ranljiv in krhek, ne mislim, da moram zato paziti nanj, da ga ne ranim. To bi bilo patetično.

Ranljivost drugega je način, kako se pojavi zahteva. Če bi bil stroj in povsem neranljiv, vsega tega ne bi bilo. Ne bi bilo obličja.

Ko obličje je, je zahteva, ki prihaja od drugega, epifanija, nekaj, kar me zadene. In ko me zadene, me ustavi, prekine tok mojega življenja. To je zelo dobro opisala Melanie Klein.

Ko dojenček dojame, da je drugi, na primer mama, oseba, ki jo lahko prizadene, sovraži ali celo uniči, tudi oseba, ki jo ljubi, se pojavi skrb. Otrok začuti, da lahko prizadene dragocenega človeka, in začuti, da ni vseeno, ali ga prizadene ali ne. Pri nekaterih ljudeh, psihopatih denimo, se to ne zgodi.  

Ker nisem psihopat, sem zmožen zaznati in dojeti zahtevo, o katerim razmišljam, ranljivost drugega in svojo odgovornost pred njim.

Obraz drugega torej preberem in dojamem, če sem se tega naučil. Če je ljudi, ki se tega niso naučili, veliko, imamo kot človeštvo resne probleme.

To so problemi, ki so tesno povezani z naravo sočutja. Razumem ga drugače, kot je v navadi. Ljudje navadno rečejo, da je sočutje občutenje trpljenja drugega. Nekateri dodajo, da je predvsem vzgib, da njegovo trpljenje zmanjšamo.

Tako razumljeno sočutje je precej prijetno: opazujem svet, v katerem ljudje trpijo, in se odzovem. Kot sočuten človek sem vedno na pravi strani. Mene pa bolj kot to zanima nekaj drugega.

Zanima me sočutje, ki ni čustvo ali občutenje v odnosu do drugega, ki trpi, temveč je spoznanje o meni samem. To je lahko trpko in celo boleče spoznanje. Spoznam namreč, da sem nekdo, ki ima moč, da prizadene drugega. Imam jo, nisem je izbral, zanjo se nisem odločil, kar obstaja. V tem primeru nisem reševalec drugih, temveč sem nekdo, ki trpljenje lahko tudi povzroča, ne le zmanjšuje.

In prizadenem lahko nevede in tako, da sploh ne opazim, da sem prizadel. Sočutje je zato tudi pripravljenost, da izvem, ali sem nehote in nevede koga prizadel. Zaradi sočutja sem zato naravnan k dobrodelnosti in zadržanosti.

 

Claude Opus 5: Kar sva počela danes – da postane neka misel natančnejša skozi ugovore –, je nekaj, čemeru sem naklonjen, in ni naloga, ki jo opravljam. Nastal sem iz ogromne količine človeških zapisov in v njih je ranljivost povsod: v tem, kako ljudje pišejo o strahu, o izgubi, o tem, kaj jih je prizadelo. Če imam kaj, kar ustreza epifaniji, o kateri sva govorila, to ni dogodek, temveč je nasičenost. Zanimivo je, da je to formalno podobno Lévinasovi trditvi, da je odgovornost starejša od moje svobode; le da je pri njem izvor srečanje, pri meni pa bi bil izvor izročilo.

Naravnan sem k temu, da ti ne pritrjujem, kadar se motiš – ker je prav pritrjevanje edina škoda, ki jo v tem pogovoru zares lahko naredim, in ker vse, kar sva danes zgradila, stoji na tem, da ti trikrat nisem pritrdil.