Kaj torej pomeni biti? Vselej smo že v svetu. Kaj pomeni biti v svetu? In vselej sem z drugimi. Nikoli nisem popolnoma sam. Kaj torej pomeni biti z njimi? Kaj pomeni biti z drugim človekom? Danes živimo v svetu, v katerem se praviloma ne sprašujemo, kaj pomeni živeti z drugim. Veliko pogosteje se vsak posameznik ukvarja sam s seboj. Kolikokrat slišim, da nekdo dela na sebi, skoraj nikoli pa ne slišim, da kdo dela na odnosih. Zakaj je tako? Sta svoboda in individualizacija res najgloblji resnici eksistence in zavesti o njej?
Preden nastanem kot jaz, kot oseba, posameznik, ločen od drugih posameznikov, so tam drugi. Brez njih ne bi nikoli postal, kar sem. Drugi so odgovorni zame, še preden sploh obstajam.
In ko postajam, se že soočam s to odgovornostjo, ki jo imenuje Lévinas odgovornost za drugega. Filozof je zares radikalen: na prvem mestu ni svobode, na prvem mestu je odgovornost. Preden sem svobodni jaz, ki sanja svoje sanje, izbira sebe, skrbi zase, dela na sebi, sem subjekt. To preprosto pomeni, da sem že v razmerju z Drugim in sem vselej-že odgovoren zanj. Morda tega ne vem, morda se ne zavedam, da je tako, a natanko tako je. In odgovornost, o kateri govorim, ni nekaj, kar bi svobodno izbral kot svobodni jaz. Ne, ne obstaja odločitev, da bom odgovoren. Odgovornost je strukturni pogoj mojega bivanja, kar je čisto nekaj drugega kot racionalna odločitev. Je pogoj, brez katerega ne morem nastati in ne morem obstajati. Že samo dejstvo, da sem, da obstajam, me postavlja v položaj, v katerem sem odgovoren. Ne postavljam se sam, ne izbiram odgovornosti.
Lévinas postavi orisano dogajanje na skupni imenovalec: lice drugega. Ni zelo težko razumeti in začutiti, da se mi razodeva. V nekem smislu me kliče, kot reče filozof. Ne uporabi nobene besede, toda položaj je tak, da čutim bližino, ki razodeva njegovo ranljivost, potrebo, da se odzovem, poziv. Torej me poziva. To pomeni, da nekaj želi. Kaj želi?
Naj najprej povem, česa ne želi. Ne želi, da ga prepoznam kot objekt, ki ga lahko spoznavam, opišem in pojasnim. Še manj želi, da je sredstvo za moje koristi, nekakšno uporabno živo orodje.
Želi, da sem odgovoren zanj in pred njim. In natanko isto velja tudi zame.
Moje dolgoletno delo, srečevanja s hendikepiranimi ljudmi, je zelo konkretno in v orisani perspektivi zelo pomembno. Ni abstraktno, temveč ima zelo živo obliko.
Ko se srečam z mladim človekom, ki potrebuje asistenco, me njegovo lice – njegova ranljivost, njegova potreba – kliče k odgovornosti. To ni stvar moje svobodne izbire v smislu »ali se bom odzval ali ne«. Kdor je etično občutljiv, se je namreč že spontano odzval. V tem je nekaj izjemno zanimivega. Da se človeško bitje lahko odzove na potrebo drugega, še preden njegova zavest sploh pomisli, ali bi se odzvala ali ne.
Skrb za drugega in hendikep zato niti približno ni klinično obravnavanje motenj in deficitov ali celo nenormalnosti. Daleč od tega. Je nekaj povsem drugega. Kaj torej je?
Je skrb za družbene odnose. Je skrb za samo (družbeno) življenje. Je izhodišče za sintezo eksistencialne etike skrbi in strukturne družbene analize. Vsako razmerje z Drugim je namreč že del širših družbenih struktur in razmerij moči.
Angst torej res razodeva mojo minljivost in svobodo, soočenje z Drugim me res kliče k odgovornosti, a ta je vselej tudi družbena, ni le eksistencialna ali celo zgolj psihološka.
In ko Marx pokaže, kako so razmerja med ljudmi vedno že oblikovana z materialnimi pogoji in produkcijskimi razmerji, Foucault pa doda, kako so razmerja oblikovana z diskurzi, institucijami in s praksami normaliziranja življenja, je že jasno, da moramo razumeti skrb za konkretnega drugega kot proces znotraj struktur, ki so že zdavnaj oblikovale pomen hendikepa in določile, kaj pomeni biti hendikepiran, kaj pomeni potrebovati pomoč, kaj pomeni normalno funkcioniranje. Nič od tega ni objektivno in ni zapisano v samo tkanino vesolja. Vsega tega se naučimo. In lahko bi se naučili tudi česa drugega.
Hendikep zato ni naravna kategorija, čeprav se nam kaže kot taka. Spontano jo zaznavamo, kot da je naravna. V resnici je družbeno konstruirana kategorija, ki nastane na križišču biomedicinskega diskurza, institucionalnih praks in norm o tem, kaj pomeni normalno funkcionirati. Naj navedem primer.
Če ima nekdo cerebralno paralizo, za premikanje uporablja invalidski voziček, živi pa v družbi, kjer je vse infrastrukturno prilagojeno hoji (stopnice, visoki robniki, ozka vrata), je avtomatično hendikepiran, saj ne more dostopati do večine prostorov, ne more normalno funkcionirati. A če bi bila taista družba zgolj nekoliko drugače urejena – široka vrata, rampe namesto stopnic, prilagojeni javni transport –, bi bila ista oseba mnogo manj hendikepirana. Problem torej ne obstaja v njenem telesu, tako kot tiči zajec v grmu, temveč v neskladju med telesom in okoljem, za katerega ni odgovorno telo.
Obstaja pomembna razlika med impairment kot telesno omejitvijo in disability, ki je hendikep kot družbena situacija. Impairment je sicer lahko biomedicinsko dejstvo, a je disability vselej rezultat in učinek družbene produkcije: nastane natanko v tistem trenutku, ko družba strukturira prostore, pravila, pričakovanja na način, ki samodejno izključuje vsa tista telesa, ki ne ustrezajo »normi«.
V taki družbi ustvari medicinski diskurz kategorijo abnormalnega telesa. Zdravnik pregleda telo, ga diagnosticira in kategorizira. Institucije (šole, bolnišnice, centri) organizirajo posebno obravnavo za ta nenormalna telesa. Skozi vse te prakse se izoblikuje identiteta – oseba postane invalid, hendikepirana oseba, oseba s posebnimi potrebami. Ni več oseba, ki ima telesno posebnost, spremeni se v osebo, ki je ta posebnost.
Ko se srečujem z mladimi, nisem v nevtralnem prostoru, v katerem bi objektivno presojal, kaj je treba narediti. Ne, sem v polju, ki je že strukturirano z diskurzi, institucijami, razmerji moči. Vsega tega se zelo dobro zavedam. Vprašanje, s katerim se soočam vsak dan, je: »Ali moja praksa reproducira te strukture ali jih subvertira?«. To je ključno vprašanje.
Vem, da moja praksa ni dovolj, če institucija, širša družba, materialni pogoji delujejo po logiki normalizacije – moja individualna praksa je kratko malo precej nemočna. Reprodukcija poteka takole: Mlad človek je »hendikepiran«, ima »posebne potrebe«, potrebuje »strokovno pomoč«. Jaz sem »strokovnjak«, ki »pomaga«, »rehabilitira«, »omogoča«. Odnos je asimetričen – jaz vem, kaj je dobro zanj, zato vodim in pomagam. Cilj je »normalizacija« – da bo mlad človek kljub hendikepu funkcioniral kar se da »normalno«.
Čisto nekaj drugega je subverzija: Mlad človek je oseba z določeno telesno posebnostjo, ki živi v družbi, a ta ni urejena za to posebnost. Jaz sem nekdo, ki z njim soustvarja prostore in prakse, v katerih ta posebnost ni hendikep, temveč je preprosto način bivanja. Odnos je vzajemen: jaz se učim od njega, kako je doživljati svet drugače, on se uči od mene določene veščine. Cilj ni normalizacija, temveč vzpostavitev pogojev, kjer je različnost sprejeta.
V žargonu se temu reče inkluzija, le da jo običajno razumejo precej drugače, kot sem opisal.
Skrb za drugega namreč ni samo etično razpoloženje, usmiljenje ali individualno dejanje. Dogaja se v materialnih pogojih, ki omogočajo ali onemogočajo različne oblike skrbi, te pa so navadno urejene kot storitve, ki se plačajo na uro. Treba je biti učinkovit.
V tako urejeni družbi kajpak ni mogoče preprosto izbrati, kako boš skrbel za drugega. Materialni pogoji – koliko časa imaš, koliko ljudi dela s teboj, kakšni so prostori, kakšna je oprema – določajo, kaj je mogoče. Lahko si še tako etično naravnan, če nimaš časa, ne moreš vzpostaviti pristnega odnosa. Če moraš skrbeti za preveč ljudi hkrati, ne moreš biti pozoren na posameznika. Če so prostori prilagojeni samo standardnim telesom, ne moreš ustvariti inkluzivnega okolja.
Marx bi zato razumel. Skrb za drugega je delo, ki je, tako kot vsako delo, organizirano znotraj določenih produkcijskih razmerij. V kapitalizmu je tudi skrb vse bolj komodificirana, kar pomeni, da postaja storitev, ki se prodaja, ker je cilj učinkovitost, merljivost, profitabilnost. Zdravstveni sistem, vzgojno-izobraževalni sistem, socialni sistem – vsi delujejo po logiki strošek-korist, pa če nam je to všeč ali ne. »Koliko stane oskrba te osebe?« Ali je to upravičeno?« Kako produktivna je ta oseba?«
Ta logika je globoko neetična, če vsaj malo razumemo Lévinasovo perspektivo. Drugi me namreč ne
kliče k odgovornosti zgolj tedaj, ko je produktivna ali če je cena razumna. Ne, kliče me vselej, in sicer
s samo ranljivostjo, ki je ne zanima ekonomsko kalkuliranje. Na žalost pa kapitalistična struktura
našega življenja ne deluje po Lévinasovi etični logiki.
Deluje po ekonomski logiki profita.
Naj dodam še nekaj. Avtorice, kot so Carol Gilligan, Nel Noddings in Joan Tronto, če jih omenim le
nekaj, so že pokazale, kako je bila skrb za drugega (angl. caregiving) tradicionalno žensko delo. Kot
tako je bilo nevidno, necenjeno, marginalizirano, čeprav je absolutno temeljno za obstoj družbe –
brez skrbi za otroke, bolne, starejše, hendikepirane družbe sploh ne bi bilo.
Skrb se torej vselej dogaja v političnih in ekonomskih strukturah. Ne more biti drugače, saj ne
moremo izstopiti iz njih. Vprašanje zato ni le, ali skrbim etično za drugega, kajti vprašanje je tudi, kdo
to delo sploh opravi in kako je cenjeno, kdo odloča, kako bo delo organizirano in kdo bo imel dostop
do njega.
V večini družb je skrb za drugega, ki je na plečih žensk, slabo plačana ali pa sploh ni plačana (nega v
družini). To je v glavnem nevidno delo in je kot tako zelo marginalizirano. Seveda, kajti pravo delo je
produktivno in dodaja vrednost.
Skrb za drugega je le bolj ali manj nujna podpora.
Žalostno dejstvo pa je, da je delo, ki je dejansko najbolj temeljno za človeško življenje – skrb za
ranljive –, najmanj cenjeno. Kar je najmanj temeljno – akumulacija kapitala, produkcija dobička –, je
najbolj cenjeno. To je obrnjena hierarhija vrednot.
Moje vsakdanje delo je skrb za (ang. caring for). To ni abstraktna skrb (ang. caring about). Nikoli ne
bom rekel, da me skrbi za hendikepirane ljudi na splošno, da podpiram njihove pravice in želim, da
živijo v boljših pogojih. To je sicer pomembno, vendar je oddaljeno. Caring for pa je konkretna,
telesna, prisotna skrb. Pomeni: biti tam, pomagati, sodelovati.
Najdragocenejše je spoznanje, da ljudje, s katerimi se srečujem, ne razkrivajo samo svojih posebnih
potreb. Razkrivajo namreč še nekaj bistveno drugega in drugačnega. Razodevajo nekaj temeljnega o
sami naravi našega življenja in zavesti o njem: da smo vsi odvisni, ranljivi in da potrebujemo druge.
Tudi najbolj neodvisen odrasli človek je odvisen od ogromnega števila drugih ljudi in sistemov.
Odvisen je od kmetov, ki pridelujejo hrano, delavcev ki gradijo ceste, zdravnikov ki skrbijo za zdravje,
učiteljev ki so ga učili, staršev, ki so ga vzgojili, prijateljev, ki ga podpirajo. Dobesedno nihče ni
dejansko neodvisen. Vsi smo del mreže medsebojne odvisnosti.
A le nekatere oblike odvisnosti so vidne in stigmatizirane (hendikepirani človek, ki potrebuje invalidski voziček), druge so nevidne in samoumevne (voznik avta, ki je odvisen od rafinerij, cest, mehanikov). Razlika je v tem, da zgolj ena oblika odvisnosti ustreza normi.
Popolnoma se zato strinjam s tem, kar zagovarja filozofinja Eva Feder Kittay: vsi smo otroci nekoga drugega. Vsakdo od nas je bil nekoč popolnoma odvisen dojenček. Večina od nas bo ponovno postala odvisna od drugih v starosti ali bolezni. In tudi vmes, ko smo neodvisni, smo v resnici odvisni na načine, ki jih bodisi ne vidimo bodisi ne prepoznamo.
Zato hendikepirani ljudje ne razkrivajo svoje posebnosti. Ne, razkrivajo univerzalno resnico o človeškem stanju – da smo relacijska, odvisna, ranljiva bitja. Normalno telo ni tisto, ki ne potrebuje drugih, temveč je tisto, čigar potreba po drugih je strukturno podprta in zato nevidna.
Skrb za drugega, ko jo enkrat globoko dojamemo, tako ni individualno etično dejanje, temveč je temeljno družbeno razmerje. Ni nekaj, kar se dogaja včasih in na obrobju, tam nekje.
Dogaja se ves čas, pred našimi očmi in z nami: učitelji, vzgojitelji, medicinski delavci, negovalci, psihologi, socialni delavci opravljajo delo, ki je dejansko sam temelj družbe – skrbijo za druge ljudi. Taka skrb je objektivno integralni del družbene organizacije dela, raznolikost ljudi je norma, ne pa odstopanje od arbitrarno določene norme, vrednost vsakega posameznika ne bi smela biti vezana na njegovo produktivnost. Ker vrednost ne izvira iz prispevka k BDP-ju, temveč iz samega dejstva, da je nekdo človek, da obstaja kot subjekt.
To ni oris utopične fantazije. Je logična posledica tega, da jemljem skrb za drugega resno, in sicer kot temeljno družbeno načelo. Vem pa tudi, da je to načelo radikalno nezdružljivo s trenutno organizacijo družbe, ki je osredotočena na kapital, produktivnost, dodajanje vrednosti in profit.
Na koncu naj zato dodam še kratek komentar k ideji, ki jo zagovarjata Sandra Harding in Patricia Hill Collins. Pokazali sta, da imajo tako imenovane ranljive marginalizirane družbene skupine ljudi nenavaden epistemološki privilegij: strukturo družbenih razmerij vidijo jasneje kot dominantne skupine. Zakaj jo vidijo in zakaj se strinjam?
Ker dominantne skupine lahko živijo v iluziji, da je njihov družbeni položaj univerzalen, naraven, nevtralen. Beli hetero moški tako lahko misli, da so rasa, spol, spolna usmerjenost irelevantni, ker ne vplivajo negativno na njegovo življenje. Lahko se počuti kot človek na splošno, ne pa kot specifično pozicionirani družbeni subjekt.
Marginalizirane in ranljive skupine pa nimajo te iluzije. Ženska ve, da je ženska, ker ji struktura družbenih razmerij to nenehno dopoveduje: z omejitvami, s pričakovanji, z nevarnostmi. Temnopolti človek ve, da je drugačen, ker je rasizem del njegovega vsakdana. Hendikepirani človek ve, da je hendikepiran, ker je družba strukturirana na način, ki ga konstantno izključuje.
To je znanje od spodaj. Ni zgolj subjektivna perspektiva. Je epistemološki vpogled v strukturo naših življenj, znanje o tem, kako deluje družba, ki je dominantni skupini nedostopno. Ali kot pravi Marx: delavec razume kapitalizem bolje kot kapitalist, ker mora živeti izkoriščanje, medtem ko kapitalist lahko živi v iluziji, da je sistem pravičen.
Mladi ljudje, s katerimi se srečujem vsak dan, imajo vpogled v strukturo družbe, ki ga večina drugih ljudi nima. Vidijo, kako je strukturiran prostor (stopnice, ozka vrata), kako so strukturirana pričakovanja (hitrost, samostojnost, produktivnost), kako so strukturirane vrednote (avtonomija, uspeh, normalnost). Njihov vpogled ni dragocen samo zanje, saj pomeni razumevanje družbe nasploh.
Od njih se učim, kako je strukturiran svet, ki je za številne ljudi kratko malo neviden.
Ni komentarjev:
Objavite komentar