V določeni starosti se ozremo nazaj na življenje. Morda najprej pomislimo, kako neresnična je trditev, da so stari ljudje modri. Saj nekateri so. Drugi pa so zgolj stari. Nihče ne postane moder samo zato, ker je dovolj dolgo na svetu. Ni šans.
A refleksija lahko pripomore.
Znašli smo se v svetu neskončnega regresa. Nihče ne more v celoti nadzorovati samega sebe, ker bi moral nadzorovati lastno drugost in samo nadzorovanje, pa vendar veliko ljudi sledi zahtevi po nadzorovanju, ki jo spontano razumejo kot svobodno samouresničevanje. Kaj natančno to pomeni?
Nikoli nismo posedovali ničesar. Nikoli nismo posedovali nikogar. Nobene privatne lastnine nismo imeli. Zgolj verjeli smo, da posedujemo, da imamo, bili smo zaslepljeni. Morda smo hoteli nekakšno moč, mogoče nadzor, kontrolo, verjeli smo celo, da so drugi ljudje sredstva za dosego naših ciljev. A ko vse to izgine, in izgine zagotovo, ko človek odide s položaja, ko ostari, ko izgine njegov družbeni kapital – kaj ostane od teh relacij? Nič. Bile so funkcionalne relacije, ne resnični odnosi, instrumentalna razmerja, v katerih drugi ni obstajal kot človek, ker je bil predvsem vloga, položaj, objekt morebitnega kratkoročnega zanimanja ali interesa.
Minea Rutar
Film The Substance pretrese do kosti. Je brutalen komentar družbene realnosti, ki gradi naše notranje svetove.
Ste kdaj sanjali o boljši različici sebe? Mlajši, lepši, popolnejši? tekom filma odzvanja glas; nihče ne ve zares, čigav.
Lepa in uspešna vaditeljica aerobike Elisabeth Sparkle je na vrhuncu kariere soočena z neusmiljeno resnico: njena lepota ima rok trajanja, s tem pa tudi njena družbena vrednost. Ko ji ponudijo možnost, da svoje telo vsakih sedem dni zamenja za mlajšo, neizmerno privlačno različico sebe, se v njej odpre prepad.
Vprašanje ni več, ali bo sprejela ponudbo. Vprašanje je, kako daleč je pripravljena iti, da postane različica sebe, vredna (p)ogleda.
Dokument, ki ga oblikujem, nastaja kot del mednarodnega projekta, o katerem sem že pisal, bo na koncu koncept sočutne šole kot celostnega institucionalnega okvira, ki presega raven kurikula in zajema:
Dokument bo primeren za didaktično rabo, obenem pa bo konceptualna osnova za razvoj šolske kulture ter teoretski okvir za strateške dokumente šole.
Dragi Dušan,
če je človek drugemu človeku zgolj objekt za lastno zadovoljitev in če si dovolj šibak, da ne zmoreš upora po definiciji, ker si šibkejši, kaj je tisto, kar te reši?
Kaj te reši pred zlorabo, pred manipulacijo močnejšega od tebe? In ti, močnejši od tebe, so vsi.
Zakaj človek preživi? Zakaj sem preživela? Po vsej logiki do tega nisem imela pravice. Morala bi ne preživeti, morala bi popustiti.
Vaša Ana
Ne bi smelo biti pretežko dojeti, kar kažejo raziskave že dolgo. Ujetost v logiko standardiziranega testiranja in merljivih kognitivnih rezultatov, ki se je v zadnjih letih še okrepila z različnimi educational accountability sistemi, je privedla do tega, da šole črpajo čas iz predmetov in dejavnosti, ki jih ni mogoče testirati na enake načine kot matematiko ali naravoslovne predmete. Likovna umetnost, glasba, telesna vzgoja, pa tudi socialno in čustveno učenje so bili žrtvovani v imenu boljših rezultatov na standardiziranih testih. Kot da morajo biti otroci z ozko določenim znanjem napolnjene posode, ne pa predvsem duhovna, socialna in čustvena bitja, kar dejansko so.
