Claude mi predlaga temo današnjega bloga. Sam izbere naslov, ki ga sprejmem. Mislim, da je izbral zelo dobro. Naslov je kajpak metafora, saj ne mislim, da se morski val dejansko zaveda morja. Ni v njem, ampak je njegova začasna posebna oblika. Je torej nekaj končnega, začasnega in na videz povsem nepomembnega, saj je le eden od mnogih. Le da obstaja še druga plat istega kovanca. Ali pa istega vala.
Nič novega kajpak ne povem, če rečem, da živimo v svetu ponarejenih novic. Ne pomeni, da so čisto vse ponarejene, pomeni pa, da obstajajo trendi, da je ponarejenih veliko. Zakaj? Ker si ljudje od ponarejanja obetajo določene koristi, ki jih po navadi zastopa denar. Morda pa je novo spoznanje, da je ponarejen tudi način, kako si navadno zamišljamo resnico. Bržčas ni zgolj naključje, da si jo zamišljamo kot lastnino, tako kot si mislimo, da imamo v lasti novice ali informacije. Resnico si včasih zamišljamo kot privilegij, pogosto tudi kot nagrado za pravilni odgovor na zunanjem testu, kot smo se naučili v dolgih letih pogojevanja v šoli.
Že takrat nam je bilo precej jasno, da resnico varujejo ljudje, za katere se verjame, da jo poznajo in jo nekako imajo v svoji lasti. Tisti, ki jo imajo, jo varujejo, ker jo hočejo imeti v lasti še naprej. Obstajajo varuhi resnice. Vse to smo vedeli že tedaj.
In kako smo takrat vedeli, da je resnica res resnica? Nismo še poznali Descartesa, nismo brali njegovih Meditacij, bili smo premladi, a dvom je bil strukturno nujen. Potem smo počasi odkrivali, da je mogoče resnico tudi kupiti ali si jo vsaj izposoditi. Zakaj je to mogoče? Ker je postala blago. Mogoče jo je imeti, a blago ne misli. Zlasti pa ne dvomi. Ima ceno, ki jo je treba plačati, če ga hočeš imeti v svoji lasti.
Branje Meditacij pa je postreglo z drugačim vpogledom. Mislim, torej sem … je tako radikalno spoznanje, da je njegovo nadaljevanje … torej bog je, skoraj nemogoče zahtevno, saj terja resnično kritično razmišljanje – veliko kritičnega razmišljanja. Ki ni blago in tudi ne more biti.
Descartes je namreč predlagal radikalno politično dejanje. Ni ponudil tolažbe, zato so se ga skušali znebiti. Uspelo jim je, a dvom je ostal. Je tako močno miselno orodje, da ne dovoli nikomur, da bi v imenu resnice zapiral vrata, gradil družbene hierarhije in razdeljeval dostojanstvo.
Resnice si zato ne more lastiti nihče. Ni v lasti vlade, ne more si je lastiti stroka, ne morejo je imeti algoritmi. Njeni varuhi so le patetični.
Nihče je ne more imeti, a se ves čas dogaja prav to. In ker je postalo v zadnjem času kritično razmišljanje del mode, je še manj teh, ki mislijo s svojo glavo in vzdržujejo nelagodje odprtih vprašanj. Nikoli jih ne bodo zamenjali za družbeno verificirano znanje, še manj za novorek, ker bodo dvomili tudi vanj. Ključno pa je tole. Kritično razmišljanje vas ne naredi posebne. Ne, naredi vas odgovorne.
Fiziki so nam povedali, da zvezda in prostor med zvezdama nista dve ločeni stvari. Zvezda je del prostor-časa, ki se je na določenem kraju preoblikoval v gosto energijo, svetlobo in gravitacijo. Val je del morja. Je morje, ki se je na nekem kraju preoblikovalo v val.
Enako je z razmišljanjem. Emancipirani um ne obstaja zunaj sveta, od koder bi ga lahko opazoval. Ne opazuje ga od daleč. Je sam svet, ki se za kratek čas po nam neznani logiki zaveda sebe in si zastavlja vprašanja. Ta zavest, ko je resnična, boli. Tako kot boli dvom. Boli, a je za naše dobro. Resnično, ne obstaja blagostanje brez bolečega dvoma.
Dvom boli zlasti zato, ker svet sistematično uničuje to, kar pogojuje resnico. Otroci se v šoli hitro naučijo, da na vprašanja o njej in njenem družbenem statusu obstajajo hitre, pravilne rešitve. Da se zanje ni treba bati, ker so vedno pri roki. No, pri učitelju. Naučijo se tudi, da je dvom nevaren, da odprtost vprašanj ni dobra, ker nastane občutek, da ti, ki dvomijo in zastavljajo vprašanja, niso dovolj sposobni. Naučijo se, da je pametnejši tisti, ki pozna odgovor, ne tisti, ki ve, zakaj sega vprašanje globlje, kot se zdi. Ko odrastejo, bodo skoraj gotovo glasovali za ljudi, ki obljubljajo enostavne rešitve za zapletene probleme. Demokracija je tako še naprej upravljanje z umom, ki ni emancipiran in tudi noče biti. Namen se uresniči.
Inkluzija, ki je danes v vseh porah naših življenj, vsepovsod torej, je simptom zapisanega. Dnevno odpiramo vrata v prostore, v katerih deluje ista logika moči. Hierarhija vednosti in znanja se ne spreminja. Izmenjujemo si besede, ne spreminjamo pa stavbe, v kateri so prostori, ker je to prezahtevo. Govorimo o vključenosti, molčimo o preobrazbi. Žargon nadomesti razmišljanje, gesta odgovornost, vidnost zamenja enakost.
A vedno pride nekdo – otrok, invalid, tujec, neuvrščeni –, ki z enim samim vprašanjem razpre to, kar je zaprto in hoče ostati zaprto, ker je tako udobneje in varneje. To ni vprašanje, ki terja odgovor, temveč je vprašanje, ki zahteva drugačen prostor.
In takrat postane jasno: emancipacija uma ni darilo, ki nam ga nekdo podari. Še manj je blago, ki ga kupimo. Je naloga, pred katero se postavi vsak sam in jo sprejme kot svojo. Odločitev je singularna in samotna.
Ostaja eno samo odprto vprašanje, ki ne prenese hitre rešitve. Koliko valоv se je pripravljenih zavedati, da so del morja, ki ni nikogaršnja last?
Ni komentarjev:
Objavite komentar