Ustaviti se?

Se ne da. Tak je spontani odgovor sodobnega človeka.

Včeraj sem na okrogli mizi ob pomembnem jubileju – 20 let mednarodnega festivala Igraj se z mano – spregovoril o dveh mitih, ki pomembno zaznamujeta naša življenja. Prvi je kapitalistični liberalni mit o samostojnem, neodvisnem racionalnem subjektu, drugi je razsvetljenski mit o tem, da se ljudje in družbe spreminjajo, ko imajo dovolj znanja, ki jih razsvetljuje kar samo od sebe. Oboje je mit, zato je vredno razmisliti, koliko in zakaj še vedno verjamemo vanju.

Kdo je torej ta posameznik, ki ga liberalna politična filozofija postavlja na začetek svojega razmišljanja? Hobbes, Locke in Rousseau si ga prestavlja vsak po svoje in verjamejo, da obstaja naravno stanje, v katerem posamezniki obstajajo pred družbo, so razumni in imajo lastne interese. Iz tega izhodiščnega posameznika nato izpeljejo legitimnost oblasti, trga, prava in vsega drugega.

Toda ta posameznik nikoli ni obstajal. Je zgolj filozofski konstrukt, ki opravi ideološko delo. To pomeni, da legitimira določeno obliko družbene ureditve, za katero naj bi ljudje verjeli, da naravno. V resnici pa vsakega posameznika oblikuje jezik, ki ga ni izumil sam, z vrednote, ki jih podeduje, odnosi, ki ga spreminjajo v to, kar je.

Človek ni naravno bitje, temveč je simbolno bitje, ki z rojstvom vstopi v neskončno, neomejeno zgodbo in postane njen organski del. Na prizorišče nikoli ne pride kot avtonomni racionalni akter.

Razsvetljenska tradicija je dobesednemu razumskemu znanju pripisala transformativno moč. Če bodo ljudje dovolj informirani in bodo imeli ustrezno znanje, bodo ravnali bolje. Enciklopedija je postala projekt sistematičnega zbiranje vsega znanja, ki bo osvobodilo človeštvo od praznoverja, predsodkov in tiranije.

Ta mit je danes paradoksno bolj živ kot kdajkoli, čeprav imamo empirične dokaze za njegovo napačnost. Klimatske spremembe so paradigmatski primer. Imamo vse znanje, ki ga potrebujemo, sprememb v delovanju pa je malo.

Vedeti in ravnati namreč nista isto. Platon je vedel za to razliko in ji je dal ime: akrasia ali  šibkost volje, stanje, ko vemo, kaj je prav, pa tega vseeno ne naredimo.

Zakaj sem spregovoril o teh dveh mitih in kakšno zvezo imata z ljudmi s posebnimi potrebami?

Spregovoril sem, da bi opozoril na nezadostnost razmišljanja, da se bodo ljudje začeli obnašati do sotrpinom s posebnimi potrebami drugače, ko bodo razsvetljeni, ko bodo imeli več znanja o njih, ko jih bodo bolje razumeli, ker se to ne bo zgodilo.

Ustreznejša antropologija je namreč ta. Ljudje smo fundamentalno soodvisna bitja, telesno vcepljena v svet, oblikovana z razmerji in praksami, ki smo jih bolj podedovali kot izbrali. Resnična, globoka, trajna sprememba ne nastane z akumulacijo informacij, temveč z izkušnjo, ki nas predrami, z odnosom, v katerem nas drugim jemlje resno, s skupnostjo, ki od nas zahteva odgovornost, in z navadami, ki jih kujemo s ponavljanjem zelo konkretnih etičnih dejanj.

A vse to je skoraj nemogoče, kajti v normalnem toku družbenega življenja skoraj ne vidimo obrazov drugih. Vidimo funkcije, kategorije, vloge, instrumente. Vidimo blagajničarko, dijaka z učnimi težavami, invalida, osebo s posebnimi potrebami, nadrejenega, tujca. Te kategorije delujejo kot filter, ki predeluje zaznavo, preden doseže zavest. Ko pristopim k drugemu, moj um že ve, kdo je, kaj od njega pričakujem in kako bo srečanje potekalo.

Lévinas je predlagal nekaj radikalno drugega. Rekel je, da pomeni obraz drugega vdor, ki presega in ruši vsako kategorijo in vsako vlogo. Toda vdor brez razpoke v filtru ni mogoč.

Preden se torej zazreš v obličje drugega, se ustavi. Mislim dobesedno. Vem pa, da je to skoraj nemogoče.