Hvaležnost, da si

Nikoli nismo posedovali ničesar. Nikoli nismo posedovali nikogar. Nobene privatne lastnine nismo imeli. Zgolj verjeli smo, da posedujemo, da imamo, bili smo zaslepljeni. Morda smo hoteli nekakšno moč, mogoče nadzor, kontrolo, verjeli smo celo, da so drugi ljudje sredstva za dosego naših ciljev. A ko vse to izgine, in izgine zagotovo, ko človek odide s položaja, ko ostari, ko izgine njegov družbeni kapital – kaj ostane od teh relacij? Nič. Bile so funkcionalne relacije, ne resnični odnosi, instrumentalna razmerja, v katerih drugi ni obstajal kot človek, ker je bil predvsem vloga, položaj, objekt morebitnega kratkoročnega zanimanja ali interesa.

Resnično, v življenju vedno znova branimo stvari, mnenja, prepričanja, verjetja, ideje, objekte, predmete, denar, premoženje, kot da so naša last, kot da so večni in nespremenljivi, kot da bodo vedno tukaj.

Ko branimo nekaj, ne potrjujemo, ne afirmiramo, to pa obenem pomeni, da ne povečujemo zmožnosti delovanja, ne ustvarjamo novih odnosov, ne omogočamo postajanja, kot bi rekel Deleuze.

Potem nekega dne, ko smo dovolj stari, spoznamo, da so bile vse le iluzije. Naše roke so prazne, vedno so bile. Oziramo se nazaj na svoje življenje in odkrivamo, kaj vse je odšlo, izpuhtelo, izginilo, kot da ni nikoli obstajalo. Počasi smo še sami postali nevidni in smo kot duh. Sodelavci so pozabili na nas in naše delo, mladi niti ne vedo, da smo sploh kdaj bili zaposleni v isti ustanovi, kjer sedaj delajo. Kaj ostane?

Ostane značaj, ostane duh, ostane hvaležnost, da smo uspeli v življenju narediti kaj dobrega. Ostaja to, kar smo dali drugim, ko smo jih poslušali, skušali razumeti, ko smo jih spodbujali in upali, da bodo zaupali v lastno prihodnost, v sebe in v to, da kljub vsemu obstaja dobro. V njih ostajajo delčki in odmevi naše ljubezni, naših prizadevanj, da smo bili z njimi na način, ki je bil zanje dober. To je namreč edino, kar ne propade, ne zgnije, ne izpuhti v zrak.

Končno razumemo, da življenje ni vzpenjanje na visoke gore, da bi prišli na vrh. Ne, življenje je sprehajanje med temi vrhovi, je blagodejnost, ki jo prineseta notranji mir in spokojnost, spoznanje, da nam na te vrhove sploh ni treba, ker ni tam čisto nič posebnega. Dojamemo, da ne potrebujemo nobenega uspeha, da je najboljša oblika samouresničevanja sočutno vztrajanje v tem trenutku, ko sedimo pred drugim človekom in čutimo njegovo neskončnost, ki nas vabi v dialog, izmenjavo mnenj in spoštljivo hvaležnost, da smo lahko drug za drugega.

Če bi bolj poslušali drugega, medtem ko smo divjali po svetu in upali na uspeh, na veliki trenutek, ko naj bi se zgodilo nekaj posebnega, bi bili bolj notranje izpolnjeni in morda srečnejši. Bolj bi se zavedali drugega človeka in tega, kako zelo ga potrebujemo.

Saj, kdo bo z nami, ko bomo odhajali s tega sveta, kdo nas bo držal za roko? Kdo se bo poslovil in se nas hvaležno spominjal ter obujal spomine na trenutke, ko smo zares bili in skušali biti dobri? Kdo bo tam?

Kar nam ostane na koncu, je zbirka lepega, resničnega in dobrega, pravičnega, sočutnega in hvaležnega. Kar ostane, je kakor molitev, ki ni želja po tem, da bi se nam uresničila ta ali ona želja. Vse to je morda nič, a je v resnici vse. Ker je vse, kar lahko imamo, je vse, kar ostane, in je vse, kar je zares vredno.

Ko drugi ljudje odidejo, ostanemo sami. Vsakdo ostane s tujcem, ki je on sam. Napočijo trenutki, ko nimamo več kam zbežati. Bežali smo vse življenje, se skrivali pred seboj, zanikali tisoč stvari, ki so bile ves čas tam, ker nas je bilo strah soočiti se z njimi. Sedaj se soočamo. Boleče. Trpko. A vendar se. Končno.

