Strah in predanost

Prihodnost sveta bo morda vse bolj odvisna od tega, kar spremljamo v čudovitem filmu z naslovom

Božji možje (Des hommes et des dieux, Xavier Beauvois, 2010).

To je francoski film o skupini cistercijanskih menihov v Alžiriji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ki jim grozijo islamistični fundamentalisti. Predstojnik skupnosti mora sprejeti odločitev: ali ostanejo med vaščani, ki so jim predani in ki jih potrebujejo, ali se umaknejo na varno.

Če bi izbiral, bi najprej izpostavil dialog med vaščanom in predstojnikom, ko vaščani izvejo, da menihi razmišljajo o odhodu: Če odidete, nas prikrajšate za upanje.

A če ne odidejo, skoraj zagotovo umrejo.

Redko pomislimo, kako močno so v naših življenjih navzoči drugi ljudje celo tedaj, ko se tega ne zavedamo (dovolj). In večino časa si mislimo, da življenje teče po nekakšni naravni poti in da je upanje nekako organsko vtkano vanj. V resnici je bistveno drugače.

Citirana izjava razsvetli pomen in smisel skupnosti oziroma drugih ljudi. Vaščani bi si lahko mislili, da so odvisni od menihov, ker jih potrebujejo, toda v resnici so najprej in bistveno odvisni menihi. Odvisni so od smisla, ki jim ga daje življenje med vaščani. Pomen, smisel in upanje so neločljivo prepleteni.

Smisel ne obstaja sam po sebi. Brez obraza drugega se ne rodi, ker ni abstrakten. Enako velja za upanje in pomen.

Brat Célestin izreče, kar si verjetno misli vsakdo: Menih sem postal zato, da živim – ne da bom mirno čakal, da me zakoljejo. Njegova izjava je poštena in absolutno iskrena.

Film ne prikazuje menihov kot neustrašnih junakov. Ne, prikazuje jih kot ljudi, ki se bojijo – in kljub temu ostanejo.

Prav tako ne idealizira odločitve. Menihi se bojijo, dvomijo, se sprašujejo, jočejo. Na koncu se odločijo, da ostanejo – in so absolutno pomirjeni.

To ni nikakršno junaštvo. Odločijo se v trenutku, ko se srečata smrtni strah in popolna predanost. Slednja prevaga. Ni lažja, je pa nujna. Menihi se tega zavedajo. Zadnja večerja, ki jo skupaj preživijo ob glasbi Čajkovskega, je prizor, ki mora ganiti vsakega človeka. V resnici ga mora pretresti pri koreninah. Večerja ni dramatična. Je povsem tiha in absolutno resnična, kot je sploh lahko resnično življenje.

Brat Luc, ki ga igra Michael Lonsdale, citira Pascala: Nikoli ne storimo toliko zla tako celovito in tako veselo kot takrat, ko ga storimo po vesti. Resnično, ljudje smo zmožni za vero kot odprtost do drugega in ideologijo kot popolno zaprtost do njega. Zmožni smo za skupno usmerjenost k resničnosti življenja in skupno usmerjenost k voditelju – celo takrat, ko je ta nor in njegova norost uničuje življenja drugih.

Človek lahko preda življenje življenju ali pa skuša življenje prilagoditi svojih zahtevam. V tem primeru nujno uničuje.

Ostale so nam besede iz obstoječega testamenta, ki ga je napisal predstojnik Christian de Chergé. Besede je zapisal tik pred smrtjo in jih zapečatil v kuverti. Piše: Če se mi bo nekega dne zgodilo – in morda bi se lahko ravno danes –, da postanem žrtev terorizma, bi rad, da moja skupnost, moja Cerkev, moja družina vedo, da je bilo moje življenje DANO Bogu in tej deželi. Moje življenje ni vrednejše od kateregakoli drugega – ni pa tudi manj vredno. V nobenem primeru nima nedolžnosti otroštva. Dovolj sem živel, da vem, da sem sokrivec za zlo, za katerega se zdi, da na žalost prevladuje v svetu.

O etičnosti človeškega bitja lahko govorimo šele v tistem trenutku, ko je človek zmožen obrniti smer razmišljanja, na katero je navajen in se mu spontano zdi naravna: jaz sem žrtev, oni so krivci. V tem prepoznavam pasivnost in nemoč žrtve. Brezpogojna odgovornost kot temelj etike pravi bistveno drugače: odgovoren sem celo za tistega, ki mi bo vzel življenje. To je brezpogojnost odgovornosti, ki ne čaka na recipročnost.

Ko čisto na koncu poslušamo Čajkovskega in kamera zaokroži med spokojnimi obrazi menihov, nam je še zadnjič dano v razmislek: Zahvaljujem se Bogu, ker se zdi, da je to izgubljeno življenje, povsem moje in povsem njihovo, kljub vsemu hotel v celoti za to VESELJE.

Tudi brat Luc je zapustil svoje zapiske, v katerih piše: Rešiti svoje življenje pomeni postaviti ga na njegovo pravo mesto; naša težava je biti pravilno umeščeni, to pomeni – v odnosih. Pri življenju nas ohranjajo odnosi. Tega, kar potrebujemo za življenje, ne moremo najti v sebi; smrt je prenehanje odnosov.

