Poglejmo najprej, v kakšnem svetu živimo. Politične in psihološke razsežnosti sveta so take, da v njih precej dobro uspeva avtoritarni populizem. Zagotovo lahko rečemo, da je uspešen, če se lahko zaslepimo za kriterije, po katerih je neko življenje dejansko uspešno, ne le v arbitrarno ustvarjenem imaginariju. Ne uspeva pa zato, ker bi bil intelektualno prepričljiv in moralno utemeljen, saj očitno ni, temveč zato, ker številni ljudje zaradi poškodovanosti in nedoletnosti potrebujejo zunanje voditelje, ki odvzemajo breme odločanja, potrebujejo pripadnost skupini, ki omogoča jasno občutenje sicer zmedene in negotove identitete, ter sovražnika, ki daje pomen lastnemu trpljenju in zagotavlja dokaze, kdo je kriv zanj – slednjih se je kajpak treba znebiti. Kljub ugotavljanju, kako zadovoljni in srečni so ljudje, je veliko takih, ki se odpovedujejo lastni avtonomiji, ker imajo na voljo jasno hierarhijo in dovolj prepričljivo skupinsko identiteto, da čutijo, kako zelo uspešni so.
Danes morda prav zato potrebujemo nekaj takega, kar se je zgodilo pred dvema tisočletjema. In to nikakor ni še ena nova zgodba o uspehu, da bi o njem pripovedovali zanimive zgodbe in jih zbirali. Je nekaj drugega: etika skrbi za drugega. Ta je subverzivna natanko na pravi način.
Ne tekmuje z avtoritarnostjo na njenem terenu, ne obljublja moči, skupinskega ponosa in jasnega sovražnika. Dela nekaj radikalnega in zelo preprostega. Usmerja pozornost na konkretnega drugega, na njegovo specifično ranljivost in mojo specifično odgovornost.
Dolgo me je mučilo vprašanje, zakaj se je Jezus nekega dne sploh odločil za simbolni mandat. Je imel takrat vsaj začetno idejo, intuicijo, občutek, zakaj se je odločil zanj in za kateri mandat se je odločil, čemu? Lahko bi vse življenje zdravil ljudi, predaval, delal čudeže, se poročil z Marijo Magdaleno in imel z njo kup uspešnih otrok, a se je odločil za nekaj drugega. Moral je nekaj vedeti, a kaj? Če ne bi imel nobene ideje, bi bil kot avtomat, ki pač sledi svojemu mandatu, ne da bi vedel, kaj in zakaj dela, kar pač dela.
Jezus je razumel, da ga alternativa, zdravljenje ljudi in poučevanje brez konfrontacije z oblastnimi strukturami, nikoli ne bi privedla tja, kamor je bil usmerjen. Bil bi lep mandat, prav gotovo, morda bi bil celo zgodba o uspehu, a brez zgodovinskih posledic. Kmalu bi pozabili nanj. Tako pa niso. Zakaj niso? Si velja zapomniti.
Pravi mandat je od njega zahteval, da postane točka konfrontacije, kraj, kjer se neposredno srečajo sile Božjega kraljestva in sile obstoječega reda. Zato je rekel, da je prišel z mečem in da bo razdelil tudi družine.
Torej je nekaj vedel. Da obstaja Božje kraljestvo in da obstajajo tuzemska kraljestva. Prvi ni od tega sveta, je imel navado reči, ko so se aktualni oblastniki norčevali iz njega.
A mandat ni preprost, ni mogoč brez tesnobe. Če je le mogoče, ne bi pil iz tega keliha, naj gre mimo mene. Jezusova molitev ni dramaturški ornament, ampak je radikalno odprta situacija. V njej človek, ki sicer ve za svojo pot, na njej vseeno trepeta. Trepeta, ker je pot resnična, trepeta, ker je bolečina na njej resnična, strah ga je. Morda je Jezus najbolj človeški natanko takrat, ko se boji, a vztraja. In najbolj ga potrebujemo prav kot takega.
Mislim, da je Jezus dobro razumel smisel svojega mandata. To pomeni, da ni bil distanciran od njega, kar bi ga ščitilo pred trpljenjem in bolečino. To je ključno. Razumel ga je natanko v njegovi zahtevi, da obnavlja odločitev v vsakem novem trenutku. Mandat namreč ni nekaj, kar razumemo enkrat za vselej, da se nam razjasni in potem razsvetljeni hodimo po svetu, drugim za zgled. Ne, mandat pomeni stalno napetost med razumevanjem in tem, kar je na svetu neizbežno in neizogibno.
