Minea Rutar
Skoraj nikoli ne spremljam športnih dogodkov. Izjema so bili v zadnjih letih olimpijski nastopi Janje Garnbret (plezanje), Simone Biles (gimnastika) in nedavni nastop Ilie Malinin (umetnostno drsanje). Nisem jih iskala ali sploh želela spremljati, ker od ogleda takšnih nečloveško vrhunskih nastopov še nikoli nisem dobila nič dobrega ali koristnega. Posnetke sem našla nehote oziroma so posnetki našli mene, ker so se pojavljali v vseh novicah. Še nekaj dni po ogledu se običajno počutim kot eden manjvrednih primerkov človeške vrste; če so ti ljudje, vsi stari toliko ali manj kot jaz, zmožni takšnih presežnih nastopov in živijo takšna vrhunska življenja, kje je vrednost v mojem? Kako naj se sama pogledam v ogledalo, kaj naj si rečem? V čem naj vidim svojo vrednost? Jasno je, da naj bi jo videla v sebi, v svoji osebnosti, ali celo brezpogojno, ker mi kot človeku menda pripada. Morda bom kdaj prišla do te točke. Zagotovo pa kolektivno družbeno padanje v nezavest od navdušenosti ob spremljanju dosežkov olimpijskih prvakov pri doseganju tega cilja ne pomaga. Večino dni mi je nemogoče združiti v mislih družbeno investiranost v presežnost elitnih športnikov (torej več kot očitno polagamo družbeno vrednost teh ljudi v njihove brilijantne športne kariere, ne v njihove osebnosti) in po drugi strani pozive psihološke stroke in javnosti, naj človekova samozavest, samospoštovanje in samopodoba temeljijo na in izhajajo iz notranjosti. Niso pomembni dosežki, tako radi rečemo, ključno je, kakšni smo kot ljudje. Vrednost si torej prislužimo že s tem, da obstajamo. Vsi imamo pravico se dobro počutiti o sebi. Razen morda olimpijski prvaki. Njih imamo tako zelo radi, da si zaslužijo posebno mesto v teoriji motivacije ter v očeh javnosti. Oni imajo do dobrih občutkov o sebi ekstra pravico.
V tem duhu sem prejšnji teden zasledila posnetke in poplavo komentarjev v pričakovanju olimpijskega nastopa umetnostnega drsalca, ki je športnim navdušencem in - tako se zdi - vsem ostalim vzel dih.
Olimpijski up je bil enaindvajsetletni Ilia Malinin, umetnostni drsalec, ki premika meje mogočega in spreminja zgodovino umetnostnega drsanja. Edini drsalec na svetu, ki mu je uspelo na tekmovanju uspešno izvesti četverni aksel, najzahtevnejši skok v umetnostnem drsanju. Prvak, znan po svojih saltah na ledu – element, ki je bil prepovedan skoraj pol stoletja, ker velja za enega najzahtevnejših in najnevarnejših akrobacij na svetu. Od leta 2023 je zmagal na vseh tekmovanjih, ki se je jih je udeležil. V svetu umetnostnega drsanja se zadnje tedne ni govorilo o dosti drugem kot o pričakovanju, da osvoji zlato olimpijsko medaljo, in to skorajda z levo roko (oziroma nogo). Sam sebi je nadel ime »Quad God« (Bog štirikratnih skokov). Je dvakratni svetovni in štirikratni državni prvak. Ko je Ilia v petek nastopil, se je zdelo, da nihče, vključno z njim, ne dvomi o tem, da se bo vpisal v zgodovino kot najboljši umetnostni drsalec.
Poslušati komentatorje v pričakovanju njegovega odličja mi je bilo skrajno neprijetno. Ko spremljam navdušenje nad športniki, ki so zmožni pod največjimi pritiski, na očeh celotnega sveta, izvesti najzahtevnejše podvige, osvajati medaljo za medaljo, pri tem pa ohranjati zdravo mero motivacije in se pod pritiski ne zlomiti , skorajda podvomim o vsem, kar vem o človeški motivaciji. Ekcesni pritiski po popolnosti – in kaj drugega kot to predstavljajo nastopi na Olimpijskih igrah? - , ki jih priznavajo prvaki sami (tako Janja kot Simone in Ilia so se na več točkah opisali kot perfekcionisti pod izjemnim bremenom pritiska celega sveta) bi naj bili uničujoči za motivacijo in uspešnost. Nastopanje v visoko ocenjevalnih situacijah, od rezultata v katerih pa je odvisno, kako se bo odzval cel svet, bi po vseh pravilih psihološkega delovanja moralo na motivacijo in uspešnost delovati paralizirajoče. Zmerna mera pritiska, ločevanje osebne vrednosti od uspeha ter razmejitev identitete od profesionalnih dosežkov – to v psihologiji poudarjamo kot dejavnike uspeha. Neznanski pritiski, zahteva po popolnosti, vrednotenje sposobnosti in vrednosti s strani občinstva – vse to naj bi bilo detrimentalno.
