Jezus kot človek

Človeški Jezus, ki je telo, hodi po svetu, je včasih utrujen, se smeji in je ob drugih, mi omogoča nekaj presežnega. Ne (od)rešuje me in ničesar mi ne daje – omogoča mi. Bistveno je, da za to presežno ne potrebujem dogme, kot je brezmadežno spočetje, in ne potrebujem dokazov o Jezusovi božanskosti. Ne potrebujem nobenega dokaza in institucionalnega aparata, ki bi mi povedal, kaj moram verjeti, kaj je res in kaj ni. Potrebujem le – telo. To je človeško telo, ki je ob drugem človeškem telesu. In presežno je prav v tem ob, v človeškosti človeških bitij, ne kljub njej.

Jezus naredi več stvari. Živi ob navadnih ljudeh, ki predstavljajo najnižje družbene skupine, saj je družba hierarhična; tudi danes so družbe hierarhične. Drugič. Pripoveduje filozofske zgodbe, ki so še vedno žive in relevantne. In tretjič. Njegovo telo je ranjeno, pretepeno in na koncu pribito na les. Vse tri razsežnosti njegovega življenja so več ko dovolj za razumevanje njegovega poslanstva, ki je: zastopam nekaj popolnoma novega, kar je lahko med ljudmi. Imenujmo to novo sveti duh.

Torej.

Prvič. Jezus živi ob najnižjih in izključenih. Ne obiskuje jih, ne rešuje jih, ne pomaga jim, ne spušča se k njim — kar bi predpostavljalo, da je zgoraj in gre dol. Živi ob njih. Je eden od njih. Je tesar ali dninar, morda je tesarjev sin, ki nima nobene zveze z Bogom. In je iz Nazareta, ki je bil tako nepomemben kraj, da je Natanael rekel: Ali more iz Nazareta priti kaj dobrega?

Njegova družba so ribiči, dacarji, prostitutke, gobavci, invalidi, ljudje, obsedeni z demoni. Najnižji v hierarhiji, ki je bila v rimski Palestini brutalno jasna. Na vrhu je Rim, pod njim herodijanska aristokracija, še niže tempeljska hierarhija, sledijo trgovci, obrtniki in kmetje, na dnu so nečisti: gobavci, pohabljenci, obsedeni, krvaveči, mrtvi. In Jezus je natanko tam, čisto na dnu. Ni kot misijonar, ki pride od zgoraj, temveč nekdo, ki je od tam.

Jezus nima socialnega programa, ni dobrohotni darovalec vsega in zlasti ni opcija za revne, kot so pozneje mislili teologi osvoboditve. Ne, Jezus je ontološka pozicija.

Postavi se na dno družbene hierarhije in tam nepopustljivo vztraja. Nobenega namena nima, da bi jim pomagal. Tja se postavi, ker je tam resnica družbenega življenja. Na vrhu je spektakel, tam so podobe moči, reda in svetosti. Vse to zakriva, kar nastaja in obstaja v resnici. Na dnu, med ribiči, gobavci in prostitutkami, ni nobenih podob. Tam so ranljiva, ranjena, utrujena, lačna in bolna telesa.

Danes ni nič drugače. Hierarhija ima sicer drugačno obliko, toda struktura je enaka. Na vrhu so podobe uspeha, optimalnosti, spektakelskih presežkov, popolnosti in vpliva. Na dnu in na robu družbenega življenja so telesa, ki jih spektakel ne vidi in jih tudi noče videti

Drugič. Jezusove prilike niso teološke. Niso doktrinarne, ker so filozofske. Jezus ne razmišlja akademsko in zlasti ne tako, da bi zastopal institucijo. Misli v prilikah in zgodbah. V podobah, ki niso reprezentacije tega, kako ljudje dejansko živijo. To so intuitivne podobe, ki zaobidejo intelekt in zadenejo neposredno.

Prilika o izgubljenem sinu, usmiljenem Samarijanu, o sejalcu. Nobena od njih ni razlaga. Nobena ne pravi: tako in tako je. Vsaka pravi: bilo je tako. Ne pove mi, kaj naj mislim. Ne pove mi, kaj moram sklepati, da bodo duhovne avtoritete zadovoljne ali da bom komu všeč. Postavi me v zgodbo in me pusti tam. Odprtost prilike, ki se ne zapre v moralo ali dogmo, je natanko negotovost. Jezus ničesar ne razrešuje, ne ponuja rešitev in dokončnih odgovorov na vprašanja, temveč odpira.

Odprtost brez razrešitve in brez gotovosti je prostor, v katerem se mora poslušalec odločiti sam. Sam mora misliti in sam mora čutiti.

Jezusove zgodbe so dva tisoč let pozneje še vedno žive. Ni pomembno, ali so teološko pravilne ali ne. Pomembno je, da so človeško resnične. Oče, ki izgubi sina; človek, ki leži ob cesti, drugi pa gredo mimo; sejalec, ki seje, in nekatera semena padejo na skalo. To so večne situacije, ker so vedno človeške. Kajti dokler bodo ljudje, bodo telesa, ki trpijo, se izgubijo, gredo brezbrižno mimo in sejejo v upanju, da bo kaj zraslo. Take zgodbe bodo vedno resnične.

Moje delo je pripovedovanje prilik. To delam. Včasih z besedami, vedno z bivanjem ob drugih. Ko sem ob hendikepiranem mladostniku brez protokola in brez recepta, sem prilika. Sem zgodba, ki se dogaja. Vedno znova se spomnim tistega Samarijana, ki se ustavi ob človeku ob cesti, ko gredo vsi drugi mimo. Ko se ustavim, je to že prilika. Resnično, prilike živimo, šele nato jih pripovedujemo. Pri svojem delu ne potrebujem dogme, ki pravi, da je Jezus trpel za naše grehe, da bi nas odrešil in da je bilo vse njegovo delovanje skladno z božjim načrtom.

Trpljenje namreč ni smiselno in ni del načrta. Če je del načrta, kar pomeni, da ima razlog in smisel, ko je za nekaj, ni več trpljenje. Postane instrument, sredstvo za doseganje ciljev, o katerih nočemo niti razmišljati. Tako trpljenje je tehnika. Ali res kdo hoče trpljenje kot del načrta? Holokavst ni tako daleč v preteklosti.

Jezusovo telo je ranjeno, pretepeno in pribito na les. Nobenega zato ni, zlasti ni na križu za naše grehe. Je telo, je bolečina in je križ.

V tej preprostosti prepoznavam golo ranljivost trpečega človeka. Ki ni za nekaj. Jezus trpi, ker je človek, je telo in je njegovo telo ranljivo, ker je les trd, žeblji so ostri in koža je mehka.

Prepoznavam invalidno, hendikepirano, ranljivo telo. Vsak dan, ne enkrat, že desetletja. Vidim telo, ne načrta, po katerem bi bilo smiselno trpeti. V tem prepoznanju je presežno, o katerem govorim. Ni nadnaravno, je odprtost do tega, kar je sveti duh.

To je odprtost do novega. Ne do novega boga, ne do nove religije ali novega zakona. Mislim na nekaj novega, kar je lahko med ljudmi. Med, ne nad njimi ali zunaj njih. V prostoru, v katerem so ljudje drug ob drugem.

Novo je ime za to, kar se zgodi, ko so ljudje ob drugem na način, ki prej ni bil mogoč. Na način, ki ga je Jezus živel ob najnižjih. V tem je mogoče nekaj, kar v hierarhiji ni mogoče. Jezus je pripovedoval zgodbe, v katerih se je odpiralo to, kar se v dogmi ne more. Njegovo telo je bilo ranjeno, v njegovi rani se pokazalo nekaj, kar se v podobi popolnosti in optimalnosti preprosto ne more.

Novo se med ljudmi pojavi takrat, ko so goli, ko ni nobenega oklepa, nobenega zaščitnega sloja, nobene podobe, ki bi ščitila pred ranljivostjo. Pojavi se kot prisotnost, ki nima imena, čeprav govori Jezus o svetem duhu. Lahko bi govoril tudi o toku, o tem, kar je kasneje imenoval Bergson élan vital, Lévinas pa obličje drugega.

Teologi, ki kritizirajo serijo The Chosen, imajo v svoji logiki prav. Znotraj teološkega sistema oziroma znotraj dogmatike, ki jo skrbno gradijo skoraj dva tisoč let, od nicejskega koncila do tridentinskega, od Avguština do Akvinskega, je vsako drugačno razmišljanje od dogme resen problem, ki je doslej številne ljudi stal življenja. Seveda je, kajti sistem stoji na natančno definiranih temeljih: Jezus je Bog in človek, dve naravi v eni osebi, brezmadežno spočetje se je res zgodilo, vstajenje takisto, odrešenje skozi križ je bistvo Jezusovega poslanstva. In če serija prikaže Jezusa kot preveč človeškega, če je preveč utrujen in negotov, če je preveč eden od nas, potem v logiki sistema ogroža njen temelj, ki je božanskost. Brez nje kajpak ni odrešenja, ni smisla križa in ni vstajenja, ni ničesar.