Ni čudno, da po Janezovi odstranitvi spektakularne dimenzije Jezusovega mandata in razkritju njegove zahtevnosti številni odidejo. Ne odidejo tujci ali nasprotniki, to bi še šlo, odidejo učenci, ki so že sledili.
Niso sledili mandatu, sledili so spektaklu: čudežem, neverjetnim ozdravitvam, javnim govorom pred množico.
A Jezus ne izvaja vnaprej znanega in enoznačno določenega algoritma, da bi bil ljudem všeč in bi bil popularen. Je orientiran, ve, da je poklican, da ne le oznanja Božje kraljestvo, temveč da ga predvsem udejanja. In obenem ve, da njegovo delovanje zahteva konfrontacijo z vsemi silami, ki temu nasprotujejo. Ne konfrontira se s strategijo moči, ampak s popolno predanostjo mandatu. Ne more vedeti natančno, kaj bo sledilo, ve pa, da je pot njegova. Ustvarja jo, ker ni narejena vnaprej.
Sveti Pavel zato ne reče, naj ljudje sledijo Jezusovemu nauku, ker je moder in vreden, da si ga zapomnijo, se ga naučijo na pamet in mu sledijo. Ne, reče nekaj drugega: logika križa je μωρία (mōria), absurdnost, nesmisel za Grke, in σκάνδαλον (skandalon), pohujšanje, kamen spotike za Jude. Kar pomeni, da se križa ne da integrirati v nobenega od obstoječih simbolnih redov. Ni ga mogoče vključiti ne v judovski mesijanizem (Mesija ne sme umreti, ker bi to pomenilo, da ga je Bog zapustil), ne v grško filozofijo (modrost bo zmagala, logos bo triumfiral), ne v rimsko politiko (moč se dokaže z zmago, ne s sramotno smrtjo na križu).
Križ je kratko malo neprebavljiv za vsako predhodno simbolno ureditev. In prav v tem je po Pavlu njegova prava moč (dynamis). Ni modrost znotraj obstoječih okvirov, ki pove ljudem, kako naj živijo. Je radikalni prelom z vsakim obstoječim okvirom in vsako modrostjo.
Pavel gre še dlje in reče, da zanj niso pomembni ne Jezusov nauk, ne čudeži, ne predsmrtni govori, ne moralne maksime. Zares pomemben je Jezus na križu. Brez njega bi bil ta morda izjemen in moder učitelj, prerok, morda bi bil verski reformator, a ostajal bi znotraj simbolnega reda. Bil bi um, ki ga je mogoče citirati, interpretirati, sistematizirati, postavljati v kontekst in v nedogled komentirati. Šele križ pa ga vrže iz vsakega simbolnega reda in naredi iz njega to, kar imenuje Pavel Božja moč in Božja modrost.
Najpomembnejše je torej to, kar ne deluje skozi obstoječi simbolni red. Ne deluje skozi pravilno doktrino, dogme, institucionalno pripadnost, zavestno identifikacijo in pripadnost svojemu klanu. Deluje natanko skozi ostanek, ki se ne pusti simbolizirati.
Pavlova genialnost je bila v tem, da je Jezusovo odločitev razumel retrogradno. Tako šele za nazaj postane jasno, čemu je bila namenjena celota. Jezus je morda na začetku imel delno idejo o tem, kaj bo pomenil križ, toda ta je sam retroaktivno razkril oziroma ustvaril smisel, ki ga ni mogla povsem zajeti nobena predhodna ideja. Tako je kot pri branju romana. Šele na zadnji strani nam postane jasno, zakaj je bil uvod tak, kakršen je bil.
Da, Jezusov mandat sporoča drugim ljudem, naj se ljubijo med seboj in naj celo ljubijo sovražnike, da bo med njimi kot sveti duh. In ali ni religija ravno popačenje njegovega sporočila? Če se kot posameznik neodvisno postavim pred Jezusa in ga razumem, vem, da mi ne sporoča, da bom po smrti vstal od mrtvih, da je sam premagal smrt, to so pravljice, v katere ne morem verjeti. Vem nekaj drugega.