Prenehanje odnosov je smrt. Resnično. Luc je zdravnik, ki vsak dan sprejema bolne vaščane, a ne govori niti o Bogu niti o mučeništvu. Govori o relacijski ontologiji: obstajamo skozi razmerja, odnose, ne navkljub njim. Izolacija ni varnost, temveč je oblika smrti. V tem je res nekaj globokega in fascinantnega.

Ko menihi ostanejo in vsi vemo, da ni nobene zunanje sile, ki bi jih zadrževala, da ni nagrade, ki bi jo pričakovali, da ni logike preživetja, ki bi jim svetovala, naj ostanejo, vstopijo v novo polje. Kant ga je raziskoval in v njem odkril kategorični imperativ. Raziskoval ga je tudi Badiou in odkril zvestobo resnici.

V tem polju postane odločitev brezpogojna. To pomeni, da ne potrebuje zunanjega temelja, da stoji sama od sebe.

Brezpogojnost čutimo. Ne izmislimo si je. Čutimo jo kot presežek. Ni čudežna snov, ki bi bila dodana od zunaj. Je bolj odsotnost vsega, kar bi odločitev skrčilo na preračunljivo transakcijo. Ko tam ni ničesar, kar bi pojasnilo odločitev – zaradi strahu ali pričakovane koristi –, ostane gola volja, ki se odloča za drugega. In ta gola volja, ki ne temelji na interesu ali potrebi, nas fascinira. Zakaj? Ker nam kaže, da je človek zmožen nečesa, kar presega njegovo biološko in psihološko določenost. To je tisti presežek, ko ne ravnamo skladno s pravili, temveč se odzovemo na krik drugega.

Kaj bi bilo, če bi menihi preživeli. Kaj bi se dogajalo, če Jezus ne bi umrl na križu?

Smrt menihov ni bila namen njihove odločitve. Ostali niso, da bi umrli. Ne, ostali so, ker so ocenili, da je njihova prisotnost med vaščani vredna življenjskega tveganja. Smrt je bila posledica, ne cilj.

V tem je ključna razlika med mučeništvom in samomorom, med žrtvovanjem in nihilizmom. Na delu je paradoks, ki ga filozofija že dolgo dobro pozna.

Ko človek nekaj stori, namen in smisel njegovega dejanja pogosto ostane nerazkrit. Razkrije se šele za nazaj. Včasih ga prepozna skupnost, ki ostane, potem ko posameznika že zdavnaj ni več. Menihi ne vedo, ali bo njihova odločitev sploh komu kaj pomenila. Preprosto ne vedo. Vedo le to, da je odločitev prava. Ker pa so umrli, je postala njihova odločitev še nekaj drugega. Postala je pričevanje – besedilo, ki ga beremo pozneje in odkrivamo, da nas zavezuje k vprašanju, kako bi se odločili sami.

Če bi menihi preživeli, bi verjetno ostali kot skupnost v Alžiriji, nadaljevali bi s svojim delom, brat Christian bi morda napisal knjigo, brat Luc pa bi zdravil vaščane do konca svojih dni.

Ne bi pa bilo tega pričevanja, tiste absolutne ireverzibilnosti, ki iz odločitve naredi dejanje, ki ga ni mogoče izničiti in ki ga zato skupnost nosi naprej. Ne bi bilo zaključka, zgodbe, pričevanja, ki za nazaj razsvetli in osmisli vse, kar je bilo pred njim.

Enako velja za morebitno Jezusovo preživetje. V evangeliju beremo, da je Jezus tik pred križanjem v vrtu Getsemani molil, da bi šel ta kelih mimo njega. Če bi se to zgodilo, bi bil gotovo še naprej karizmatičen učitelj. Morda bi se počasi staral v Galileji, morda bi pisal, imel veliko učencev, ki bi ohranjali njegov nauk, toda krščanstvo, kakršnega poznamo, ne bi nastalo. Ne bi bilo neponovljive Jezusove geste: ljubezni, ki ne pogojuje svojega daru s preživetjem.

Sveti Pavel je to zelo dobro razumel. Brez vstajenja je vse prazno, je zapisal. Brez smrti vstajenje seveda nima nobenega smisla. A to ni magični trik. Potrjuje, da je bila smrt resnična in da je bila prostovoljno sprejeta. Po Jezusovi smrti tako ostane paradigma brezpogojnega daru: življenje, ki je dano drugemu kot najvišja oblika prisotnosti. Imenuje se sveti duh.

Za kaj pričuje sveti duh?

Človek se odpove svojemu mestu v svetu, da bi drugi lahko bil. Kdo bi pomislil, da je to samouničenje, vendar bi se motil: to je ontološka gesta umika, ki odpre prostor za drugega.

Če bi Jezus preživel in če bi menihi preživeli, bi nam ostala etika brez pričevanja. Ostalo bi sporočilo brez telesa, ki bi ga nosilo. Ostala bi abstraktna filozofija brez resničnostne preizkušnje, ki ji podeli avtoriteto. To ni avtoriteta moči, temveč je avtoriteta tistega, kar je bilo resnično prestano.