O nasilnosti nadzora

Minea Rutar

Film The Substance pretrese do kosti. Je brutalen komentar družbene realnosti, ki gradi naše notranje svetove.

Ste kdaj sanjali o boljši različici sebe? Mlajši, lepši, popolnejši? tekom filma odzvanja glas; nihče ne ve zares, čigav.

 

Lepa in uspešna vaditeljica aerobike Elisabeth Sparkle je na vrhuncu kariere soočena z neusmiljeno resnico: njena lepota ima rok trajanja, s tem pa tudi njena družbena vrednost. Ko ji ponudijo možnost, da svoje telo vsakih sedem dni zamenja za mlajšo, neizmerno privlačno različico sebe, se v njej odpre prepad.

 

Vprašanje ni več, ali bo sprejela ponudbo. Vprašanje je, kako daleč je pripravljena iti, da postane različica sebe, vredna (p)ogleda.

Film so želeli spremeniti, narediti manj nazornega, preden bi ga sprejeli v eni od produkcijskih hiš. Režiserka ni želela olepšati niti konca niti vmesnih delov in ga je zato morala poslati drugam. Navdušena sem, da se ni pustila prepričati v nasprotno. Med ogledom sem vedno znova tudi sama sicer pomislila, da bodo nekateri gledalci zgroženi nad grozovitimi podobami, da se jim bodo zdele scene dramatične, metafore neprimerne, grafičnost popolnoma pretirana. Hkrati pa sem razmišljala sama: ko bi le vedeli, kako to dejansko je. Točno tako je lahko v naših glavah. Če bi vsebine tega, kar razmišljamo, kar počnemo s svojim telesom, kako govorimo s seboj, prikazali s podobami, bi za marsikoga - mislim celo, da za množice ljudi - vsebina izgledala natanko tako brutalno.

Režiserka govori o nasilnosti nadzora. Vedno, ko govori o filmu, pravzaprav omenja nasilje in agresijo. Večinoma to, ki ju izvajamo nad sabo, potem ko smo docela ponotranjili predstave od zunaj o tem, kako bi naša telesa in življenja naj izgledala. Družbeno sprejemljiva oblika agresije do sebe, ki je pogosto nujna, da ženske ohranijo izgled, ki bo žel občudujoče poglede zavistnih kolegic in opazujočih moških, pa se skriva le nedaleč stran od tam, do koder sežejo prav ti pogledi. Pogledi, ki odobravajo. Vrednotijo. Sodijo.

Prikimavajo. Pogledi, ki imajo neznansko moč. 

Mlajša, kot je ženska, lepša je. Bolj suho, kot je njeno telo, bolj je občudovano. Popolno je edino sprejemljivo.

V filmu slišimo opozorilo, da je treba 'spoštovati ravnovesje'. Sedem dni lahko obstaja navadna, povprečna različica Elisabeth, in samo tako lahko naslednjih sedem zažari njena popolna različica, Sue. Spoštovati je torej treba ravnovesje – tako kot to slišimo v resničnem življenju. 'Sama si je kriva, da je boj za popolnost vzela preveč zares.' Dozdevna odločitev posameznika je, kako resno bo vzel družbene zapovedi, kako globoko bo ponotranjil norme drugih, in kako daleč v zasledovanju tujih idealov bo šel. 'Mar ji je bilo res tega treba? Ni videla, da si dela škodo? Da je čisto v redu, kakršna že je?' Res je, da se na koncu odloči le sam. Večinoma nam nihče ne odreka hrane, ne popravlja že davno popolno naličenih obrazov, ne trga kože s preširokih stegen, ne kriči na nas z zahtevo po še več nadzora in nas ne skuša stlačiti v otroške velikosti oblačil.

Neštetokrat (a ne vselej) same nad seboj polagamo svoje nasilne roke, ki zahtevajo popolnost.