Mene ta sistem ne zanima niti malo. Ne govorim namreč iz sistema, ker govorim iz izkušnje. V tem je bistvena razlika, ki je teologija pogosto ne more slišati, ker jo ovira njena lastna logika.

Ključno je telo.

Dobro poznam invalidno ali hendikepirano, ranjeno, končno, smrtno telo. Zelo dobro. V njem je ključ, kot rečeno.

Iz izkušnje, ne iz teologije, vem, kaj pomeni telo, ki ne deluje normalno, karkoli že to pomeni. Vem, kaj pomeni telo, ki se ne more premikati kot druga telesa, kaj pomeni telo, ki je ranljivo in ranjeno na način, ki ga večina niti ne razume. In ko gledam Jezusa, ki zdravi in naredi, da slepi spregledajo, hromi hodijo in gobavi ozdravijo, vidim nekaj, česar teolog najverjetneje ne vidi. Vidim, kako nemogoče je to, ker vem, kako globoko je hendikep v telesu. Ki ni le pokvarjena funkcija, ki bi jo bilo mogoče popraviti kot stroj ali pozdraviti z gibom roke.

Vem, da je hendikep celoten način bivanja, neločljiv od človeka in njegovega telesa. In ko Jezus nekaj popravi, ko naredi, da hromi hodijo, vem, da v resnici ni ničesar popravil. Ne, Jezus je preobrazil celotno bivanje, kar je čisto nekaj drugega.

Prav ta vednost mi omogoča dostop do presežnega, ki ga dogma ne more dati, čeprav ga vsiljivo ponuja.

Da, abstraktne ideje o Bogu mi ne povedo ničesar. Taka je moja izkustvena trditev. Pot do presežnega namreč ne vodi skozi abstrakcijo, dokaz ali dogmo. Vodi skozi telo. Skozi konkretno, ranljivo, človeško telo, ki je ob drugem končnem, ranljivem telesu. V tem je bistvo hendikepa in presežnega obenem.

Kakšna je potemtakem pozicija, ki jo ima Jezus? Najprej ta: ne uči abstrakcij, ne predava o Bogu in ne dokazuje svoje božanskosti. Ničesar od tega ne počne. Je ob ljudeh. Dotakne se gobavca, sedi ob cestninarju, obeduje z grešniki. In v tem bivanju ob, v tej skrajno telesni, konkretni, nedogmatski prisotnosti se dogaja to, kar so pozneje poimenovali odrešenje.

V trenutku, ko se dotakne gobavca, ni nobene odrešitve. Je srečanje. Je telo ob telesu, roka, ki se dotakne kože, ki se je noče dotakniti nihče. In v tem dotiku, ne v dogmi o dotiku, ne v teologiji dotika, v samem dotiku je tisto presežno, o katerem govorim.

Ko naredijo iz Jezusovega dotika gobavca teološki traktat o naravi čudeža, se nekaj dokončno izgubi: telo, dotik, ob.

Zanima me presežno, ne zanima pa me žargon o presežnem, ne zanima me institucija, ki si ga lasti. Ne potrebujem posrednika med seboj in presežnim. Obenem mislim, da je to najgloblje evangelijsko dejanje. Zakaj?

Ker je Jezus sam zavrnil posrednike; ni jih imel in ni jih hotel imeti. Zavrnil je tako tempeljsko hierarhijo kot farizeje, ki so stali med človekom in Bogom s svojimi pravili, interpretacijami in žargonom. Rekel je: Ne potrebuješ niti templja, niti duhovnika, niti žrtve. Potrebuješ – ob. Kjer se bosta ljubila dva, bom jaz med njima. Jezus ni nikoli rekel: kjer bo duhovnik pravilno izvajal obred, bom jaz prisoten. Rekel je: kjer se bosta dva ljubila. Dva. Brez posrednika, brez institucije in brez dogem.

Tisto presežno, ki ga čutim ob gledanju človeškega Jezusa, ni Bog v dogmatskem smislu in ni nadnaravna sila. Ni dokazljiva entiteta, še manj je vsemogočno bitje. Je tok, élan vital, vse tisto, kar se zgodi, ko je eno bitje ob drugem na način, ki presega vsakdanjo transakcijo. Ko je prisotnost tako polna, da prebije to, kar imenuje Bergson filter, ki nas drži v pragmatičnem, uporabnem in vsakdanjem. In ko filter popusti, ko za hip uzrem sam tok, je tam presežno. Ni Bog, ki ga zahteva dogma. Je nekaj, kar ima tisoč imen in nima nobenega imena. Nobeno ime sicer ni napačno, vendar tudi ni dovolj.