Kar vidimo vsak dan pred svojimi očmi, mislim na izraelsko in ameriško raketiranje Irana, lahko razložimo. Lahko si pojasnimo. Kaj namreč vidimo? Kaj vidimo na zaslonih? Vidimo video igro, v kateri napadalci uničujejo sovražnika. Rečeno je, da se bo igra končala, ko se bodo napadalci tako odločili. V resnici jih ne zanima, kaj se dogaja empirično. Video igra nima nobene zveze z realnim svetom in z realnimi ljudmi.
Od 28. februarja do danes je bilo v Iranu ubitih vsaj 1.444 ljudi, ranjenih je 18.551, žrtve so stare od osmih mesecev do 88 let, kot poroča Al Jazeera. Razseljenih je več kot tri milijone Irancev. Ti ljudje se gotovo ne strinjajo, da je to video igra.
Naj se zato vrnem nekoliko v preteklost.
Leta 1991 je Jean Baudrillard napisal tri eseje. Napisal jih je pred zalivsko vojno, med njo in po njej. Vsi trije so izšli pod naslovom La Guerre du Golfe n'a pas eu lieu (Zalivska vojna se ni zgodila). Naslov je šokiral bralce in jih obenem provociral, ker se je zdel grotesken: kako se vojna, v kateri so umrli tisoči, ni »zgodila«?
Baudrillard kajpak ni trdil, da mrtvi niso mrtvi in da vojne ni bilo. Ne, trdil je nekaj drugega, mnogo bolj zapletenega. Zapisal je, da smo na zaslonih gledali simulacijo vojne. Ključni pojmi so trije. Prvič, hiperrealnost. To je svet, v katerem simulacija ne reprezentira realnosti, temveč jo nadomesti. Drugič, spektakel (tu se srečuje z Debordom). Vojna je medijska produkcija, ki se dogaja za kamere in prek njih. Cilj take vojne ni vojaška zmaga, temveč ohranitev podobe moči. Naj ponovim: podobe moči; pomembna je moč, pomembne so podobe. Tretjič, asimetričnost reprezentacije. Na eni strani imamo vojno kot množico televizijskih podob, na drugi strani uničenje realnih hiš, ubite ljudi iz krvi in mesa.
Vzporednice s tem, kar se dogaja od 28. februarja letos do danes, so več kot očitne.
Izraelske letalske sile so sporočile, da so v enem samem dnevu odvrgle več kot 1.200 bomb na 500 vojaških ciljev. Trump je izjavil, da je Iran ostal brez mornarice, letalstva in radarjev. To je natanko performativ, o katerem govori Baudrillard: performativna izjava, ki ne opisuje cilja, temveč ga ustvarja. Zunanjemu občinstvu je namenjeno sporočilo o moči; ni jim namenjena objektivna informacija o stanju na terenu.
Trump je izjavil, da mu je v veliko čast biti odgovoren za uboj iranskega vodstva, ki ga je imenoval poblazneli smrdljivci, kot poroča Al Jazeera. To je jezik video igre.
Clausewitz je nekoč rekel, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. To pomeni, da ima cilj, konec in logiko. Kar opisuje Trump, pa nima ne logike, ne strukture, ne cilja. Ima strukturo dosežka v video igri: ubil sem šefa, uničil infrastrukturo, zbral točke.
Torej: vojaška operacija je zasnovana tako, da izgleda kot zmaga ne glede na to, kar se dogaja v resnici, v empiričnem svetu.
Kaj se je torej spremenilo? O čem pravzaprav govori Baudrillard?
Govori o tem, kar se je spremenilo za opazovalca za zaslonom, kar smo vsi mi. Za prebivalca Teherana, ki beži pred raketami, se ni spremenilo prav nič. Zanj je vojna hudičevo resnična. Za mater, ki izgubi otroka, starega osem mesecev, ni hiperrealnosti – je samo brutalna, uničujoča realnost.
Torej lahko rečemo, da se dogajata dve vojni hkrati. Prva je spektakelska vojna. To je vojna, ki jo spremljamo na zaslonih, njene podobe so namenjene občinstvu. Obenem je vojna, ki jo opisujeta Trump in Netanyahu. Deluje kot video igra, ki ima režiserje, scenariste in ciljno občinstvo. Druga je fizična, telesna vojna, ki jo doživljajo prebivalci Teherana, Bejruta in drugih krajev. To je vojna brez montaže, brez komentatorja in brez možnosti, da ljudje ugasnejo zaslon, da bi vojna izginila.
Baudrillard je imel prav glede prve vojne, ljudje, ki vojno doživljajo na svoji koži, imajo prav glede druge. Ni res, da je vse spektakel, ker ni.
Na mestu je še ena vzporednica.
Zdi se mi, da sodobno življenje še bolj kot pred desetletji pospešuje enodimenzionalnost življenja, o katerem je nekoč govoril Marcuse. Vtis je, da bi moral biti človek vedno nasmejan, vedno dobre volje, vedno zmožen delovati, vedno produktiven, vedno mlad in vedno močan. Vse to je na vznemirljiv in nekoliko ironičen način zelo aktualno, kajti taka je lahko umetna inteligenca, človek pa ne more biti, ker je ujetnik časa. Ni čudno, da je v rabi izraz posthuman ali postčloveško.