Ko torej spremljam intervjuje, kjer se na piedestal povzdiguje posameznike zaradi njihovih presežnih spretnosti na ozkem izoliranem področju – izpopolnjevanju katerih so dobesedno posvetili svoje življenje, svoj um in svoje telo –, se tako vprašam o svojem poznavanju principov običajne človeške motivacije. In vprašam se, kaj je narobe z mano. Pod pritiski, neštetokrat manjšimi kot ti, s katerimi se soočajo vrhunski športniki, sem se sama zlomila davno, preden bi sploh dosegla kakršnokoli izjemnost. Mene paralizirajo povsem običajni akademski pritiski, medtem ko sedem let mlajši Ilia podira zgodovinske rekorde vrhunskega športa? Zelo naporno je takšno situacijo kognitivno restrukturirati sebi v prid. Vsi smo drugačni, me skušajo prepričati ljudje, ki jim zaupam te stiske. Ne moreš se primerjati z njimi, nič koristi nimaš od tega. Vsak je vreden po svoje. Ne morem si pomagati, da ne zavijem z očmi. Resno, kako naj kaj takega sploh verjamem po skoraj treh desetletjih izkušenj, da družbeno ne vrednotimo skoraj ničesar drugega kot vrhunskosti? Vsi smo enako vredni, toda le peščica je vredna toliko, da si zasluži javno pozornost in kolektivno evforijo. Le nekaj posameznikov smo družbeno pripravljeni zares »videti.« Vsi ostali si moramo vrednost, spoštovanje, samozavest in dobro predstavo o sebi zgraditi sami.
Z vsem tem v mislih je bila zadnja reč, ki bi jo pričakovala, da bom v soboto zjutraj po njegovem največjem nastopu življenja, zagledala novice, da je Ilia Malinin, bog štirikratnih skokov, razočaral svet. Ilia proti vsem pričakovanjem ni izvedele niti enega četvornega aksla, od sedmih načrtovanih je uspešno izvedel le tri skoke, dvakrat dobesedno padel po tleh in tako skupno dosegel osmo mesto na Olimpijskih igrah.
Svet je reagiral. »Popoln šok.« »Katastrofa.« »Nočna mora.« »Najhujši zlom favorita v zgodovini Olimpijskih iger.« »Neverjetno.« In moj osebno najljubši povzetek celotne situacije: »Očitno tudi bogovi padejo.«
Znotraj ene same ure je isti človek, ki je bil pet dni nazaj »Bog«, postal »šokantna katastrofa«. Isti komentatorji, ki so se čudili »kakšni nečloveški podvigi mu uspevajo pod nečloveško količino pritiska,« skrajno začudeni in zmedeni ugotavljajo, »da je tudi on očitno le človek, ki mu je do živega prišel pritisk.
In prav ta stavek me spravlja ob pamet. »Saj je le človek.« Kot da smo to pravkar odkrili. Kot da je to nova informacija. Kot da pet dni nazaj to ni bilo relevantno, ko smo ga imenovali za boga. Takrat ta stavek ni bil potreben. Takrat je bil nadčloveški, zdaj je »le človek«, medtem ko smo hrepeneli po tem, da nam dokaže nasprotno. Tudi božanskost je očitno reverzibilna.
Čeprav večina komentatroejv zdaj usmerja prst v pretirane pritiske, s katerimi se je soočal, se nihče niti za trenutek ne ustavi in vpraša, kaj točno smo tukaj zgradili? Kakšen sistem enaindvajsetletniku naloži celotno težo nacionalnega ponosa, spodbuja njegovo samoimenovanje za boga, slavi vsak njegov stavek o perfekcionizmu in neskončnem trdem delu, potem pa - ko ta isti sistem producira točno tiste posledice, ki bi jih vsak razumen človek pričakoval - reagira z ničemer drugim kot z »neznanskim šokom«? V kakšnem svetu je to šok? Kako more biti to za kogarkoli presenečenje?
Ilia je pred nastopom sam povedal vse. Povedal je, da »ima takšno osebnost, da mora biti vse popolno«. Da so elementi v umetnostnem drsanju tako prekleto zahtevni, da drsalca ena mikro napaka stane vsega. Da je na drsališču ves čas. Da mu mama ne dovoli, da bi bil len. Da so starši bili sesuti, ko leta 2022 ni kvalificiral za Olimpijske igre. Da mu je ta »neuspeh« leta 2022 dal motivacijo, da vsem dokaže, da so se zmotili. Da je moral svetu in sebi dokazati, da zmore nečloveško. To so stavki, ki bi jih vsak študent psihologije prepoznal kot učbeniški opis nezdrave motivacijske dinamike. Pogojno sprejemanje. Zunanja validacija. Profesionalni uspeh kot temelj samoidentitete. Potreba »dokazati se« kot glavno gorivo prizadevanja za uspeh.
In vse dokler to gorivo poganja rekorde, lačno opazujemo in občudujemo. Ko se zgodi točno to, kar bi se po vsej logiki moralo zgoditi, nihče ne pomisli, da je morda problem sistemski. Morda ni problem v tem, da »mu je pritisk prišel do živega« ali »da je bil preveč samozavesten«. Morda je problem v tem, da smo sistem zgradili tako, da enaindvajsetletnika imenujemo boga in nato se, ko tega standarda ne uspe vzdrževati, kolektivno pretvarjamo, da smo presenečeni. Pomirimo se (in njega) s sklicevanjem na njegovo človeškost in upamo, da bo naslednjič boljše.
In zdaj? Igra se nadaljuje. Njegova mama je rekla, da nekaj dni ne bo gledala posnetkov, ker je preveč vznemirjena. Komentatorji pravijo, da bo to izkušnjo zagotovo zmogel uporabiti kot motivacijo; da bo prišel nazaj močnejši. Da bo imel še veliko Olimpijskih iger, kjer se lahko dokaže. V intervjuju je eden od trenerjev na vprašanje, »Ali ste zaskrbljeni za Ilio?« odrvnil, »Ne. Zaskrbljen sem za njegov nastop. Zanj nisem zaskrbljen, ker mu zaupam, da bo situacija pripomogla k temu, da se bo vrnil še močnejši.« Že naslednja novica je slavila rojstvo nove »legende smučarskih skokov.«
Padec je dopusten samo, če mu sledi vrnitev. Zlom je sprejemljiv samo, če postane poglavje v zgodbi o premagovanju. Simone Biles se je zapisala v zgodovino gimnastike, ker se je po svoji dvoletni pavzi vrnila boljša kot kadarkoli prej in svetu dokazala, da je vsak neuspeh možno nadkompenzirati. V nasprotnem primeru je zgolj tragedija, zapravljen talent, svetovno razočaranje sebi in drugim.
Če je kaj pri vsem skupaj neverjetno, se mi to ne zdi drsalčev padec, pač pa odzivi nanj. Človek je pravkar doživel javni zlom na največjem možnem odru. Nihče v resnici ne more vedeti, kaj se je zgodilo v njegovi glavi, ko je nastopal. Niti kaj se tam odvija zdaj. Ne vemo, ali se bo vrnil močnejši. Nekaj mi daje slutiti, da se verjetno bo in svetu ponovno dokazal, da je vreden naziva »Bog«. In vse bo nazaj na svojem mestu. Če mu ne uspe… No, potem se bo v zgodovino namesto kot Bog umetnostnega drsanja zapisal kot »nedojemljiva polomija neuresničnega potenciala.« Nekateri bodo sklenili, da je bil pritisk prevelik, drugi da je bila kriva previsoka samozavest. Večina bo nanj pozabila. Rojena bo neka nova legenda.
