Ne moreš pobegniti sebi

Znašli smo se v svetu neskončnega regresa. Nihče ne more v celoti nadzorovati samega sebe, ker bi moral nadzorovati lastno drugost in samo nadzorovanje, pa vendar veliko ljudi sledi zahtevi po nadzorovanju, ki jo spontano razumejo kot svobodno samouresničevanje. Kaj natančno to pomeni?

Najprej pomeni, da so večno zaskrbljeni. Nenehno govorijo, kako jih nekaj skrbi. Vrtijo se v začaranem krogu, iz katerega ne morejo pobegniti. Kaj se dogaja?

Predstavljajmo si, da želi nekdo popolnoma nadzorovati svoje razmišljanje. To pomeni, da hoče nadzorovati, kaj misli, kako misli, kdaj misli. Je to sploh mogoče? Da bi lahko nadzoroval svoje mišljenje, mora razmišljati o njem, opazovati mora lastne misli, presojati jih mora, usmerjati jih mora – vse to pa že pomeni, da mora misliti na določen način! Pomeni tudi, da obstaja del, ki opazuje, in del, ki je opazovan, del, ki kontrolira, in del, ki je kontroliran.

Vprašanje pa je, kdo nadzoruje tisti del, ki nadzoruje onega drugega oziroma samega sebe? Če lahko rečem Jaz nadzorujem svoje misli, kdo je ta jaz, ki izvaja nadzor? In kaj, če tudi ta nadzorujoči jaz potrebuje nadzor, ker morda ne nadzoruje pravilno, pretirava z nadzorom ali morda postane celo obseden z nadzorovanjem?

To vodi v neskončni regres. Če želiš nadzirati nadzorovalca, potrebuješ meta-nadzorovalca. Če želiš nadzirati tega, potrebuješ meta-meta-nadzorovalca. In tako naprej, brez konca. Nikoli ne prideš do točke, kjer bi lahko rekel Sedaj imam popoln nadzor nad seboj, ker je vedno še en nivo, ki bi ga bilo treba nadzorovati. Kam to vodi? V počasno izčrpavanje. Resnično, mnogi ljudje so povsem izčrpani od zaskrbljenosti in poskusov, da bi nadzorovali, česar ni mogoče nadzorovati.

In kako se vse skupaj zaplete, ko skuša ta nesrečni nadzorovalec nadzorovati še druge ljudi, denimo, svoje otroke!

Obsedenost s samokontrolo pa ni le psihološka, temveč je tudi politična. Michel Foucault je to dokazal že zdavnaj. Pokazal je, kako obsežen aparat tehnologij sebstva – praks, diskurzov, institucij, ki od posameznika zahtevajo, da sebe obravnava kot projekt, ki ga je treba oblikovati, izboljševati, optimizirati in kontrolirati – se je razvil v sodobnem svetu.

Njegove analize so pomembne, ker dokažejo, da začarana samokontrola ni samo stvar individualnih nevrotičnih tendenc, temveč je tudi družbeni imperativ: moraš nadzirati svoje telo (diete, fitnes), moraš nadzirati svoja čustva (čustvena inteligenca), moraš nadzirati svoje misli (pozitivno mišljenje), moraš nadzirati svojo produktivnost (time management), moraš nadzirati svojo prihodnost (načrtovanje kariere). Celoten življenjski svet številnih otrok postane projekt samooblikovanja, v katerem so otroci hkrati material, ki ga je treba oblikovati, in oblikovalci, ki morajo ta material, sebe, nenehno gnesti in nadzorovano oblikovati.

Foucault je obenem pokazal, da ta imperativ samokontrole deluje ne le kot nadzor nad seboj, temveč kot oblast. To ni več oblast, ki te fizično prisili k nečemu, temveč je oblast, ki te pridobi za to, da sam discipliniraš sebe in da svoje početje razumeš kot pozitivni projekt samouresničevanja. Postaneš svoj lastni nadzornik. Ne potrebuješ več zunanjega policaja ali nadzornika, ker si sam postal notranji policaj in nadzornik. In ta notranji nadzornik je učinkovitejši od zunanjega, ker ni izhoda – ne moreš pobegniti pred samim seboj. Resnično, sodobna oblast deluje kot spodbujevalec, ne kot zatiralec. Nikomur ne želi škoditi, želi le, da vsakdo želi biti najboljša različica sebe – znotraj istega okvira, o katerem ni dovoljeno misliti. Morda je največji paradoks take oblasti pozivanje ljudi, naj kritično mislijo. Vsakdo je spodbujen, da kritično misli o čemerkoli – le o kritičnem razmišljanju in naravi nadzorovanja samega sebe ne.

Dejstvo je torej, da nihče ne more pobegniti pred seboj, nihče se ne more popolnoma nadzorovati, nihče ni transparenten niti sebi, kaj šele drugim, nihče ni enovit in ni popolnoma to, kar domnevno je ali naj bi postal. V vsakem človeku bo vedno nekaj, kar bo  uhajalo nadzoru in ne bo tuje le drugim, temveč tudi njemu.

Včasih zato naredimo nekaj, česar nočemo narediti, čutimo nekaj, česar ne želimo čutiti, mislimo na nekaj, čeprav o tem ne želimo misliti.

Resnično, vedno znova se srečujemo z lastno drugostjo, in vedno znova zatrjujemo, kako dobro se poznamo, vztrajamo, da se imamo pod nadzorom in da smo odkrili svoj pravi jaz. Nismo ga odkrili, ker ni česa odkriti.

V resnici varamo sebe in druge. Vedno se bomo namreč srečevali z lastno drugostjo, ki nas bo presenetila. V nas bo vedno nekaj, kar deluje, govori, čuti, misli in ni pod našo kontrolo. Vse to sicer lahko poskušamo kontrolirati, toda sam poskus kontrole že potrjuje, da tisto ni pod kontrolo. Če bi bilo vse že pod kontrolo, ne bi potrebovali nobenega dodatnega kontroliranja.