Da sem kot svobodno bitje zmožen za simbolni mandat, ki pomeni natanko to, kar je delal sam: singularno vztrajanje v zvestobi Božjemu kraljestvu, ki ni od tega sveta. Ali ni večina vernikov prehitro potolažena s tem, da je Jezus umrl za njihove grehe in jih tako odrešil ter da ne razumejo bistva odrešitve? Koliko pa je vernikov, ki sploh razumejo logiko simbolnega mandata, tega jedra Jezusovega življenja?
Resnično, Jezus razbije logiko vzajemnosti v samem temelju. Vztraja v razmerju, ki ne pričakuje ničesar, nobene odrešitve, nobenega plačila, nobene nagrade ali pohvale. To je strukturno nova etika, ki ni le etika zmernosti in pravičnosti, temveč je etika onkraj pričakovanih nagrad ali recipročnosti.
Ko tako odstranimo religiozno kulturno ogrinjalo, ki prekriva resnico Jezusovega izjemno zahtevnega mandata, odkrijemo eksistencialni klic k avtentičnemu bivanju, k tisti radikalni odločitvi, s katero človek vzame nase svojo končnost in kljub njej deluje iz zavezanosti nečemu, kar presega njegovo eksistenco in sploh vsako posamezno eksistenco.
Zgodovina nas je poučila, da celo pri Jezusovih učencih in sledilcih, ki so bili neposredni pričevalci vsega, kar se je zgodilo, ni prišlo do tiste notranje preobrazbe, ki jo je zahteval mandat. Tarnali so, da je Jezusov govor težak, spraševali so, kdo ga sploh more poslušati. Potem so se mnogi umaknili in se razbežali. Jezusu ni ostalo drugega, kot da se obrne k dvanajsterim in vpraša: Ali hočete tudi vi oditi?
Zunanji dokazi, kot so čudeži, zdravljenja in čudoviti govori, sami po sebi niso spremenili notranje strukture subjektov. Seveda je niso, kajti simbolni mandat zahteva preobrazbo, ki je ne more nadomestiti nobeno zunanje dokazilo, pa naj bo še tako spektakularno. Preobrazba je izjemno zahtevna, zato se številni ustrašijo, še preden se prepričajo, ali jo zmorejo. Tisti, ki jo zmorejo, pa ostanejo kakor stebri v templju.
Pavel je to razumel. Vstajenje pomeni, da resnice, ki jo je utelešal Jezus, ne more ubiti nobena oblast, noben mehanizem moči. Ko oblastniki razglasijo sebe za dokončne razlagalce sveta in sporočijo, da je vsega konec, ker je nevarni glas utišan, vstajenje pravi: ne, ni. Resnice ni mogoče ubiti, telo pač. Simbolni mandat preživi lastno institucionalno eliminacijo.
Tega, kar je resnično, ni mogoče dokončno odpraviti, pa čeprav ubijejo človeka, ki ga nosi.
Kaj torej potrebujemo danes bolj kot v preteklosti?
Ne potrebujemo čudežev. Ne potrebujemo novih spektaklov in navidezno močnih avtoritarnih voditeljev, ki obljubljajo ljudem, da delajo v njihovo dobro, v resnici pa le polnijo lastne žepe. Potrebujemo globoko razumevanje mandata. Jezus je imel mnoštvo sledilcev z različnimi in pogosto napačnimi razlogi za sledenje. Nastala je tudi institucija, ki je kmalu začela delati natanko to, pred čimer je mandat svaril. In le malo ljudi mu je sledilo zato, ker je Jezusov mandat dejansko dosegel globino, za katero je bil ustvarjen.
Morda je strukturno neizogibno, da je vsak resen mandat, ki bi lahko etično preobrazil način življenja, najprej dosegljiv le prek nekakšne privlačnosti, ki ni mandat sam. Morda je neizogibno, da večina ljudi ostane pri privlačnosti in nikoli ne doseže jedra. Današnji spektakli so tako neizmerno privlačni, da zlahka pogoltnejo mandate in jih preobrazijo v spektakelske.
Brez privlačnosti ostaja jedro nerazumljeno, ljudje ga ne dosežejo. Če vztrajajo zgolj pri privlačnosti, ker je tako laže in manj zahtevno, je vse manj možnosti, da kdo seže do jedra, da bi se resnično preobrazil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar