Obstani trenutek, tako lep si!

Je mogoče na novo napisati zakone eksistence? Kaj potem reči o stremljenju k nečemu, da bi bil vreden tega, kar si prejel?

Obstaja iskanje, ki nikoli ne najde. In obstaja hvaležnost, ki nikoli ne pozabi. Nekaterih dogodkov ne bom nikoli pozabil. In nekaterim ciljem sem se odpovedal, ker sem spoznal, da so zgolj fikcije. Privlačne, a so vseeno zgolj napačne zaznave.

Kot je zgrešeno sodobno pozivanje ljudi k samouresničevanju. Zdi se, da presega klasična spoznanja, a jih ne. Klasično spoznanje je tole: trenutek transcendence te lahko spremeni, a potem moraš to spremembo živeti. Živeti jo moraš dana za dnem, vse življenje. Je tako življenje zahtevno. Je. A kaj je alternativa?

Sem duh, ki večno zanika! In to po pravici; kajti vse, kar nastane, je vredno, da propade; zato bi bilo bolje, da ne bi nič nastalo. Tako pravi Mefisto v Goethejevem Faustu. Faust ne išče užitka in samoaktualizacije, ki je danes ponujena in domnevno omogočena vsem. Išče nekaj, kar bi bilo vredno obstanka. Sočasno ve – ali misli, da ve –, da tega kratko malo ni, zato stavi: »Nikoli ne boš našel nečesa, ob čemer bi rekel 'dovolj'.«

Mefisto je duh zanikanja, zato stavo z veseljem sprejme. Vse je vredno propada. Nič ni vredno nastanka. Faust je sicer duh iskanja, a ga ne razume. Vse je vredno iskanja. Nič ni vredno obstanka. Oba se zato motita. Prvi ne more reči da, drugi ne more reči zdaj.

Oba se motita, ker noben ne razume temeljne človekove zmožnosti, da se odzove na klic, na katerega odgovarja vse svoje življenje. Kot bi odgovarjal na vprašanje: »Ali si danes živel, kot da je bila milost resnična?«.

To ni brezciljno stremljenje. Ni, ker je stremljenje k nečemu. K temu, da bi bil vreden tega, kar si prejel.

Pred Freudom je na moje razumevanje pogovarjanja in smisla življenja močno vplival Dostojevski. Vplival je s preprostim vsakdanjim vpogledom, da človek ne more misliti sam. Da se v resnici ves čas ponavlja in izgublja v lastnih labirintih ter da šele drugi, ki ga posluša, omogoči njegovim razmišljanjem, da se začnejo rizomatično premikati.

Rodion Romanovič Raskolnikov, Ivan Karamazov, knez Miškin, Nikolaj Stavrogin zato nenehno govorijo, govorijo veliko in iščejo sogovornika. In ga najdejo. Včasih v drugem človeku, včasih v samem sebi, enkrat v Bogu, drugič v hudiču.

Tam je potem Faust. Seveda. Najprej se zdi, da stavi proti sebi, v resnici pa stavi za sebe. Stavi, da popolno zadovoljstvo na tem svetu preprosto ni mogoče. Da je človek bitje, ki vedno stremi naprej. Ne boji se smrti, boji se prenehanja, trenutka, ko bi nehal iskati, hrepeneti in hoteti nekaj novega.

Iskanje ni preprosto. Ali kot pravi Faust: »Sem študiral, ah, filozofijo, pravo in medicino, in žal tudi teologijo – vse temeljito, z vročim trudom. In tu zdaj stojim, ubogi norec! In sem tako moder kot poprej«.

Mefisto podobno misli, da ve, kaj želi človek, a se bridko moti tudi sam. Misli, da želi užitek, uspeh, moč, lepoto, mladost, bogastvo, ne razume pa, da v resnici noče stvari, ker hoče iskanje. Hoče pot, ne cilja.

Faust zato na koncu še vedno hrepeni, a tokrat je drugače. Hrepeni po svobodi drugih. Po prihodnosti, ki ni njegova. In to hrepenenje ga (od)reši.

Potem mi je postalo jasno: cilj je iskanje. In sem vedel, da se bom pogovarjal: s svetom, z drugimi, s seboj, z Bogom ali s hudičem.

Faust se ves čas pogovarja, zato mu užitki, ki mu jih zagotavlja hudič, ne pomenijo prav ničesar, saj mu tudi ničesar ne prinesejo, medtem ko duša trpi.

Dostojevski mi je pokazal, kako se duša dotika druge duše, kako se rojeva nekaj novega, kako ljudje skupaj odkrivajo nekaj, česar vsakdo izmed njih sam ne bi odkril nikoli. V tem je skrivnost pogovarjanja in presenečenj, ki ih prinese.

Pazite se zato človeka, ki ne potrebuje sogovornika, ima že vse odgovore, govori, a nikoli ne posluša. Tak človek je nevaren sebi in drugim. Resnično, veliki tirani časa, v katerem živita Goethe in Dostojevski, so ljudje monologov. Govorijo množicam, a te niso nikoli sogovornik. So zgolj odmev, ne glas. To sem odkrival pri osemnajstih.

In spoznaval, da pravi pogovor terja tveganje. Da moram biti pripravljen, da se bom zmotil. Da me bo sogovorec spremenil in da na koncu nihče ne bo zmagovalec. Ker zmagovalcev sploh ni. Beda današnjega časa je zato ideologija, da je lahko vsakdo zmagovalec.

Potem sem dojel, da pomen in smisel ne živita v besedah, temveč v srečanjih med besedami in dušo, ki jih bere in povezuje.

Da, pogovarjanje je tkanje. Ni komuniciranje in ni izmenjavanje zaključenih enot, kot so dejstva ali podatki. Ni izmenjavanje informacij. Je tkanje. Vsaka nit se navezuje na prejšnjo, a ni ista. Vsak odgovor odpre novo vprašanje. Vsaka zgodba rodi naslednjo. Tako kot veje na oljki. Vsaka raste iz iste korenine, a vsaka v svojo smer. Tako mislimo, čutimo in živimo. Ne v zaključenih celotah, temveč v nikoli zaključenem navezovanju. Zgodbe se nikoli ne končajo, samo prekinejo se – včasih za trenutek, včasih za leta, včasih za vedno. A dokler je nekdo, ki pripoveduje naprej, zgodba živi.

Ko se pogovarjam z ljudmi, vsak dan, leta in leta, je najprej prepoznanje. Vselej je najprej prepoznanje. Nekaj se ujame. Kot bi besede drugega zadele točko, ki je vselej-že

pripravljena. Ne vem, kako je pripravljena, vem le to, da je.

Potem šele pridejo besede. Pridejo iz tega, kar je na začetku – odmev. To ni kalkulacija, ki bi mi povedala, kaj naj rečem, kako naj se odzovem. Pogovor steče. Zdi se, kot da teče sam od sebe. Ne vem, kam teče in kako se bo začasno sklenil.

Ne steče kot izmenjevanje informacij. Povabljen sem k skupnemu razmišljanju. Odzivam se na povabilo in sem gost. Resnično, to je odziv, ne le odgovor na vprašanje. Zaradi odziva se misli srečajo v skupnem prostoru, ki ga ustvarjajo. In v tem prostoru ni važno, kdo je oddajnik in kdo sprejemnik. Pomembno je, kaj nastane v njem, kaj se rodi, kot bi rekel Sokrat.

In ko vstopim v pogovor, se takoj nekaj zgodi. Zgodi se prepoznanje, nastane resonanca. To je nekaj, kar ni niti povsem misel niti povsem čustvo. Je kraj srečanja. Na tem kraju vztrajam kot tista stara oljka.

Vztrajanje omogoča nekaj neverjetnega in skoraj čudežnega. Mislim, da natanko zato škof Myriel lahko reče, potem ko podari temu, ki ga je okradel, še srebrne svečnike: Jean Valjean, brat moj, ne pripadaš več zlu, ampak dobremu. Od tebe kupujem tvojo dušo.

Resnično, to je trenutek transcendence, trenutek milosti, ki presega vsako kalkulacijo, vsako pravičnost in vsako logiko. Človeka ne pogubi, ker ga temeljito, globoko preobrazi.

Obstaja beseda vztrajati. Ne predpostavlja ne volje, ne odločitve, ne napora. Ne potrebuje priročnikov, deluje onkraj nasvetov in predlogov, kako vztrajati. Mislim na vztrajanje, ki se zgodi kljub temu, da ne veš, zakaj vztrajaš, kako vztrajaš in kaj narediti, da bi vztrajal še naprej. To je vztrajanje kljub temu, da smisel izginja hitreje, kot ga ustvariš. In potem vztrajaš, čeprav imaš vse razloge, da ne bi.

