Morda je naključje, da sva oni večer gledala film Train Dreams (Clint Bentley, 2025); morda pa tudi ni. To je eden najbolj samotnih in najbolj poetičnih filmov, kar sem jih videl v svojem življenju. Je osupljiv film o ljubezni in solidarnosti, prijateljstvu, samoti, izgubi in etiki življenja. Je o posebni izkušnji življenja. Ni o logiki, temveč o izkušnji in drži, o vztrajanju.
Potem smo si člani filmskega kluba ogledali še prečudoviti film Fa yeung nin wah (Wong Kar-Wai, 2000), ki je kot nekakšna čarovnija dopolnil prejšnjo filmsko izkušnjo.
To pa je natanko tisto, kar me v življenju najbolj zanima. Naj grem po vrsti.
Etika ni človeška iznajdba, ker ni arbitrarni konstrukt, ki bi ga lahko opustili brez izgube. Če bi bila iznajdba, konvencija, dogovor ali prilagoditev na naravno okolje, bi jo lahko opustili in zamenjali z drugo konvencijo. Zakaj tega doslej še nismo naredili?
Ali pa obstaja tendenca, da se to vendarle zgodi. Ta misel se porodi ob opazovanju sodobnih avtoritarnih režimov, nekaterih izjemno močnih voditeljev in oblikovanju hiperrealnosti. Opazimo, da nastaja etika performansa. A če bi zares povsem zamenjali etiko in bi prevladala etika performansa, bi uničili to, kar je v vesolju najbolj živo, kajti etika, ki ni odzivna na ta trenutek, na to obličje, na tega drugega, ni etika. Je zakon, to pa ni etika. Je zamrznjena etika, podoba etike in je njen simulaker.
Sedaj pa k filmoma.
V filmu Fa yeung nin wah gospod Chow in gospa Chan odkrijeta, da ju zakonska partnerja varata drug z drugim, zato sta ves čas odsotna. Ko to odkrijeta, se znajdeta v novem prostor. Nenadoma sta drug ob drugem. Povezana nista ne z izbiro, ne z željo in ne z načrtom. Drug ob drugem sta zaradi tega, kar se jima je zgodilo. S skupno bolečino in z razkritjem, ki si ga delita. Potem vzplamti ljubezen, ki pa se nikoli ne izpolni. Ali pa vendarle se.
Natanko v tem je jedro te izjemne filmske mojstrovine o cvetu, podobi, obliki, sijaju in lepoti. Naslov filma bi bil lahko Razcvet let, tistega časa v življenju, ko je vse v cvetu: mladost, lepota, polnost. Da, o tistem času, ko je svet odprt in nosi v sebi žalost, kajti cvetni vzorec ni večen.
In neizpolnjenost ljubezni ni banalna tragedija. To ni žalostna zgodba o ljubezni, ki se ni mogla uresničiti. Ne, je nekaj bistveno drugačnega.
Je etično dejanje. Chow in Chan se odločita, da ne bosta storila tega, kar sta storila njuna partnerja. Nikogar ne bosta ranila, ne bosta povzročila bolečine. In prav ta odločitev za zadržanje, za to, da se nekaj ne zgodi, je najradikalnejša oblika etike, ki jo film lahko pokaže. Tako spremljamo osebi, ki sedita drug ob drugem v ozkem hodniku in ne naredita tega, kar bi najlažje naredila.
In Wong Kar-Wai vse to posname na način, ki ga ne vidimo skoraj nikoli. Film ni linearna pripoved. V njem je veliko ponavljanja. Isti hodnik, ista glasba, valček, ki se vrača in vrača in vrača, isti gibi – ona hodi po juho, on hodi po juho, srečujeta se na stopnišču, vselej se izogneta pogledu. Kdo bi rekel, da je to ponavljanje dolgočasno, a bi se zmotil. Ponavljanje namreč ustvarja trajanje.
Vsako srečanje na stopnišču je bolj polno kot prejšnje, vsak pogled, ki se izogne drugemu pogledu, nosi v sebi vse prejšnje poglede. Glasba, ki se vrača, sploh ni ista glasba, ker nosi v sebi vse prejšnje vrnitve. In v tem kopičenju, ki ga čutimo kot zgoščevanje časa, ki se ponavlja, a se nikoli zares ne ponovi, nastaja trajanje. Ne opisuje ga, ne pripoveduje o njem, ustvarja ga.