Oglejmo si preprost primer, ki ponazarja zapisano.

Nekdo se vedno znova znajde v istih destruktivnih razmerjih. Zavestno si želi drugače, zavestno si obljublja, da bo naslednjič drugače, zavestno izbere partnerja, ki se mu zdi drugačen. In potem, čez čas, ugotovi, da je dinamika odnosa natanko ista. Zakaj?

Ne zato, ker ne bi bil inteligenten ali samozavesten, ker bi bil neumen, kot ljudje po navadi rečejo v takih primerih. Vse to se dogaja, ker deluje nekaj, kar ni pod zavestno kontrolo, ponavljajoči se vzorec, ki izvira iz nezavedne fantazme ali organizacije želje, iz načina, kako je bil kot subjekt strukturiran skozi svoje najzgodnejše odnose.

Oseba lahko poskuša nadzirati svoje izbire, lahko postane še bolj pazljiva, lahko naredi sezname zaželenih in nezaželenih lastnosti partnerjev, a če se ne dokoplje do nezavedne strukture, ki proizvaja te ponavljajoče izbire, bo kontrola popolnoma neučinkovita. Zakaj? Ker skuša kontrolirati nekaj, česar ne vidi, česar ne razume, kar se ji izmika. Kako namreč lahko kontroliraš nekaj, česar ne razumeš, nekaj, česar ne vidiš, nekaj, kar se ti vztrajno izmika, ker gledaš v napačno smer? Ne moreš.

Poskusi popolne samokontrole pravzaprav orisani razcep poslabšujejo. Zakaj? Ker mora ego, ki poskuša vse nadzirati, zanikati obstoj vsega, česar ne more nadzirati. Zanikati mora nezavedno, zanikati mora simptome in vse signale, da mu nekaj vztrajno uhaja in deluje zunaj njegove kontrole. To zanikanje pa natanko krepi razcep, kar pomeni, da ustvarja še večji prepad med tem, kar ego misli, da je, in tem, kar kot subjekt dejansko je.

Psihoanalitična izkušnja to potrjuje vsak dan. Ljudje, ki so najbolj obsedeni s samokontrolo, ki kontrolirajo vsak detajl svojega življenja, ki so perfekcionistični do skrajnosti ter morajo imeti vse predvideno in načrtovano, pogosto doživljajo najintenzivnejše izbruhe prav tega, česar ne morejo kontrolirati: panične napade, simptome, kompulzije, iracionalna čustva. Zakaj? Ker se nezavedno, ki ga skušajo obsedeno kontrolirati, vrača v obliki simptomov, kot nekaj torej, česar absolutno ne morejo kontrolirati.

Ko nekdo čuti krivdo ali sramoto, to ni pod njegovo kontrolo. Ne more se preprosto odločiti, da ne bo čutil krivde ali sramu. Zakaj ne? Ker je krivda signal, da je že v etičnem odnosu, da je že odgovoren in da ga zadeva nekaj, kar presega njegov ego-projekt. Krivdo sicer lahko poskuša zanikati, lahko jo racionalizira in projicira na druge, a ne bo pomagalo.

Psihoanalitična izkušnja potrjuje, da gre res za etični odnos, ki se ga oseba ne zaveda. To je odnos do drugega, ki terja odgovornost, toda ego je preveč prestrašen, da bi prevzel odgovornost na svoja pleča, zato trpi in prenaša trpljenje, ki ga skuša prepoznati kot nujnega, normalnega in naravnega. Zaradi občutkov krivde ne upa narediti ničesar, zato je kriv, kot bi rekel Lacan, ker nenehno popušča glede svoje nezavedne želje.

A če je kontrola strukturno nemožna, zakaj smo potem tako obsedeni z njo? Začetni odgovor: obsedenost s kontrolo je obrambni mehanizem, ki naj bi ščitil pred temeljno negotovostjo, ranljivostjo in odvisnostjo, ki konstituirajo našo eksistenco.

Ko pa končno priznaš, da ne moreš vsega kontrolirati, priznaš, da si ranljiv, odvisen od stvari, ki niso pod tvojim nadzorom, da je tvoje življenje fundamentalno negotovo. S tem spoznanjem ni preprosto živeti, zato razvijemo fantazmo o popolni kontroli, prepričanje, da bomo varni, če samo dovolj nadzorujemo, načrtujemo in discipliniramo sebe, po možnosti pa še ljudi okoli sebe.

A ne deluje, ker ne more delovati. Bolj kot se trudimo kontrolirati, bolj postajamo obsedeni s kontrolo, bolj postane vsak neuspeh kontrole travmatičen.

Film The Substance, o katerem smo razpravljali, to prikaže zelo natančno: Elisabeth poskuša kontrolirati svoje staranje, telo, svojo vrednost. In bolj kot kontrolira vse skupaj, bolj razpada, ker mora zanikati vse, kar ni pod kontrolo: svojo enost, svoje živo telo, celo svoj obstoj v času.

Če rečem, da popoln nadzor ni mogoč, ne pomeni, da zagovarjam brezbrižnost ali kaos. Ne govorim o tem, da bi morali opustiti vsakršno samodisciplino ali odgovornost. Govorim o tem, da je dobro in koristno razumeti meje vsake kontrole, sprejeti drugost v sebi kot del tega, kar smo. To je bistveno drugačen odnos do sebe. Ne do sebe kot samoaktualizacijskega projekta, ki ga je treba popolnoma obvladati, temveč do sebe kot živega bitja z lastno spontanostjo, lastnim ritmom življenja in lastnimi omejitvami.