Postčloveški svet in paradoks sočutja

Kar vidimo vsak dan pred svojimi očmi, mislim na izraelsko in ameriško raketiranje Irana, lahko razložimo. Lahko si pojasnimo. Kaj namreč vidimo? Kaj vidimo na zaslonih? Vidimo video igro, v kateri napadalci uničujejo sovražnika. Rečeno je, da se bo igra končala, ko se bodo napadalci tako odločili. V resnici jih ne zanima, kaj se dogaja empirično. Video igra nima nobene zveze z realnim svetom in z realnimi ljudmi.

Od 28. februarja do danes je bilo v Iranu ubitih vsaj 1.444 ljudi, ranjenih je 18.551, žrtve so stare od osmih mesecev do 88 let, kot poroča Al Jazeera. Razseljenih je več kot tri milijone Irancev. Ti ljudje se gotovo ne strinjajo, da je to video igra.

Naj se zato vrnem nekoliko v preteklost.

Psihopatologija sodobnosti in negotovost prihodnosti

Najverjetnejši geopolitični scenarij naše prihodnosti je dolgotrajno stanje permanentne nestabilnosti. To je frustrirajoče stanje brez jasnega izida. Ni mir in ni vojna, je siva cona. Natanko v tej coni pa najbolj uspevajo avtoritarni voditelji, ker najlažje vzdržujejo svojo moč, saj kriza vedno upravičuje izjemne ukrepe. Več izjemnih ukrepov torej.

Družba utrujenosti in brezpogojna trpežnost

Film Au Hasard Balthazar (Robert Bresson, 1966) je na prvi pogled nenavaden predlog za razmišljanje o vprašanju, kaj se dogaja v svetu leta 2026, ker je njegov protagonist osel. Bresson ustvari z njim morda najčistejšo kinematografsko upodobitev brezpogojne trpežnosti, ki sem jo kdaj videl. Osel gre skozi roke različnih lastnikov, nekateri so dobri, večina je slabih, a zaradi svoje pregovorne potrpežljivosti se nikoli ne odzove maščevalno, nikoli se ne umakne. Vse skupaj preprosto neskončno potrpežljivo prenaša. Človek bi rekel, da osli to pač delajo, ker je v njihovi naravi. A tudi ljudje so lahko osli.

Strah in predanost

Prihodnost sveta bo morda vse bolj odvisna od tega, kar spremljamo v čudovitem filmu z naslovom

Božji možje (Des hommes et des dieux, Xavier Beauvois, 2010).

Ljubezen v kulturi varnega tveganja

Vnovič si ogledam še en film: Chikamatsu Monogatari iz leta 1954; njegov režiser je Kenji Mizoguchi. Ogledam si ga v času, ko se svetovni diktatorji obnašajo absolutno tvegano in so nevarni vsemu svetu, številni ljudje pa živijo v individualizirani kulturi varnega tveganja.

Nagrada za zvestobo

Kaj je nagrada za zvestobo? Naj odgovorim s filmom.

Odneseno v vetru

Kot otrok socializma sem odraščal v kulturi, v kateri so bile pesmi, kot so Blowin' in the Wind (Bob Dylan, 1963), The Times They Are a-Changin' (Bob Dylan, 1964), (I Can't Get No) Satisfaction (The Rolling Stones, 1965), For What It's Worth (Buffalo Springfield, 1967), White Rabbit (Jefferson Airplane, 1967), I-Feel-Like-I'm-Fixin'-to-Die Rag (Country Joe and the Fish, 1967), Sympathy for the Devil (The Rolling Stones, 1968), Street Fighting Man (The Rolling Stones, 1968), Revolution (The Beatles, 1968), Say It Loud – I'm Black and I'm Proud (James Brown, 1968), Fortunate Son (Creedence Clearwater Revival, 1969), organski del ozračja, v katerem sem svobodno dihal. Pesmi so nam sporočale, da se dogajajo družbene krivice, da obstaja človeško zlo, ki ga ljudje na oblasti vztrajno zanikajo, da so ljudje, ki nosijo resnična bremena vojn in družbenega izkoriščanja, siti družbenih krivic. In vedeli smo, kako resno je vse skupaj.

Sprašujem se, kje je danes naboj iz tistih let, ko zopet divjajo vojne, nam grozijo podnebne spremembe epskih razsežnosti in obstaja resna nevarnost, da bo globalna civilizacija močno poškodovana.