Nič več ne uporabljamo hrupa, dela, obveznosti, da se skrijemo pred seboj, da pobegnemo tragičnemu občutenju življenja. Ni nas več strah. Šele zdaj končno smo, kar smo.

Resnično, kdor ni postal prijatelj samemu sebi kot tujcu, je nenadoma sam, popolnoma sam. In to je lahko grozljiva izkušnja. Freud nas je že zdavnaj poučil: kdor ne more sprejeti tujosti v sebi, ne more sprejeti tujosti drugega. Če mora biti vse kontrolirano, razumljeno, asimilirano v nekakšne projekte, mora biti tudi drugi kontroliran, razumljen in asimiliran. To je logika moči, potreba po kontroli, ki izvira iz strahu pred tem, česar ne moreš kontrolirati.

In česa ne moreš kontrolirati?

Najprej drugosti samega sebe. Nihče ne more v celoti nadzorovati sebe, ker bi moral nadzorovati lastno drugost in samo nadzorovanje. Lahko sicer rečem, da nadzorujem svoje misli, toda odgovoriti moram na vprašanje,  kdo je ta jaz, ki izvaja nadzor? In kaj če tudi ta nadzorni jaz potrebuje nadzor, ker morda ne nadzoruje pravilno, pretirava z nadzorom ali pa postane obseden z nadzorovanjem?

To vodi v neskončno regresijo. Če želiš nadzirati nadzorovalca, potrebuješ meta-nadzorovalca, a če želiš nadzirati tega, potrebuješ meta-meta-nadzorovalca. In tako naprej, brez konca. Nikoli ne prideš do točke, kjer bi lahko rekel: Sedaj imam popoln nadzor, ker vedno obstaja še en nivo, ki bi ga bilo treba nadzorovati.

Namesto vsega tega zagovarjam moč, ki ne temelji na prisvajanju in nadzorovanju, temveč na dajanju, moč, ki ne temelji na kontroli, temveč na sprejemanju, moč, ki ne temelji na nenasitnosti, temveč na zadostnosti.

Kdor zares razume zapisano in je postal prijatelj sebi, je zgradil zavetišče, sveti kraj, kjer je vreden in je dovolj, zato se ne priganja, da bi postal nekaj drugega. To je kraj, kjer je možno odpuščanje, in je kraj hvaležnosti za vse, kar se je zgodilo. Na tem kraju vztraja mir, spokojnost z osebo, v katero zrem, ko se postavim pred zrcalo. Nobenega nemira ni, nobenega vznemirjenja, nobene zaskrbljenosti, nobenega strahu, nobene tesnobe in nobene anksioznosti. Samemu sebi sem prijatelj, zaveznik in hvaležni uporabnik telesa, ki je služilo tako dolgo časa.

Da, v življenju sem naredil številne neumnosti, zgrešil številna vrata. Bilo me je strah stopiti čez prag, čeprav nisem vedel, česa me je strah. A bilo me je. Nisem potegnil potez, ko bi jih moral, čeprav sem vedel, da so dobre. Nisem uporabil nekaterih besed, prevečkrat sem uporabil nekatere druge, ki so mi škodile. Nisem bil vedno prijazen, nisem znal skrbeti za drugega, saj še zase nisem vedno znal.

Vendar sem vztrajal in se učil. Pogosto je bilo boleče. Zlasti je bilo boleče spoznavanje sebe in vsega tistega, česar me je bilo sram. Naučil sem se, da mi ni treba braniti svojega ega, da se ne rabim prepirati z drugimi, da ne potrebujem vzpenjanja po hierarhijah. Naučil sem se, da mi ni treba dokazovati prav ničesar, da mi ni treba prepričevati drugih ljudi, da imam prav, da vem, kaj je res. Vsega tega sem se naučil in učenje je bolelo.

Prav je, da je bolelo, ker sem se prebil do spoznanja, da sta prijaznost in skrb za drugega vedno pravi odgovor. Danes zato z veseljem pokličem drugega. Včasih ga pokličem samo za trenutek, da mu rečem, da sem vesel in hvaležen, da obstaja. Vem, da se mu mudi naprej, a za ta trenutek ga vseeno prosim. Vem, da nekega dne ne bo ne njega ne mene, zato se ne bom obotavljal jutri poklicati ga še enkrat in potem še enkrat in še in še …