A s prav nobenim od teh idealov se ni rodilo še nobeno človeško bitje. Zvrniti odgovornost za ohranjanje ravnovesja na posameznika je absurdno. Ni res, da Elisabeth ni razumela pravil igre. Nasprotno, razumela in sprejela kot svoja jih je popolnoma. Razumela je, kaj se v resnici nagrajuje, kaj se dejansko vrednoti, kaj prinese moč. Zdaj naj bo kriva, ker je igrala po pravilih, ki jih ni postavila?

Seveda se lahko odločiš grdo postarati, se zrediti, hoditi po cesti takšna, kot da ne živiš za pogled drugih. Lahko ponosno kažeš svoje strije, svoje brazgotine, svoje gube in razkazuješ maščobo na vseh napačnih delih telesa. V zadnjih letih je celo verjetno, da boš od enega dela 'družbe' prejela za takšno drznost, takšno radikalnost in odkritosrčnost pohvalo – a ta se ne bo nanašala na tvojo popolnost ali celo lepoto, pač pa na tvoj pogum, da se svetu kažeš prav tako nepopolna (in grda), kot si.

In le redkokdo si iz dna srca resnično želi biti pohvaljen za svoj pogum. Želimo si biti pohvaljene, ker smo popolne. Pohvale za pogum so le tolažilna nagrada. 

Intenzivno nagrajujoče pohvale so pohvale oprijemljivih dosežkov, zaželenih lastnosti in čudovitih delov teles, ki smo jih zmožni pokazati svetu. Super je, če smo dobrodelni, dobrosrčni, prijazni, iskreni in kar je še teh lepih osebnostnih lastnosti, s katerimi naj bi se pomirjali tisti, ki so lepo zgolj navznoter. A če ob tem ne izpolnjujemo tudi še vsak kakšnega od konvencionalnih standardov uspeha in lepote, se nam večinoma piše bolj slabo.

Vse to naredi srce parajoče in fizično boleče prizadevanje Elisabeth, da bi zadržala popolnejšo različico sebe pri življenju, popolnoma in v celoti razumljivo. Pravzaprav ne vem, če sem se s čim kadarkoli v življenju poistovetila bolj kot z Elisabeth, ki zre v ogledalo in se v najboljši veri v solzah trudi izboljšati, medtem pa podoba, ki zre nazaj vanjo, postaja vse bolj uničena, dokler si fizično ne spraska s svojega obraza vse grdobije in naposled (še vedno polna sramu in besa) izčrpana ne obupa.

Ogabna, stara, debela, nagnusna! kriči njena popolna različica Sue (Margaret Qualley), ko zre v starejšo (in edino resnično) različico sebe. Moraš se… NADZOROVATI!

A sčasoma (in le z ogromno sile) tudi Elisabeth začne z grozo dojemati.

Ne moreš pobegniti sebi.

Vedno znova jo glas od zunaj (moški, ki ji dostavlja substanco, ki ji omogoča razcep v popolno različico sebe) vpraša, ali želi prenehati.  Tako kot se milijoni žensk vsakodnevno soočamo z isto razklanostjo: naj sprejmem to starajoče telo, ki bo z vsakim letom deležno vse manj občudovanja, dokler ne postanem nevidna, zunaj polja pogleda? Ali naj še naprej plačujem ceno, s katero vzdržujem fasado – dokler pač še gre?

Cena na dolgi rok ni jasna. A karkoli že je, se zdi vredna. Vredna odrešitve, ki jo ponujata mladost in lepota. Tudi če te na koncu uniči.

 

Dušan Rutar

Večina gledalcev se strinja, da je film The Substance (Coralie Fargeat, 2024) feministična body horror satira o staranju in lepotnih standardih, nemogočih zahtevah sodobne tržne logike, kakšni bi ljudje morali biti, zlasti pa, kakšni bi morali biti na pogled. Tega res ni težko opaziti. Zanima pa me še nekaj drugega.

Zanima me perspektiva, ki jo odpira vprašanje, kaj se zgodi s človekom, ko popolnoma zanika nekaj, kar bi za silo lahko imenovali naravna naravnanost do življenja, in se preda na videz privlačni in zanimivi tržni ideološki logiki, ki obljublja nemogoče. Veliko ljudi se tako obnaša po tisti nenavadni logiki Saj vem, da je to nemogoče, pa vendar …

Sokrat bi na ulici Aten ustavljal ljudi in jih spraševal: Kaj je pogum? Kaj je pravičnost? Kaj je dobro življenje? In ljudje bi ga sovražili natanko zato, ker bi ta vprašanja razkrivala strukturno nevednost, na kateri temelji njihovo vsakdanje življenje in delovanje.

Film tako razumem kot alegorijo strukturne nevednosti in notranjega duševnega razcepa. Elisabeth Sparkle je ženska, ki postane subjekt, podložnik internalizirane zapovedi, ki ji paradoksno pove, da njena vrednost kot osebe izhaja iz zunanje podobe in tržne vrednosti njenega šova. Ko TV producent Harvey reče, da je pri petdesetih letih pač konec z lepoto in privlačnostjo, kar seveda pomeni, da je tudi njenega šova konec, Elisabeth to sprejme kot nekakšno ontološko resnico. Ne dvomi, ne razmišlja kritično, temveč preprosto sprejme, pristane na izjavo, kot da je sveta.

Dobro ve, kako vzdrževati mladosten videz, kako se obnašati na televiziji in kako ugajati občinstvu. Ne ve pa, zakaj to dela.

V tem trenutku se razcepi: oddalji se od notranje naravnanosti, ki bi ji dovolila reči, da je njena vrednost inherentna, ne pogojna, da ji je torej vseeno za šov, in sprejme nadomestek oziroma simulaker, za katerega bo morala skrbeti, a v tem trenutku nima pojma, kaj to zanjo v resnici pomeni, kaj ji bo prineslo.

Filmski razcep Elisabeth/Sue pa ni značilen le za staranje ali lepotne standarde. Daleč od tega, to je temeljni vzorec, kako kapitalistična ideologija zahteva, da se razdelimo: delavec mora biti delovni jaz in zasebni jaz. In prva verzija mora izkoriščati drugo – delavec mora izkoristiti svoj prosti čas za regeneracijo, da bo lahko maksimalno produktiven. Starš mora razdeliti sebe na odgovornega starša in sebičnega starša, ki bi bil rad z otrokom brez agende in brez optimiziranja. A prva verzija mora disciplinirati drugo – čas z otrokom mora biti kvaliteten in konstruktiven po diktatu teh, ki vedo, kaj to je.

Vsi živimo v strukturi The Substance. Vsi imamo verzije sebe, ki jih moramo izkoriščati, da bi vzdrževali verzije, ki so uporabne, in vsi občasno čutimo, da to ni vzdržno in je vse bolj blazno, a ne vemo, kako bi lahko bilo drugače, ker so alternative strukturno izključene in sam kapitalizem nima alternative, kot je nekoč pripomnila znamenita Lady.

The Substance ni metafora, temveč je dobesedna materializacija psihične operacije, ki se zgodi Elisabeth. To je pomembno: zgodi se ji, zanjo se ni svobodno odločila, jo je pa sprejela, ker se ni mogla upreti skušnjavi. Navsezadnje se ni tako težko prepričati na lastne oči, da ženska pri petdesetih ni več lepa, če se ne vprašaš, kaj lepota sploh je, temveč verjameš zunanjim klišejem, kot da v njih prebiva vsa resnica o lepoti.  

Operacija jo razdeli na dvoje: na uporabni in neuporabni del. Elisabeth in Sue tako nista dve ločeni osebi. Sta ena oseba, ki ima dve različici, narejeni skladno s sodobnim imperativom, naj posameznik razvije najboljšo različico sebe. Sue je natanko to, je prava, najboljša verzija, mlada, lepa, tržno vredna, medtem ko je druga verzija napaka ali pa mogoče celo bolezen, saj pravijo, da je staranje bolezen (je stara, grda, neuporabna, nekaj torej, česar se je treba nemudoma znebiti).

V orisani perspektivi film ni nekakšna fikcija, oddaljena od realnosti, zaradi česar bi si lahko oddahnili, češ da je samo film, ki nima zveze z realnostjo, temveč je bolj realna realnost od same realnosti, ki jo živimo vsak dan in jo vzdržujemo pri življenju, ne da bi natančno vedeli, zakaj, čemu in kako to počnemo. Film je torej o nas samih, ne le o Elisabeth in Sue. In strinjam z Mineo, ki zapiše, da film ne  pretirava. Nasprotno, mislim, da materializira in naredi vidno natanko to, kar ostaja v vsakdanjem življenju razpršeno, normalizirano, neprepoznano in nevidno.

Ko Elisabeth vsak dan preverja svojo kožo v ogledalu, išče gube, ocenjuje svoj videz, je to ritualizirana praksa, ki jo na milijone žensk izvaja vsako jutro. Ko Sue krši pravila, ker potrebuje še malo časa, je to prevladujoča struktura našega odnosa do počitka, regeneracije in staranja: vedno je treba narediti samo še malo, samo še en projekt, potrebna je samo še ena preobrazba, preden si lahko dovoliš biti to, kar si.

Koliko pa sploh je ljudi, ki rečejo Ne! zahtevam po produktivnosti, samoaktualiziranju, večnemu ohranjanju mladostnega videza in nikoli končanemu optimiziranju svojega življenja? Kdo od nas lahko preprosto preneha z rituali, ki nas vzdržujejo v stanju permanentne nezadostnosti?

Recenzenti filma opažajo, da se Elisabeth ne drži pravil igre – ne zamenja se pravočasno, vzame preveč stabilizatorja, itd. –, spregledajo pa, da sama pravila že vsebujejo logiko totalnega in brezkompromisnega samoizkoriščanja. Ostati bi morala v ravnovesju je rečeno, a to ni nič drugega kot iluzija, da je njena razcepljenost vzdržna. Zapomnite si: vidve sta eno je najbolj perverzen stavek v filmu, ker pove resnico (sta ena oseba), vendar zagovarja strukturno izkoriščanje ene verzije človeka v korist druge. Govorimo o verzijah, različicah, podobah, ne o realnem človeku, kakršen je v resnici.

Ko začne Elisabeth kršiti pravila, je njeno vedenje logična in neizogibna posledica tega, kar je sprejela. Če je Sue verzija, ki ima vrednost, potem je logično, da žrtvuješ Elisabeth. Film prikazuje, kako notranja logika izkoriščanja ne pozna meja: ko enkrat sprejmeš začetne premise, vsaka prejšnja stopnja eskalacije upravičuje naslednjo, še grozljivejšo.

Film je trpek, neznosno boleč in filozofsko močan, zato je tako dober. Za telo ne misli, da je metafora, temveč ga prikazuje kot materialno realnost, ki se ne pusti reducirati na podobe. Elisabeth lahko v ogledalu vidi samo gube, celulit in nepopolnosti, njena sovražnost do lastnega telesa ni naravna, saj je rezultat ideološkega filtra, ki vidi telo le skozi kategorije tržne vrednosti.

Ko se Elisabeth končno preobrazi v spako Monstro Elisasue, vidimo dobesedno materializacijo telesa, ki nastane, ker skuša biti ena oseba dve osebi hkrati. Monstro zato ni grda, ker je nekaj drugega. Je utelešena tragična nemožnost poskusa, da bi bila sočasno mlada in stara, lepa in grda, vredna in nevredna. Je nazorna vizualizacija notranje kontradikcije, ki ne more biti razrešena znotraj logike, ki jo je Elisabeth sprejela na začetku, ne da bi vedela, kaj je sprejela.

Pomembno je tudi, da nima ob sebi nikogar, da živi sama. Tam so sicer producenti, medicinsko osebje Substance in tam je seveda Sue, a vsi so le verzije utilitarnih odnosov in njene notranje psihotične razcepljenosti. Njena osamljenost je logična in pričakovana posledica popolnega ponotranjenja ideologije, ki ji pove, da ima vrednost zgolj in samo kot objekt pogleda. Ne more imeti odnosov, ker ti zahtevajo navzočnost drugega človeka kot subjekta, ne pa drugega kot podobe. Njen edini odnos je z ogledalom in s kamero, kar sta dva kraja, kjer se reducira na zahtevano in pričakovano podobo. A to kajpak ni odnos, je le relacija.

Podobno velja za Sue. Ko poskuša vzpostaviti nekaj, kar bi lahko bila intimnost (s Troyem), je tudi to katastrofa, saj preprosto ni zmožna za odnos. Vzpostaviti ne more nobenega odnosa, lahko je samo Sue-kot-objekt-pogleda. Ko poskuša biti nekaj več in zelo človeškega, ljudje smo bistveno bitja odnosov, se vse skupaj kratko malo sesuje.

Nasilje je v filmu šokantno in pretirano, pravijo nekateri gledalci, v resnici pa mora biti natanko tako, kakršno je, saj je logično in nujno, kajti nasilje je edini rezultat razcepa človeškega bitja na vredni in nevredni del, zaradi česar ena verzija izkorišča drugo in jo hoče uničiti, ker jo sovraži.

Elisabeth udarja, brca, izčrpava svojo staro verzijo, to pa razumem kot udejanjanje sovražnosti do sebe, ki je nujno potrebna, da vzdržuje ideološko fikcijo. Sovražiš tisti del sebe, ki te vedno znova spomni na to, kar nočeš biti, a kljub vsemu si, ker si pač človeško bitje. In ker sta Sue in Elisabeth dejansko ena oseba, to nasilje kratko malo nima izhoda in je neskončna zanka samopoškodovanja in samouničevanja.

Ko Monstro na odru sredi novoletnega šova dobesedno razpade, je to več kot groteskni spektakel. Je popoln razpad osebe, ki je izgubila dostop do česarkoli, kar nima tržne vrednosti. Nima notranjega moralnega kompasa, nobenega občutka za dobro, ki bi nastalo onkraj zahteve, da je videna kot lepa. Ko se ta fikcija sesuje, tam dobesedno ni ničesar več, kar bi osebo še držalo skupaj, je zgolj brezno niča.

Elisabeth na začetku preprosto ni zmogla reči Petdeset let ne pomeni konca, ker ni imela nobenega notranjega kompasa in temelja, ki bi ji omogočil zavrniti to ideološko trditev. Nima dostopa do razumevanja, da ima vrednost kot oseba, ne kot objekt pogleda, in da oseba vedno bo. Nima skupnosti, drugih ljudi, ki bi to potrdili, ker ima samo začasne gledalce in pohlepne uporabnike, nima pa besednjaka, s katerim bi dojela in artikulirala nasilje, ki se ji dogaja, šov, v katerem sodeluje.

Njena vrednost je bila vedno pogojna, nekako izsiljena skozi predstave, v katerih je bila lepa – dokler po mnenju producentov ni bila več. V resnici pa sploh ni res, da ni bila več lepa, res je bilo le, da je postala neuporabna, ker je šov potreboval in zahteval mlajšo osebo, njeno najboljšo različico.

V svetu takih zahtev ne obstajajo odnosi. Obstajajo samo pogledi, predstave, podobe, šovi in medsebojno samouničujoče tekmovanje, boj za pogled drugega. To je svet instrumentalnih odnosov, v katerem so ljudje drug za drugega zgolj uporabni in koristni. V takem svetu ljudje niso odporni, nimajo nobenega notranjega sidra, skupnostno prepoznavanje človeške vrednosti enostavno ne obstaja, ker obstaja samo tržno presojanje vrednosti, ki se neskončno obnavlja in dobiva groteskne razsežnosti.

Film zato ni o narcizmu, ošabnosti ali o kaznovanju. Ne, je film o tem, kako ideologija, ki te uči, da si vredna samo, če si uporabna za trg, osebo dobesedno razkosa. In je o tem, da ko enkrat sprejmeš to logiko, ni nobenega izhoda – je zgolj samodestruktivno stopnjevanje do bridkega konca.