Chow in Chan sta odgovorna drug za drugega, za dostojanstvo drugega, za obličje drugega, zato ne moreta narediti tega, kar bi najlažje storila. O tem govorimo vsakič, ko mislimo na etičnost, na obličje drugega, ki v svoji ranljivosti prosi: ne poškoduj me. Oba slišita ta klic in vzdržita.
Tu se film konča. Vidimo prizor, ki je morda eden najlepših v celotni zgodovini filma. Chow šepeta svojo skrivnost v razpoko v steni templja Angkor Wat. Potem jo zapečati z blatom in odide.
Njegova gesta, šepetanje v razpoko v steni, v praznino, v kamen, je beseda, izrečena v prazen prostor, ki ne doseže nikogar. Pravzaprav doseže – tisoč let star kamen, ki prejme skrivnost. Sprejme jo in ne odgovori.
Robert Grainier iz filma Train Dreams je povsem drug človek kot gospod Chow in gospa Chan iz filma Fa yeung nin wah. Je preprost delavec na začetku dvajsetega stoletja v Idahu, ki živi s hčerko in z ženo v preprosti koči v gozdu. V velikem požaru, ki uniči vse, izgubi v enem dnevu obe. Do konca svojega življenja živi sam.
Živi sam, a z njim so sanje. Train Dreams zastavlja vprašanje o vlaku. Ali vlak, stroj sanja? Nosi s seboj sledi tega, kar je obstajalo pred njim? O čem sanja vlak? O čem sanja napredek, ki ga prinaša? Sanja vlak o tem, kar je uničil? O divjini, v kateri delajo delavci, ki polagajo tračnice?
To je zgodba o izgubi in odsotnosti, vendar pripoveduje o istem kot film Fa yeung nin wah.
Pripoveduje o vztrajanju, tudi ko drugega ni več. Grainier je ob ženi Gladys vse življenje, čeprav je mrtva. Nosi jo v sebi, v svoji reki, ki teče in nosi v sebi vse, kar je bilo. Ta prisotnost odsotnega je morda najgloblji ob, ki je mogoč.
Jezik filma je tako gol, tako brez okrasa in tako blizu tišine, da dobesedno čutimo samo naravo trajanja. Grainier živi po izgubi z izgubo. Izguba je v njem, ni za njim. Navzoča je v vsakem trenutku, v vsakem zvoku gozda, ki ga sliši, v vsakem vetru. Je tudi v tisti volkulji, lahko je resnična ali pa tudi ni, ki zavija ponoči in v kateri Grainier sliši ali misli, da sliši, glas svoje hčere.
Prav ta volkulja je eden najbolj pretresljivih prizorov. Ne vemo, ali je resnična ali jo Grainier halucinirana. Ta nejasnost je resnica filmske pripovedi. Glas mrtve hčerke je tu, je navzoč. Ves čas je ob njem. To je morda norost, morda je le veter v drevesih, toda Grainierja ohranja pri življenju. Ne ohranja ga razum, ne ohranja ga smisel. Ohranja ga natanko to, česar ni več, a je še vedno ob.
Filma se srečata skozi pripovedovanje o vztrajanju. Vztraja ljubezen, vztraja navzočnost odsotnega. Vztraja tok, ki je spomin. Preteklost zato ne ostaja za nami. V resnici je v nas. Je v Grainierju in Gladys, v gospodu Chowu in gospe Chan.
Wong Kar-Wai postavi Chowovo skrivnost v tempeljsko razpoko, v kamen. Johnson postavi Grainierja v gozd, ki mu pošlje volkuljo, ki morda govori z glasom njegove hčere.
Filma pripovedujeta o vesolju, ki ni toplo in ni človeško, ni sočutno in nima telosa. Ima pa razpoke, prostore, v katere je mogoče šepetati. Ima zvoke, v katerih je mogoče prepoznati glas tistega, ki ga ni več, ima gozd, ki ponoči zavija. To so odzivi. Niso človeški, a so. Kamen sprejme skrivnost, gozd pošlje volkuljo. Vesolje odgovori z odmevom.
V obeh filmih vztraja ljubezen. Ne izpolni se, a ne mine. Vztraja tudi, ko drugega ni več. Je tok, ki teče med dvema bitjema in ne preneha teči, ko enega od njiju ni več. Tok ne pozna odsotnosti, s seboj nosi vse, kar je bilo, in teče naprej.
Resnično. Nekaj v vesolju dopušča, da ljubezen vztraja. Je kakor razpoka v kozmični temi, skozi katero prodira toplota enega bitja ob drugem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar