Danes prepoznavam življenje v spektakelski družbi na še bolj dramatičen način, kot ga je nekoč Debord. Na kaj mislim in zakaj je to pomembno za razumevaje dogodka, o katerem razmišljava?
Mislim na preobrazbo spektaklov in razmerij med ljudi, ki so postali hiperrealni.
Spektakel danes ni več pred mano, kot je bil nekoč. Ni več na zaslonu. Preselil se je, danes je natanko znotraj mene. Vem, da zveni čudno, a bom pojasnil.
Algoritem ne projicira podob na zaslon, ki ga gledam, temveč konfigurira moje želje in to, kar naj bi ves čas gledal. Ne pokaže mi, kar hočem ali želim videti, temveč pred mojo željo proizvede, kar hočem videti: najprej ustvari, nato mi proizvedeno pokaže, tako da mislim, da sem to, kar vidim, hotel videti že od nekdaj. Kot da je pred menoj uganil, kaj želim, kot da mi bere nezavedne misli.
Razlika med tem, kar živim, in tem, kar je reprezentirano, je tako izginila. To se je zgodilo zato, ker je postala reprezentacija realnosti totalna, kar preprosto pomeni, da je povsod. Ne morem več ločiti med tem, kar čutim, in tem, kar mi sugerira algoritem. Končno čutim, da moje želje sploh niso moje, čeprav jih čutim kot svoje.
Danes je spektakel medij, v katerem doživljamo, čutimo, mislimo in gledamo. Je kot jezik, ki ga govorimo in se obenem obnašamo, kot da je naš. Pa ni. Tako kot ne moremo misliti zunaj jezika, danes ne moremo čutiti zunaj spektakla. Moji afekti, radost, žalost, obup, so algoritmično sooblikovani, preden jih sploh začutim in prepoznam kot svoje.
V tem je sprememba, o kateri razmišljam.
Gledalci spektakla tako že vnaprej vedo, kaj naj bi se v areni zgodilo, kaj naj bi njihovi junaki, športniki, dosegli. Včasih lahko na nek bizaren način vedo celo bolje in prej kot oni sami. Kritična misel kot klasična distanca do realnosti je postala dobesedno nemogoča.
Kritika spektakla je namreč postala žanr, ki ima TikTok, svoj YouTube kanal, svoje influencerje. Ti so povsod, na vsakem koraku so. Njim gre zasluga, da je celo kritika spektakla postala delček spektakla. Družba spektakla je tako postala skoraj obvezni kulturni kapital, ki ga citirajo na socialnih omrežjih. Ni več pozicije, s katere bi bilo mogoče kritično misliti, ne da bi bila kritika takoj absorbirana in prikazana kot sestavni del spektakla.
Gledalec spektakla zaradi zapisanega veliko gleda in malo živi. Bolj kot se prepoznava v prevladujočih podobah, manj razume lastno eksistenco in lastno željo. Kritično razmišljanje je postalo zaukazani modni dodatek.
Zadeva je še veliko hujša, ker danes ne gledamo le podob, o katerih kritično razmišljamo. Gledamo tudi sebe. Selfie tako ni le fotografija mene. Je podoba mene, ki jo gledam. Skozi lastne podobe se odtujujem od sebe. Ne gledam le drugega in se odtujujem, gledam tudi sebe in se odtujujem. Moja podoba na Instagramu stoji med menoj in menoj, med menoj in mojim trajanjem.
Odtujitev od sebe pomeni, da je spektakel moj način doživljanja resničnosti. Obstajajo podobe mojega doživljanja, ki nadomeščajo samo doživljanje. Nastaja hiperrealnost.
Zapisano mi pomaga razumeti zgodbo, ki jo o svojem nastopu na olimpijadi pove Malinin. Kot nesrečni Bog, ki je padel skuša pojasniti, kaj se je zgodilo.
Govori o največjem odru na svetu. Na njem poteka orisana globalna spektakelska hiperrealna predstava, v kateri nastopajo ljudje, za katere je vnaprej rečeno, da so najmočnejši, najhitrejši in najspretnejši. So junaki, heroji, borci, idoli, nekateri so Bogovi. Na tem odru nastopajo za absolutno zahtevne gledalce, ki imajo prav tako vnaprej izdelane želje in zahteve. Te niso njihove, ker so organski del samega spektakla, a jih imajo za svoje.
Igralci na odru se sicer res zdijo najmočnejši, dodaja Malinin, a morda v sebi še vedno bijejo nevidne bitke, kot jih imenuje. Nujno je, da jih bijejo, dodajam, ker so ljudje, a morajo ostati nevidne. O njih ne smejo govoriti, ker bi se izkazalo, da niso Bogovi, ampak so ljudje.
K vsemu temu moramo prišteti zlobno spletno sovraštvo, ki zvabi tekmovalce v temo, ne glede na to, kako zelo se trudijo ostati pri zdravi pameti. Nanje deluje neskončni pritisk, ki prej ali slej povzroči neizogibni zlom. Tako pravi Malinin.
Natanko tako tudi je. Zlom je neizogiben, ker je postal spektakel hiperrealen, s tem pa nečloveški.
V njem ni prostora za padec, ki bi bil sprejet kot normalen del življenja. Padec je lahko le nedopustna napaka v scenariju, zato toliko spletnega sovraštva, o katerem govori drsalec. Je namreč anomalija v sistemu, ki anomalij preprosto ne prenaša.
In Bog ne sme reči, da bije nevidno bitko. Sme le zmagovati in s tem prinašati denar tem, ki ga vanj vlagajo. Zakriti mora svojo človeško ranljivost. O njej ne sme govoriti.
Spektakel zahteva, da je sicer človek, ki drsa kot človek, ker stroj nima telesa, ki bi se gibalo z milino in lepoto človeškega bitja, toda ne sme pokazati, da je človek. Naj bo ranljiv, ker brez ranljivosti ni tveganja, brez tveganja ni napetosti in brez napetosti ni spektakla, toda ne sme pokazati ranljivosti. Prav tako lahko čuti, ker brez tega ni strasti, brez strasti pa ni nastopa, toda tega, kar čuti, ne sme pokazati.
Malinin je živ človek, toda »Quad God« ni resničen. Je simulaker, sistem znakov, ki ne referira na nič resničnega. »Quad God« je namreč brand ali blagovna znamka, je hashtag, je viralni video, je pričakovanje in fantazija obenem. Vse skupaj tvori simulaker, ki ne predstavlja Malinina, ampak ga nadomesti. In ko ljudje gledajo olimpijski nastop, ne gledajo Malinina, tega človeškega drsalca, temveč dizajn, ki je »Quad God«. In ko ta pade in ne izpolni tistega, kar simulaker obljublja, je šok velik. Tak ni zaradi padca človeka, velik je, ker je padel simulaker. Ta ne sme pasti, ker nima telesa in nima nog. Simulaker je kratko malo vedno popoln in nikoli ne pade.
Ljudje ne sovražijo Malinina, ker je padel. Ne, sovražijo ga, ker je s padcem razkril, da je človek. Razbil je simulaker, nekaj, kar ljudje zahtevajo in v kar sveto verjamejo. Ne verjamejo v človeka, verjamejo v izdelano podobo človeka, kar je nekaj drugega. Ko simulaker razpade, to pa se zgodi, ko se izkaže, da za podobo ni nobenega Boga, je to za množičnega gledalca izguba same realnosti. Ni izguba idola, je izguba sveta.
Baudrillard je že davno tega razvil koncept ekscesa, ki pravi: živimo v svetu, v katerem je vsega preveč. Preveč je podob, informacij, možnosti, stimulacije. Danes to velja bolj kot v času, ko je pisal o tem. Za ljudi kot bitja smisla in pomena je to ključno, kajti ta eksces, ta presežek ne proizvaja več smisla. Smisel je smisel – ne more ga biti več. Proizvaja ga manj, in sicer zato, ker smisel, da bi bil, potrebuje mejo. Potrebuje okvir, kvalitativno razliko med enim trenutkom in drugim. In ko je vsega preveč, ko je vsakih pet sekund na voljo nova podoba, nova novica, nov škandal in nov padec, se kvalitativne razlike preprosto izbrišejo in izginejo. Vse postane enako in enakovredno. Malininov padec je nenadoma enakovreden receptu za torto, ki sledi v oglasu, mnenju naključnega gledalca o nogometni tekmi ali novici, da ja nekje zapadlo meter snega.
Orisana enakost, nezmožnost razlikovanja med bistvenim in nebistvenim, je implozija smisla v svoji najčistejši obliki, ki jo spremlja blaznost pričakovanj, usmerjena na športnike.
Pričakovanja niso blazna zato, ker bi bili ljudje blazni. Ne, blazna so zato, ker so brez referenta. Ne referirajo na nič resničnega, ne nanašajo se na živega človeka. »Quad God« ni realna oseba z realnimi omejitvami. Kje pa! To je simulaker, ki obljublja neskončnost. In ko ta razočara, ko se izkaže, da ne obstaja, je razočaranje neskončno. Ker je sorazmerno obljubi, ne realnosti.
Se nadaljuje ...
Se nadaljuje …
Ni komentarjev:
Objavite komentar