Resnični varuhi tradicij

Astor Piazzola ni nikoli rekel, da je njegova glasba tango. Dejal je, da diši po tangu. Ustvaril je drobno razliko, zaradi katere je imel v Argentini veliko težav. Tradicionalisti so čutili, kot da jim krade identiteto, zato so mu celo grozili s smrtjo. V Argentini se lahko vse spremeni, so imeli navado reči,  razen tanga.

Piazzola je kljub temu vztrajal pri ustvarjanju glasbe, ki diši po tangu, a ni tango. To ni bila izdaja tradicije, le da njeni varuhi tega niso razumeli.

Kaj je naredil Piazzolla? Zlasti ni zlil jazza, Bacha in tanga v eno samo homogeno maso. Pustil je, da ostajajo različni in se dotikajo. Libertango vztraja v tej napetosti.

Vzporednica z vsakdanjim življenjem je namerna.

Varuhi tradicij imajo vedno občutek, da jim ustvarjalci novega nekaj jemljejo, kradejo identiteto in jih ogrožajo. Verjetno ne bo nikoli drugače. Zastopniki novega bodo imeli težave, včasih jim bodo grozili s smrtjo. A kaj varuhi tradicij v resnici zastopajo in varujejo?

Odgovor na vprašanje najprej terja razločitev tega, kar varuhi varujejo, od onega, kar mislijo ali verjamejo, da varujejo. Razlika je namreč zelo pomembna.

Na površini je odgovor karseda preprost: varujejo pristnost, avtentičnost, kontinuiteto in identiteto skupnosti. Ljudje, ki so v Argentini leta 1955 grozili slavnemu glasbenemu ustvarjalcu, so iskreno mislili ali verjeli, da rešujejo tango pred uničenjem. Enako so mislili cerkveni ljudje, ki so preganjali Giordana Bruna, ali ljudje, ki so se uprli Beethovnu, ko je s svojo Deveto simfonijo presegel vse, kar je bila simfonija dotlej.

Taki ljudje dejansko doživljajo ustvarjalce novega kot grožnjo. Prepričani so, da jim jemljejo nekaj, kar se jim zdi sveto in nedotakljivo, in to nevede preoblikujejo v nekaj, česar ne razumejo. Vzorec je preprost, a uničujoč.

Leta 1983 je izšla knjiga, zbirka esejev z naslovom The Invention of Tradition; uredila sta jo Eric Hobsbawm in Terence Ranger.

Njuna osnovna teza je bila resnična in zato provokativna: večina tega, kar se zdi starodavno in nespremenljivo, je bila iznajdena razmeroma nedavno, nato pa retroaktivno projicirana v brezmejno oddaljeno preteklost, da bi dobila avtoriteto večnosti. Teza pa ni bila le provokativna, mogoče jo je tudi dokazati.

Škotski kilti, ki se zdijo arhaični, so v resnici produkt nedavnega 18. in 19. stoletja. Številni nacionalni rituali po vsem svetu so nastali šele v 19. stoletju. Tango, ki so ga varuhi tradicij branili kot nespremenljiv, je bil le eno do dve generaciji pred Piazzolo kontroverzna novost iz bordelov in revnih četrti Buenos Airesa, kar pomeni, da so varuhi tradicije pravzaprav varovali zgolj nedavno inovacijo, ki je bila sama nekoč za neke druge ljudi prav tako sporna in bi se je ti najraje znebili.

Ljudje, ki zagovarjajo tradicije, torej pogosto varujejo nedavne iznajdbe, za katere zgolj mislijo, da so starodavne, svete, večne in nespremenljive.

Kaj torej zares varujejo in ščitijo?

Bourdieu bi verjetno odgovoril, da varujejo simbolni kapital. To pomeni, da ščitijo socialni status, ugled in moč, ki so si jih pridobili z mojstrstvom. Piazzolla zato ni bil samo estetska grožnja, saj je bil tudi ekonomska in statusna grožnja. Stari mojstri tanga so desetletja gradili svojo avtoriteto na poznavanju določenega zvoka. Ko Piazzolla reče, da je tango lahko tudi drugačen, jim posredno reče, da njihova kompetenca ni več relevantna. To je kajpak eksistencialna grožnja, ne le estetski nesporazum.

Toda to je še vedno zunanja razlaga. Spustiti se moramo globlje, tja, kjer imajo korenine človeške identitete.

Ko je nekdo zgradil svojo celotno življenjsko zgodbo, svoja prijateljstva, svojo skupnost, morebitno slavo in samopodobo okrog določene tradicije, ta zanj ni zgolj zunanja praksa. Je konstitutivni del tega, kar je. Napad na tradicijo zato doživlja kot neposredni napad nase, na svojo identiteto in podlago, na kateri stoji in kjer ima njegovo življenje smisel.

Durkheimova razlaga svetega je na tem kraju neprecenljiva. Sveto je po definiciji nekaj, česar se ne sme dotikati. Dotikanje svetega je namreč nevarno in razdiralno. Varuhi tradicij so varuhi svetega, ki ne trpi kompromisov.

Zadeva pa kljub temu ni tako preprosta. Obstaja nadaljevanje v obliki paradoksa.

Varuhi tradicij praviloma ne ugotovijo, da tradicijo prav takrat, ko jo varujejo, dejansko ubijajo. V resnici jo namreč zamrznejo. Biti mora natanko taka, kot hočejo, s tem pa tudi umre.

Kajti vsaka tradicija je bila nekoč inovacija. Nobena ne obstaja od nekdaj. Bach je bil v svojem času tako inovativen, da so ga kritizirali, češ da so njegove harmonije preveč zapletene. Shakespeare je presegal in kršil klasične dramske konvencije. Celo liturgične tradicije, ki se zdijo večne, so v resnici strnjeni sedimenti preteklih inovacij, ki so bile nekoč ravno tako kontroverzne.

Piazzolla je tango preobrazil oziroma transformiral. Brez njega bi postal muzejski eksponat, zanimiv le za radovedne turiste in folklorne festivale, ne pa za živo glasbo 21. stoletja. Ko igra Pablo Casals Bacha na violončelu, ne igra pristnega Bacha iz 18. stoletja. Igra nekdaj drugega: interpretacijo, ki je globoko zaznamovana z vsem, kar se je zgodilo v glasbi med Bachom in Casalsom. In prav zato je živa.

Živa je šele interpretacija tradicije, ne pa tradicija sama po sebi.

Varuhi tradicij v orisani perspektivi varujejo smrt in se hkrati pretvarjajo, da varujejo življenje. Varujejo določen zamrznjen trenutek, ki so ga v svojih mislih povzdignili do statusa večnosti. In ker jim ta večnost daje identiteto in smisel, je zanje vsaka sprememba več kot konec tradicije, saj je tudi konec njih samih.

Sedaj razumemo, da se lahko skupnost konstituira prek tradicij in ima takoj tudi skupnega sovražnika oziroma žrtve. Vsak inovator dobi vlogo grešnega kozla. To je tista uboga živalca, na katero projicirajo vso anksioznost skupnosti, ki jo ustvarjajo možne spremembe, domnevne nečistosti in morebitne izgube identitete. Grožnja s smrtjo, ki je je bil deležen Piazzolla, tako ni bila le neukročeni čustveni izbruh nekaterih posameznikov, temveč je bila mehanizem skupnostne kohezije. Skupnost, ki preganja inovatorja in ustvarjalca, uporablja pregon za potrjevanje svoje enotnosti.

Zakaj bo vedno tako?

Ker je tradicija kognitivni komfort: predvidljiv svet, ki potrjuje obstoječe modele sveta in zmanjšuje napake pri napovedovanju. Inovator povzroča neugodje in nelagodje, ker dobesedno sproži masivno napako napovedi v možganih tistih, ki so si svet uredili po starem.

Odprtost do novega je aktivno nasprotovanje temeljni težnji k zapiranju. In ker je ta tendenca globoko biološka, ne le kulturna, bo napetost med varuhi tradicij in ustvarjalci novega strukturna konstanta človeške zgodovine.

Vprašanje bo vztrajalo. Kako ustvariti skupnosti, ki so dovolj odprte, da prenesejo orisane napetosti brez nasilja?

Odgovor na vprašanje je morda Piazzollova zgodba. Nadia Boulanger, ki je mentorirala Astorja Piazzollo v Parizu, ga je spodbujala, naj ostane zvest sebi. Ni mu rekla, naj opusti posnemanje klasike in sprejme svoje korenine.

Resnično, skupnost, ki zmore reči posamezniku bodi zvest sebi namesto ostani pri nas, je skupnost, ki zna varovati tradicijo, ne da bi jo zamrznila.