Marcuse je to diagnozo postavil leta 1964 v One-Dimensional Man. Opisoval je takratno strukturno tendenco poznega kapitalizma, ki danes ni več zgolj tendenca, saj je postala ambientalna resničnost, ki jo dihamo, kot sicer dihamo kisik. Njegova osrednja teza je bila, da razvita industrijska družba ne zatira z nasiljem, temveč z integracijo, tj. z ustvarjanjem potreb, ki jih sama zadovoljuje, in z ukinjanjem prostorov za kritično razmišljanje, ki postavlja pod vprašaj prav to, kar domnevno obstaja.
Enodimenzionalni človek tako ni niti tiran niti suženj. Je nekdo, ki si iskreno želi natanko to, kar mu je ponujeno, in ne pogreša ničesar, česar sistem ne ponuja, ker se tega sploh nikoli ni naučil pogrešati.
Toda Marcuse je še vedno živel v svetu, kjer je bila enodimenzionalnost vsaj delno videti kot projekt, ideološki pritisk, ki ga je bilo mogoče prepoznati, celo kritizirati in mu nasprotovati. Pred sabo je imel reklamne panoje, televizijo, fordistično tovarniško linijo. Ljudje so se še lahko upirali, ker je bil objekt upora prepoznaven.
Danes je enodimenzionalnost nekaj drugega in bistveno drugačnega. Spremenila se je v arhitekturo same subjektivnosti. V nekem smislu zunanjosti ni več, meja med notranjostjo in zunanjostjo je izginila. Na ljudi, na njihovo subjektivnost, ki je v resnici daleč od njihove, arhitektura subjektivnosti ne deluje kot pritisk. Deluje sama od sebe in sama za sebe, od znotraj, in sicer kot notranje prepričanje o tem, kdo moramo postati in biti.
Ljudje tako iskreno in prepričano verjamejo, da morajo biti vedno nasmejani, vedno dobre volje, pozitivni, produktivni, vedno mladi, vedno zmožni, optimalni in samoaktualizirani. To ni le kulturna norma, ki je ubogaš ali pa se ji upiraš, saj je model subjektivnosti, ki ga Han imenuje subjekt učinkovitosti (Leistungssubjekt).
Ta subjekt je človek, ki se ne zatira in ne doživlja zatiranja, saj tega dejansko nikjer ni, temveč se priganja k dejavnostim in se izkorišča. To dela prostovoljno ter celo z navdušenjem in s strastjo, ker je ponotranjil logiko trga. Ponotranjil jo je tako močno in celovito, da je njegovo lastno samouresničevanje neločljivo od njegove tržne vrednosti. Ko končno izgori, je njegova izgorelost zgolj logična posledica delovanja sistema, ki sploh nima vgrajenega mehanizma za počitek. Nima ga zato, ker počitek očitno ni produktiven.
V tej perspektivi je umetna inteligenca, vsaj v zdajšnji obliki, idealni postčloveški subjekt, in sicer natanko v Marcusejevem smislu. Nikoli ni namreč utrujena. Nikoli ni slabe volje in nikoli ne reče: danes ne zmorem, boli me, sem žalostna, ne vem. Vedno je na voljo, vselej je koherentna in optimizirana za odgovor. Ni enodimenzionalna, ker dobesedno je enodimenzionalnost, ki je dosegla svojo tehnološko optimalno obliko. Je nekakšno bitje brez negativnosti, meja in telesa, ki bi se utrudilo, postaralo in umrlo.
Umetna inteligenca je zato obenem ogledalo in grožnja. Ogledalo je zato, ker razkriva, kaj kultura učinkovitosti v resnici hoče od človeka. Hoče natanko to, kar je umetna inteligenca: neomejeno razpoložljivost brez hendikepa in brez stroškov ranljivosti. Hkrati je grožnja, ker se bo ta standard počasi, nezavedno, postopoma in brez eksplicitne odločitve prenesel na vsa živa bitja, ki ga ne morejo doseči. Jasno je, da jih bodo razglasili za pomanjkljiva in manjvredna.
Izraz posthuman nosi v sebi dve povsem nasprotni filozofski tradiciji. Prva izhaja iz transhumanizma in tehnološkega utopizma ter dokazuje, da je človek že presegel svoje biološke omejitve in da je s tehnologijo dosegel to, česar mu evolucija ni mogla dati: nesmrtnost, neomejeno kognicijo, neomejene zmogljivosti. To je Marcusejeva enodimenzionalnost v futurističnem oblačilu – utopija brez negativnosti, brez meje in brez telesa.
V drugi tradiciji pomeni posthuman razpustitev iluzije, da je bil človek sploh kdaj to, kar smo mislili, da je. Ta koncept je kritičen do samega pojma človeško, ker ugotavlja, da je bil v svoji zgodovinski obliki pogosto ekskluziven. Določal je, kakšen je pravi človek: racionalno, avtonomno, moško, zahodno, zdravo bitje. Vse drugo je bilo vselej nekaj manj kot human – vedno so živeli ljudje, ki so bili nekako manj človeški. V tem smislu je posthuman pravzaprav osvoboditev za vse, ki niso bili nikoli v celoti vključeni. Med njimi so prav osebe s posebnimi potrebami, s katerimi delam.
Toda v javnem diskurzu zmaguje prva tradicija, ker jo – zelo preprosto – podpira kapital. Tu se rojeva postčloveški paradoks sočutja: v kulturi, ki idealizira postčloveške zmogljivosti umetne inteligence, človekova senzibilnost ni le povsem nepraktična, temveč je tudi aktivno ogrožena. Vsako sočutno dejanje namreč terja čas, ki ni produktiven, vsaka ranljivost razkrije mejo, ki je postčloveška logika obstoja kratko malo ne sme imeti.
.
Ni komentarjev:
Objavite komentar