Valjean ne najde večnega trenutka v tem, kar dobi. Najde ga v nečem, kar prejme. Prejme milost, ki je ni niti zaslužil niti pričakoval. Lahko jo le sprejme. Faust stremi naprej, ker noče nehati, Valjean stremi naprej, ker hoče biti vreden trenutka, ki se je že zgodil. Da, Valjean hodi proti cilju, ki je v tem, da bi postal človek. V resnici pa je to že postal, le da tega še ne ve. Postal je v trenutku, ko ga je škof videl v njem, še preden je obstajal.

Zaradi tega razhajanja obstaja notranji boj. To je boj med dolžnostjo do sebe in dolžnostjo do drugega. Valjean izbere drugega. Odpravi se na sodišče in preprosto reče: »Jaz sem Jean Valjean.«

To je natanko trenutek, ko človek postane. Valjean postane to, kar je škof videl v njem. Ne postane, ker bi mu kdo rekel, kaj naj stori in kako. To je pač nemogoče. Valjean se odloči. Resnično, v življenju obstaja trenutek, ko se človek kratko malo odloči.

Ko Javert naleti na Valjeana, na človeka torej, ki se je spremenil, spremembe kratko malo ne more razumeti. Njegov svet razpade. Umre, ker je videl nekaj, česar njegov sistem ne dopušča. V njem ni možnosti za spoznanje, da je milost resnična. In tega enostavno ne prenese.

Obstajajo nevidne korenine. Od nekod prihaja energija, a ne veš, kje je njen vir. In vse bolj se mi zdi, da niti ni treba vedeti.

Oljka ne ve, kaj omogoča njen obstoj. Pojma nima o fotosintezi, o kapilarnem prehajanju vode, o hormonu, ki sproži brstenje. Vseeno vztraja.

Podobno velja za ljudi. Živimo iz virov, ki jih ne razumemo povsem. In morda obstaja Smisel, le da ga ne razumemo. Nisem rekel, da obstaja Smisel in da ga poznam. Tako razmišljajo ideologi in ribiči človeških duš. Prav tako nisem rekel, da Smisla ni. Tako razmišljajo nihilisti. Rekel sem, da morda obstaja. Ne vem. Vem pa, da me nekaj drži, da vztrajam. In to nekaj spoštujem, čeprav ga ne razumem.

Isto držo odkrivam pri ljudeh, ki so šli skozi težke preizkušnje. Nimajo odgovorov. Niso gotovi, imajo pa nekaj. Zaupanje v nekaj, česar ne vidijo. Morda so to korenine pod zemljo.

Korenine so v zemlji in jih ne vidimo. Delajo v temi, v tišini, v vlažni zemlji, kjer ni slave, ni uspehov in ni pogledov. Nihče jih ne fotografira. Nihče ne ve, kako globoko sežejo, kako trdo držijo, kako iščejo vodo, ko zgoraj vse gori in je suša. Brez njih ni drevesa. Brez tega, kar je skrito, ni tistega, kar je vidno. Korenine ne iščejo luči. Iščejo globino, ker je tam voda.

Deblo je razpokano, votlo, skoraj je razpadlo. Nekdo, ki se ne spozna na te zadeve, bi rekel, da je drevo mrtvo in da ga je treba posekati.

Toda iz njega rastejo nove veje. Rastejo vsako pomlad. Res je, deblo ni lepo, ker je razkrojeno, grenko, polno je brazgotin. A je. In bo tu, ko nas že davno ne bo več. Spominja se suš, ko ni bilo vode tri leta. In burje, ki je lomila vse naokoli. Ve pa tudi za spretne roke, ki so obrezovale veje, včasih modro, včasih neuko.

Še vedno je tu. Ni močno, se je pa naučilo popustiti tam, kjer je treba popustiti, in se upogniti, ko piha mrzel veter. Pusti odmreti, kar mora odmreti, da lahko živi, kar hoče živeti.

Te mlade veje rastejo iz njega. Njegova razpokanost je njihov temelj.

 Je to prispodoba za rezilientnost? Je, a ne za tisto, o kateri se učijo v delavnicah, in ne za tisto, o kateri pridigajo vplivneži in vplivnice: bodi močan, vstani, nadaljuj. Mislim na pravo rezilientnost.

To je druga rezilientnost, ki sprejema razpadanje, ne skriva brazgotin in se zaveda, da novo ne raste namesto starega, temveč iz njega.

Oljka ni pozabila svojih ran. Nosi jih. In raste iz njih. Sporoča mi, da sem živ kljub brazgotinam, ki ne ovirajo moje rasti. Da se lahko staram in sem obenem še vedno rodoviten. In da bodo tiste mlade veje obrodile. Morda že naslednje leto. Še vedno so.