Kako je bilo biti ob Jezusu

Gledam serijo The Chosen (Dallas Jenkins, 2017). Zakaj jo gledam z navdušenjem?

Ker naredi nekaj, česar mainstream filmska tradicija o Jezusu ni naredila skoraj nikoli: upočasni. Klasični filmi o Jezusu hitijo od čudeža do čudeža, od govora do govora, od dramatične scene do dramatične scene, izgubijo pa natanko tisto, kar je večji del Jezusovega življenja: vsakdanjost. Ta vključuje hojo, sedenje ob ognju, pogovor ob hrani, čakanje, tišino, utrujenost, negotovost, spraševanje, dvom, smeh. Da, smeh, ki ga evangeliji ne omenjajo eksplicitno, a ki je moral biti, ker je bil Jezus človek med ljudmi, ljudje pa se smejijo.

The Chosen se odpre prav tej vsakdanjosti in ji daje čas, veliko časa. V njem se ne dogaja nič pomembnega. Učenci le sedijo ob ognju in se pogovarjajo, Jezus hodi in je včasih utrujen, Peter popravlja mreže in je frustriran ... V teh prizorih se dogaja natanko to, kar izraža besedica ob.

Ljudje so drug ob drugem. Ne potrebujejo nobenega spektakla, ničesar izjemnega. Oni so izjema sama po sebi.

In njihova vsakdanjost je, paradoksno, bolj evangelijsko resnična kot vsi čudeži skupaj. Ironija je, da prav evangeliji pripovedujejo o bivanju ob, o tem, kako je Jezus živel z učenci, hodil z njimi, jedel z njimi. Ključno je to bivanje, ne čudeži.

Ustvarjalci serije to razumejo. Razumejo, da srce evangelija ni v nadnaravnem, ampak v relacijskem, odnosnem. Srce je v tem, kako se ljudje srečujejo, se gledajo in se prepoznavajo, kolikor se človeška bitja sploh lahko prepoznajo. Prizor, ko Jezus prvič pokliče Simona – Od zdaj naprej boš lovil ljudi –, je jedro tega, kar nas dela človeške, ker je srečanje, čeprav se v tistem trenutku Simonu še sanjati ne more, kaj naj bi pomenilo, da bo lovil ljudi.

Podobno lahko rečemo za Marijo Magdaleno. Ni svetniška ikona, ampak je ženska, obsedena z demoni, kot so takrat rekli, toda bistveno je, da v srečanju z Jezusom ne doživi magične ozdravitve. Doživi nekaj, kar je veliko boljše in obenem zahtevnejše: prisotnost. Sreča nekoga, ki jo vidi in ne odvrne pogleda. Je ob njej. In prav to zdravi. Čudeži so samo okraski.

Morda je še bolje prikazan Matejev lik. Jenkins ga prikaže kot nekoga, ki bi ga danes verjetno diagnosticirali z avtizmom: je socialno nespreten, obseden s številkami, saj je bil pobiralec davkov, nesposoben je brati čustvene signale. In ta izbira je dejansko briljantna, ker pokaže, da je Jezus poklical nekoga, ki ga družba ni marala in ga je odrinila. Jezus ga ne pokliče kljub temu, temveč ga pokliče kot takega. Nobenega pogoja ne postavi, da bi se moral spremeniti, od njega ne zahteva, da postane normalen.

Prav v tej luči je treba poudariti, da je Jezus preveč všečen. Je prijazen, topel, duhovit, empatičen in potrpežljiv. Lahko rečemo, da je karizmatičen v sodobnem smislu. Z njim bi rad sedel ob ognju, pil vino in kramljal.

To je sicer v redu, toda Jezus je bil bistveno – moteč. To je bil mož, ki je prevračal mize menjalcev denarja v templju ter pripovedoval učencem stvari, ki jih niso razumeli, a jih ni pojasnil. Bil je človek, ki je govoril v namerno nejasnih, zagonetnih, motečih in vznemirljivih prilikah. Rekel je: Ne prinašam miru, ampak meč. Drugič spet: Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta in matere, ne more biti moj učenec. Resnično, Jezus je bil neznosno radikalen. Ni bil všečno in prijazno radikalen. Saj, kaj pa to sploh je!

Jezus, ki je bil neznosno radikalen, je v seriji preveč razumljiv in domač. Njegova človeškost je postala podoba človeškosti, ki je lepa, topla in privlačna. Res je, da je neskončno boljša od podobe nadčloveškega boga, ki hodi po vodi brez napora, a je še vedno reprezentacija. Bolj humana, a spektakelska.

Pomembno je zgodovinsko dejstvo, da Jezus nikoli ne zapiše ničesar in ne ustvari nobene podobe sebe. V bistvu sploh ne vemo, kakšen je bil na pogled. Nikoli ne reče, naj zapišejo njegove besede, nikoli ne pozira.

Je prisoten – ob učencih, bolnikih, grešnikih, ob umirajočih. Serija ima kajpak ta izziv, da take navzočnosti skoraj ni mogoče prikazati, ker ni podoba. Ne moremo je videti, lahko jo le živimo.

Film ne more biti prisotnost, ne more ustvariti tega, kar je nastajalo med učenci in Jezusom, lahko pa naredi, kar je Jenkins sam poudaril v intervjujih: Nisem hotel narediti filma o Jezusu. Hotel sem, da bi gledalci čutili, kako je bilo biti ob Jezusu.

Na gledalcu je, da to, kar je čutil, kasneje tudi živi.

Res je, in negotovost ob Jezusu je bila velika, kajti učenci niso mogli vedeti, kaj je učiteljeva radikalnost, saj jim je govoril, da se ne bodo vojskovali z rimskimi vojaki. Če se ne bodo vojskovali, kako naj bi se potem zgodila družbena sprememba, so se spraševali. In ko je Jezus odšel, so ostali sami s to negotovostjo, čeprav jim je rekel: Kjer se bosta ljubila dva, bom jaz med njima kot sveti duh.

Kljub temu so v totalni negotovosti. Njihov učitelj jim je rekel, da se ne bodo vojskovali. In oni — Judje pod rimsko okupacijo, ljudje, ki so celo življenje čakali na preroka, ki bo pregnal Rimljane, obnovil Izraelovo kraljestvo in naredil nekaj – slišijo: ne bomo se vojskovali. Kaj pa bomo delali? Kako naj spremenimo svet, če ne bomo posegli, intervenirali, naredili nečesa vidnega, merljivega, spektakularnega?

Jezus molči. Ne da jim nobenega načrta, nobene strategije, ne predlaga protokola za družbeno spremembo. Reče jim le to, da ne potrebujejo armade, revolucije ali spektakla.

Učenci so ostali sami s to negotovostjo, ki je bila zanje neznosna, saj so bili ljudje dejanj, ribiči, dacarji, zeloti, ljudje, ki so hoteli nekaj narediti. V resnici je bila ta negotovost dar, ki pa je niso čutili kot dar. Čutili so jo kot zapuščenost. Učitelj je odšel in revolucije ni bilo, Rimljani so še vedno tu, svet se ni spremenil.

Kaj imajo na voljo? Drug drugega.

Jezus je to vedel. Vedel je, da jim ne more dati gotovosti. Jasno mu je bilo, da bi prav gotovost ubila to, kar jim daje. Gotovost bi namreč ustvarila metodo. In počasi se je zgodilo natanko to.

Do takrat pa so se učenci zbirali.