Veliko bolj kot drezanje v razloge, kaj točno se je zgodilo na ledu v petek, me tako zanima razumevanje celotne konstrukcije vrhunskih športnikov kot neuničljivih herojev, ki presegajo meje mogočega. Mogoče ni šlo nič posebej narobe z njegovim nastopom onkraj običajne človeškosti. Mogoče je šlo narobe vse pred in za tem nastopom, ko smo si sploh dovolili človeka okronati za božanstvo, ker smo želeli verjeti pravljici, da je mogoče in zaželeno dosegati popolnost.
Draga Minea,
z velikim veseljem se lotevam branja tvojega izvrstnega besedila, ki dobro opisuje nekatere bizarnosti sodobnega športa v spektakelski družbi, pa tudi to, zaradi česar dnevno trpijo številni ljudje, gnani k treniranju svojih teles, da bi bili čim bolj samoaktualizirani.
Naj zato najprej povem nekaj, kar me ponovno zanima prav zaradi tvojega pisma, zanimalo pa me je tudi nekoč, ko sem bil mlad in sem bral to, kar je napisal Guy Debord v knjigi Družba spektakla.
Pisal je o tem, kar je danes, šestdeset let kasneje, tako resnično, da je že skoraj nevidno. Živimo namreč kot ribe v vodi, ki se ne zavedajo vode okoli sebe.
Začenjam torej z razmislekom o sodobni družbi spektakla in o nekaterih odnosih do telesa.
Deborda običajno berejo kot kulturnega kritika, tj. kot nekoga, ki je rekel, da živimo v svetu podob, da so mediji manipulativni in da je kapitalizem spremenil vse v spektakel. Res je pisal o tem, vendar je tako mnenje o njegovem pisanju nezadostno in bistveno premalo natančno. Debord namreč ni pisal kulturne kritike, ker je pisal ontologijo. Pisal je o tem, kaj se je zgodilo z našimi življenji, našim bivanjem, našimi odnosi, ne le z mediji ali s kulturo, z našimi telesi in z našo psihologijo.
Na kratko: Družba spektakla je knjiga o tem, kar se je v moderni družbi oddaljilo od ljudi v reprezentacijo (fr. représentation). Kaj to pomeni?
Pomeni, da se je to, kar ljudje neposredno doživljajo, vsakdanje izkušnje in vsakdanja spontana doživetja, postopoma preobrazilo v predmet opazovanja, dizajniranja in simuliranja. Izkušnje vsakdanjega življenja so postajale vse bolj reprezentacije, dizajnirane podobe, optimizirane slike kot delčki spektaklov, ki jih opazujemo od zunaj, prek zaslonov, ti pa so danes dobesedno na vsakem koraku. Ves čas zremo vanje.
To je opis eksistencialne katastrofe, ne tega, kako delujejo socialni mediji in zasloni. Človek, ki gleda spektakel, namreč gleda reprezentirano dizajnirano življenje, namesto da bi ga živel. Gleda podobe, ki si sledijo, in hoče biti fasciniran, očaran in začaran. Hoče, da so podobe čim popolnejše in celo idealne.
Malinin je v takem svetu, tako kot številni drugi športniki, zelo mlad človek, vendar ga spektakel prikazuje ljudem kot idealizirano podobo, kot Boga, ki ni nič drugega kot posnetek neverjetnega drsanja, idealnega skoka in skoraj čudežnega obračanja oziroma vrtenja v zraku. Gledalci gledajo ustvarjeno podobo Malinina, ki praktično nima nobene zveze z njim kot človekom. In ko ta narejena, izdelana podoba ne ustreza pričakovanju, ko torej Bog pade po tleh, občinstvo ne izgubi človeka. Izgubi idealno podobo, to pa je zanj katastrofa, ker jo kakor zasvojenec, ki ne dobi svoje droge, zato se že ozira po drugi, še popolnejši podobi.
Resnično, sodobni športniki naj bi kot gladiatorji zabavali množice in izpolnjevali njihova pričakovanja. Od njih se pričakuje nekaj fantastičnega in idealiziranega.
Tudi meni se je obračal želodec, ko sem te dni na isti olimpijadi poslušal izjave naključnih navijačev slovenskih skakalcev na smučeh. In sem se spraševal. Od kod ljudem misel, da so upravičeni do kakršnikoli pričakovanj? Kako lahko pričakujejo, da bodo športniki skrbeli za njihovo veselje, kako globoko mora biti njihovo nepremišljeno prepričanje, da so skoraj dolžni prinesti domov vsaj medaljo in stati na stopničkah za zmagovalce, še bolje pa je, če dobijo zlato medaljo, ki edina nekaj šteje?
A obenem mi je pred očmi tudi blaznost športnih komentatorjev in drugih ljudi, ki dnevno skoraj do zasičenosti vrtijo žargon o pomenu zmagovalcev in njihovih neverjetnih zmožnostih za disciplinirano delo in čudežna odrekanja, pomenu motivacije, jeklene volje in nedoumljivih sposobnosti, da dosegajo nekaj, česar ne more doseči noben drug smrtnik, kot da brez njih in njihovih dosežkov sploh ne bi znali živeti.
Debord diagnosticira natanko to, kar je najbolj perverzno: občinstvo se odvrne od športnika v trenutku, ko ne zmaguje več. Zakaj se odvrne? Ker sploh nikoli ni bilo v razmerju s človekom. Tu psihologija ljudi trči z naravo družbenih spektaklov: ljudje so le v razmerju z ustvarjeno podobo.
Podoba kajpak ne trpi, ne pada po tleh, ne potrebuje nikogar ob sebi. Je predmet pogleda, pričakovanj, poželenja in potrošnje. Ko je potrošena, jo seveda zamenjaš z drugo, še popolnejšo.
Debord pove še nekaj, kar prav tako sodi k tej analizi. Govori namreč o spektakularnem času. To je način, kako je spektakel koloniziral čas. Ni koloniziral le podob in prostora, zavzel je tudi čas, ki se zgolj ponavlja, kroži in simulira gibanje, nikoli pa ne ustvari ničesar novega. Sem sodi moda, ki se vrača vsako sezono, čas novic, ki se vsak dan zgolj ponavljajo v neskončnih variacijah in kopičijo, čas športnih sezon, ki se ciklično vračajo. V takem času je vsaka olimpijada še bolj spektakularna kopija prejšnje in variacija istega scenarija.
Naj poudarim, kar zapiše Debord: spektakel ni zbirka podob. To je družbeno razmerje med ljudmi, posredovano z idealiziranimi podobami. Govorimo torej o razmerjih, odnosih. Naj bom zelo natančen: spektakel postavi idealizirane podobe med ljudi. Med enim in drugim človekom je podoba. Vsak človek zre v lastno podobo, na kateri dela, kot se reče, da bi bila čim boljša, vsakdo zre v drugega kot podobo, ki naj bi ga fascinirala in nekako začarala, kar pomeni, da bi izpolnila njegovo željo.
Vse to je totalna oblika individualizma, v katerem je vsak človek zase, spektakelske podobe športnikov pa so za vse. Vsak človek gleda zase isti spektakel in je vpet v ista razmerja. Njegova struktura sistematično nadomešča bližino drugega človeka s podobo, tok z reprezentacijo, bivanje pa z gledanjem.
Naj končam ta uvodni del svojega odgovora na tvoje pismo z ugotovitvijo, do katere sem se dokopal. V družbi spektakla ljudje vse bolj in bolj ne zmorejo biti ob drugem. Ne zmorejo bližine brez zaslona. Tako navajeni so gledati življenje, da so pozabili, kako ga živeti.
Gledalci tako zahtevajo, obnašajo se, kot da morajo zahtevati, in športniki se odzivajo na komplementaren način. Morajo biti zadovoljni, morajo požreti vsako razočaranje, morajo nadaljevati in morajo obljubljati, da bodo drugič še boljši, da bodo dali vse od sebe, ker morajo dati vse od sebe.
Šov se mora nadaljevati, pravijo. Res je, preprosto se mora, kajti življenje je že pred časom postalo arena. Ta ni zgrajena za medsebojno bližino in odnose, ker je zgrajena za spektakel, ki je natanko nasprotje bližine. Terja distanco med odrom in občinstvom, med Bogom in navadnimi smrtniki, med tistim, ki izvaja, in tistimi, ki gledajo. V tej distanci obstaja prostor za nastopanje. Jaz nastopam za vas in proti drugim tekmovalcem. Za in proti.
V taki areni ni dostojanstva. So le nastopi, ocene in pogledi, ki se odvrnejo, ko Bog pade in se izkaže, da je zgolj človek.
Se nadaljuje ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar