Klasični marksistični mehanizem je sorazmerno preprost. Kapital ne zahteva nasilja nad ljudmi, da deluje. Ni nasilen, ker mu ni treba biti. Dovolj je že, da nekateri ljudje nimajo alternative.
Marx bi danes vstopil v razpravo o inkluziji ljudi (s posebnimi potrebami) z enim samim analitičnim vprašanjem. Vprašal bi, komu inkluzija koristi in kdo jo financira. Vprašal bi zato, ker ve, da za vsakim diskurzom o pravicah, svoboščinah in vključenosti tičijo materialna razmerja, ki diskurz pogojujejo in usmerjajo.
Opozoril bi, da kapital izjemno hitro in učinkovito absorbira alternative. Iskal bi kompleksnejše poti. Z velikim zanimanjem bi bral Marto Russell in njenega soavtorja Ravija Malhotro; zlasti Capitalism and Disability (2002), ki je redek primer odprte marksistične teorije invalidnosti.
Bral bi tudi Roddyja Sloracha in njegovo knjigo A Very Capitalist Condition (2016), ki spremlja spreminjanje odnosa do invalidnosti skozi različne produkcijske sisteme: od fevdalizma, kjer je bila invalidnost integrirana v skupnostno ekonomijo preživetja, do industrijskega kapitalizma, ki je vzpostavil jasno mejo med produktivnim in neproduktivnim telesom.
Zlasti bi najostreje polemiziral s tem, kar bi danes imenoval inkluzijska industrija. To vodijo zasebni ponudniki podpornih storitev, ki vstopajo na trg socialnih storitev po dezinstitucionalizaciji in privatizaciji. Opozoril bi na strukturni paradoks: dezinstitucionalizacija je bila dosežek gibanja za pravice invalidov, a jo je kapital absorbiral in odprl novo tržno nišo. Osebna asistenca, skupnostne stanovanjske enote, zaposlitvena rehabilitacija so postale tržne storitve, skozi katere se kapital akumulira na račun dela asistentov (pogosto slabo plačanih, prekarnih) in državnih subvencij. Invalidi so formalno sicer vključeni v skupnost, dejansko pa so postala njihova življenja nova dobičkonosna niša.
Marx bi sklenil: formalna inkluzija je znotraj kapitalizma vsekakor mogoča. Resnična inkluzija v smislu enake distribucije ekonomskega, kulturnega in socialnega kapitala ni. In ker kapitalizma ni mogoče reformirati tako dobro, da bi ta distribucija postala enaka, je antikapitalizem tako moralna drža kot logična posledica analize.
Moje torkovo predavanje (AGRFT, 19. maj) z naslovom Filozofija logike skupnega prostora in strukturna analiza moči bo o osnovnem spoznanju, da vselej živimo v urejenih fizičnih in simbolnih prostorih. V njih se je že pred časom rodila potreba po vključevanju ali inkluziji ljudi s posebnimi potrebami. Inkluzija tudi dejansko poteka, kot je zapisano uvodoma. Ali drugače rečeno: poteka kot odpiranje vrat v prostor. Razdelitev čutnega, kot bi rekel filozof, ostaja bolj ali manj nespremenjena, logika skupnega prostora tudi. Analize oblastnih razmerij in moči je malo in so tako rekoč nevidne, to pa pomeni, da so tudi same del skoraj nevidnega novega izključevanja.
Nevtralnost odsotnosti kritične analize družbenega življenja je iluzija. Ko ljudje ne govorijo o arhitekturi in razdeljenosti družbenih prostorov ali pa nenehno ponavljajo eno in isto zgodbo o dramatični razcepljenosti celotnega naroda, tiho ali pa kot lajna reproducirajo obstoječo porazdelitev virov blagostanja in celo sreče. Tako delovanje je Bourdieu že zdavnaj prepoznal kot simbolno nasilje v svoji najtišji obliki.
Inkluzijski diskurz brez analize moči in oblastnih razmerij tako ni le nepopoln, temveč je zlasti funkcionalni del istega sistema, s katerim se navidezno ukvarja, da bi ga pojasnil. V resnici legitimira stanje brez spremembe in odpira vrata, za katerimi so meje nedotaknjene in kot take nespremenjene, zato se ljudem spontano zdi, da so naravne.
Prevladuje žargon, na delu je neomejeno število nasvetov in predlogov, kako se prilagoditi. Vidni in slišani so vedno znova eni in isti ljudje, po novem velja, da zares štejejo bogati pripadniki in bogate pripadnice elite, ki se jim bo še dalo, čeprav imajo že veliko.
Resnično, dostop do ekonomskega, kulturnega in socialnega kapitala je pogoj enake participacije v simbolnih družbenih prostorih, a mnogim je dovoljeno priti le do vhoda vanje. Iz družbe niso izključeni, vrata v prostore so odprta, dobrodošlica je izrečena, a preobrazba prostorov ni postala niti realna utopija, o kateri je pisal Erik Olin Wright. Redistribucije virov ni na obzorju, če odštejemo te, ki se jim bo še dalo, da bodo imeli veliko več, preoblikovanja institucij tudi ne.
Politika je vse bolj upravljanje z družbenim prostorom po okusu teh, ki verjamejo v vitko državo, demokratičnih dejanj, s katerimi nevidni in neslišani vzamejo resno svojo enakost in zahtevajo novo družbeno mesto, je manj kot prstov na roki.
Enakost ni več cilj, h kateremu bi stremeli, še manj je aksiom, izhodišče našega delovanja. Pomembne so razlike, ovite v plašč meritokracije.
Prav zato postavljam na začetek emancipacijo uma. Ta zlasti ne pomeni, da ima vsak človek svojo resnico. Pomeni, da je vsakdo ves čas soočen z njo in z vprašanjem, koliko jo zares pozna. A v svetu, v katerem niso ponarejene le številne novice, temveč je vse bolj ponarejeno samo bistvo sveta, je malo ljudi, ki jim emancipacija uma sploh še kaj pomeni.
Otroci se že v šoli implicitno iz dneva v dan učijo, kaj ni emancipirani um. Sprejemajo učiteljeve trditve kot dokončne, zato ne vračajo vprašanj. Ne upirajo se in redko čutijo, da terja resnica preverjanje. Umsko niso emancipirani, ker se zanašajo na hitre odgovore na zastavljena vprašanja. Odprta vprašanja jih zato begajo, včasih jih spravljajo v stisko. Ne vedo, kako se obnašati do njih, kaj narediti z njimi, ker je njihov um navajen na zaprta vprašanja in hitre enoznačne odgovore nanje.
Umsko emancipirani ljudje ne ponavljajo za drugimi, ker imajo svoje misli, zlasti pa ne hitijo. Zares uporabljajo svoje možgane, čeprav so zaradi tega pogosto kaznovani, kot da ne bi vedeli, da možgani niso za razmišljanje. Pravo razmišljanje namreč prej ali slej vedno ustvari razpoko v navideznih konsenzih, zato je negativni odziv takojšen, da se svet zapre in pogrezne v navidezno varnost. Kar je prikazano, je namreč razumljeno le na pol. Tudi mišljeno je tako. Dodatnih vprašanj ni na dnevnem redu, zato niso zastavljena. Ta, ki misli s svojo glavo, tega ne ve ali pa noče vedeti, zato razmišlja še naprej. Tvega in ve, da tvega. Kljub temu vztraja, saj hoče emancipacijo. Zdi se, da ima noro željo, a zares nor je šele svet, v katerem je toliko stvari začetih, a nikoli dokončanih. Znanja, ki ga zastopa, ne zamenjuje za novorek, da bi bil komu všeč. Ve, kje so meje resnice in da vsakdanja mnenja niso niti njen približek. Morda jih pretirano hvalijo prav zato. Ne vedo, da Veliki Drugi ni v lasti nikogar in da je skupni teren vseh. Razlika med imam svojo resnico in soočam se z resnico, ki ni nikogaršnja last, je celovita filozofska razlika med solipsizmom in resnično spoznavno svobodo, a je vprašanje, koliko je ljudi, ki jo zares želijo. Normalnemu redu stvari se raje ne upirajo, kot se tudi sicer ljudje ne zoperstavljajo temu, kar je domnevno normalno in splošno sprejeto.
Preprosti zakoni ekonomske prevlade so preprosti in so prevlada. O tem ne dvomimo in nimamo razloga za dvom. Ne želimo biti izključeni, zato iščemo načine, da bi se vključili, pa četudi so to imaginariji, prepredeni z iluzijami. Delež izključenih se ne bo spremenil, ker bi njegova sprememba porušila krhka ravnovesja v družbenem prostoru, zato se bo dalo tem, ki že imajo, in upravljalo z onimi, ki morajo molče prenašati, da imajo pač posebne potrebe in so posebni. Asimilacije politike v upravljanje objektivne nujnosti ne prepozna skoraj nihče, a saj niti ni predvideno, da bi jo kdo prepoznal, zato nismo presenečeni.
Substanca emancipacije bo zato še naprej v glavnem neprepoznana, reproducirala se bo družbena stratifikacija, ki potrebuje hierarhije in hierarhična razmerja, znotraj katerih bo za nekatere vedno veljalo, da so izključeni.
Zakaj emancipacija uma? Ker je bistvena naloga vsakega človeka način življenja, s katerim kot subjekt jemlje resno lastno inteligentnost. Ko jo ljudje jemljejo resno, razumejo, da emancipacija uma ni samo psihološka ali pedagoška kategorija, temveč je najprej politično dejanje. Resni odnos do inteligentnosti zavrača poenostavljene in prehitre odgovore, čeprav obenem ve, da jih družbeni konsenzi nujno potrebujejo in jih zato tudi proizvajajo.
Rad bi odgovoril na vprašanje, kdaj postane individualni mandat, o katerem razmišljam, skupen. Kdaj se torej emancipacija uma začne stekati v obliko skupnosti, ki je zmožna strukturnih sprememb? Prepričan sem, da terjajo strukturni problemi strukturne odgovore, toda pot od posameznika do skupnosti, od emancipiranega uma do emancipirane politike, ostaja odprta in v najboljšem primeru implicitna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar