Ljubezen v kulturi varnega tveganja

Vnovič si ogledam še en film: Chikamatsu Monogatari iz leta 1954; njegov režiser je Kenji Mizoguchi. Ogledam si ga v času, ko se svetovni diktatorji obnašajo absolutno tvegano in so nevarni vsemu svetu, številni ljudje pa živijo v individualizirani kulturi varnega tveganja.

To je življenje v ugodju brez ranljivosti, srečanj brez obveznosti in čustev brez resnih preizkušenj. Aplikacije za zmenke tako obljubljajo optimizirana srečanja, psihoterapevti pogosto zamenjajo zvestobo z zdravimi mejami, potrošniška logika razume ljubezensko razmerje kot pogodbo, ki jo je mogoče odpovedati, ko postane nevzdržna – ko torej postane resnična. Ko nastopi pravi preizkus življenja, se ljudje, skladno z zapisanim, preprosto umaknejo drug od drugega.

Krepi se paradoks: ljubezen na veliko hvalijo prav tedaj, ko je najmanj razumljena. V popkulturi, v porokah, v oglaševalskih kampanjah za praznike zaljubljencev, v političnih govorih. Ljubezen je povsod prisotna kot dekoracija, ne pa kot zahteva.

Lévinasovega obraza drugega, ki kliče k odgovoru in odgovornosti, v razpravah o ljubezni sploh ni. Drugi je tam, dokler te ne obremenjuje in je koristen. Ko začne biti zahteven, ko te prosi za več, kot si predvidel, ko ti pokaže svojo ranljivost namesto privlačnosti, se nenadoma zdi, da je ljubezen minila – drugi je prezahteven.

Mizoguchi in Badiou skupaj pokažeta, da bi bilo prav ravno nasprotno: ljubezen se začne šele takrat.

V filmu je Mohei zvesti sluga bogatega tiskarskega mojstra. Ko poskuša iz čiste dobrote in širokogrudnosti rešiti njegovo ženo Osan iz finančnih težav, ju nemudoma obtožijo prešuštva. Skupaj bežita, saj se zavedata nevarnosti, in šele med begom, v ranljivosti in skupnem trpljenju, se med njima rodi resnična ljubezen.

Badiou razume ljubezen natanko skozi isto optiko: ljubezen ni udar strele pri prvem srečanju, temveč se gradi skozi skupno vztrajanje, skozi preizkušnje in zvestobo trajanju. Par ne obstaja pred preizkušnjo, češ da se mora le še najti, temveč nastane v njej.

Ko ju na koncu filma peljejo na morišče in se držita za roke, to ni podoba poraza, čeprav se zdi, da je. V resnici je podoba ljubezni, ki je prestala vse preizkušnje in ostala zvesta sebi. Ne eden ne drugi ne bi bil sposoben take drže, preden sta skupaj doživela, kar sta. Zaradi njune ljubezni je nastalo nekaj novega, vrednega in dobrega.

Morda je žalostno, ni pa presenetljivo, da v sodobni kulturi varnega tveganja resnična ljubezen tako rekoč ni mogoča. Presenetljivo ni zato, ker prava ljubezen, kot poudarja Badiou, terja od nas natanko to, kar si najteže priznavamo: da drugi tu ni zame, ampak sva skupaj tu za skupno resničnost, ki presega oba.

Ljubezen ne pomeni, da drugi zadovoljuje moje želje, jaz pa njegove. Pomeni gledanje v isto smer, kot je dejal Saint-Exupéry, Badiou pa ga citira. Ljubezen ni stapljanje dveh v eno, ni prekrivanje ali ujemanje dveh sorodnih duš, ne pomeni, da postaneta dva kot eno. Ne, pomeni nekaj drugega in zelo drugačnega.

Ljubezen pomeni ohranjanje razlike med dvema in skupno usmerjenost navkljub tej razliki – ali pa ravno zaradi nje.

Saint-Exupéry ni po naključju zapisal, kaj je resnična ljubezen. Njegova izjava o ljubezni je iz knjige Terre des hommes (Zemlja ljudi), objavljene leta 1939, ki je Saint-Exupéryju prinesla Grand Prix Académie française.

Pomemben je kontekst, v katerem jo je zapisal. In ta nikakor ni romantičen. Daleč od tega. Navdihnil ga je namreč nesrečni pristanek letala v libijski Sahari leta 1935, ko sta on in njegov navigator André Prévot tri dni preživela v puščavi in se soočala s smrtjo zaradi žeje, dokler ju ni rešil beduinski nomad. Vez, ki se je v tistih urah stkala med njima, je povzročila občutenje univerzalnega bratstva.

Njegova danes slavna misel o ljubezni, ki jo zapisujejo na poročna vabila in razpošiljajo po Instagramu, je izvorno razmišljanje o skoraj verski povezanosti med ljudmi, ki so usmerjeni k skupnemu cilju ali ki skupaj prestajajo skrajno preizkušnjo. To je tovarištvo v ekstremni ranljivosti, ne nežna zaljubljenost mladega para. Celoten odlomek se glasi takole: Vezani na brate s skupnim ciljem, ki je zunaj nas – šele takrat dihamo, in izkušnja potrjuje, da ljubiti ne pomeni gledati drug drugega, ker pomeni skupaj gledati v isto smer.

Saint-Exupéry ne govori o harmoniji ali ujemanju karakterjev, o tem, da je ena duša našla sorodno dušo. Ne, govori o tem, da skupna usmerjenost zunaj para sploh šele ustvari vez med dvema. Ljubezen ni posledica privlačnosti med dvema individuuma, temveč je posledica njune skupne predanosti nečemu, kar presega enega, drugega in oba skupaj.

Ljubezen je torej najprej in bistveno predanost. Mohei in Osan se ne zaljubita, ker bi se gledala in si bila všeč. Zaljubita se, ker sta skupaj ranljiva, sta brez zavetja, soočena s skupno usodo. Ljubezen se rodi iz skupnega gledanja v isto smer. In te nista izbrala, bila jim je vsiljena z okoliščinami. Oba jo potrdita z ireverzibilno odločitvijo, da ostaneta skupaj navkljub vsemu.

Ironija je zares velika. Misel, ki je nastala iz izkušnje dveh moških v smrtni nevarnosti v puščavi, je postala ena najpogostejših dekoracij na poročnih tortah. Saint-Exupéry je govoril o tem, kako skrajne preizkušnje razkrivajo globlje plasti človeške povezanosti, njegovi nadaljevalci pa to berejo kot nasvete za harmonično razmerje in romantično srečo. To pa je natanko tista trivializacija ljubezni, o kateri govori Badiou.

Resnično, ljubezen je odnos, ki vključuje predanost, zvestobo in preizkušnje. Nikoli ne vemo, kaj vse bo prineslo življenje, kakšne preizkušnje nas čakajo. Vsakdo jih bo zaznal in razumel drugače, toda ljubezen omogoča obema, da vztrajata še močneje, kot bi vztrajal vsakdo sam.

Sodobna kultura varnega tveganja in individualizacije v kulturi zmagovalcev, ki krepi medsebojno tekmovanje, skoraj v celoti preprečuje prav ljubezen kot odnos med dvema.

Začnimo pri jedru: ljubezen je po svoji strukturi zvestoba dogodku. Srečanje, Badiou ga imenuje événement, je naključno, nepredvidljivo in v nekem smislu celo nezasluženo. Toda zvestoba temu srečanju skozi čas in preizkušnje, v situacijah, ko bi bilo najlažje oditi, ni srečno naključje, saj je odločitev, ki se ponavlja. Ljubezen zato ni stanje, ki ga enkrat dosežeš, potem pa traja in traja. Je praksa, ki jo vsakič znova izbereš – zlasti takrat, ko je najtežje in najbolj zahtevno. Prav to predanost onkraj zagotovil pa sodobna kultura sistematično razgrajuje.

Kultura varnega tveganja, ki jo omenjajo tako Badiou kot sociologi tveganja, je organizirana okoli enega samega temeljnega načela: noben odnos, nobena odločitev, nobena zaveza ne sme biti dokončna, ker je dokončnost tveganje. Zygmunt Bauman je to poimenoval tekoča ljubezen: razmerja, ki se sklepajo s tiho pridržano klavzulo o izstopu. Ljudje niso nikoli povsem zavezani in nikoli povsem prosti. Boljša opcija je vselej tik za vogalom. Posledica je paradoksna: čim bolj se varujemo pred bolečino izgube, tem manj je mogoča globoka prisotnost, ki je edini pogoj, da ljubezen sploh nastane.

A ljudje niso postali bolj sebični ali manj pripravljeni na kompromis. Zgodilo se je nekaj drugega: sam model identitete je postal tekmovalen. V kulturi, kjer se vrednost ljudi nenehno meri z dosežki, s tem, kako vidni so, katero blagovno znamko zastopajo, s tem torej, kar drugi vidijo, je postal drugi človek nehote bodisi tvoj gledalec bodisi tvoj tekmec. Redko je oseba, s katero skupaj gledaš stran od sebe in navzven.

V kulturi, ki spodbuja stalno promocijo samega sebe in upravljanje vtisov, da bi bil čim bolj všečen in uspešen pred drugimi, postane obraz drugega zgolj signal, ki ga interpretiram glede na lastne koristi. To ni klic, ki me obvezuje. Kje pa! Drugi ni več Drugi, saj je le še podatek v moji socialni kalkulaciji.

Mizoguchijeva Osan in Mohei zastopata nekaj, kar je v taki kulturi šokantno in nezamisljivo. Njuna ljubezen ne nastane v varnih okoliščinah. Nastane, ko maksimalno tvegata, ko sta popolnoma razgaljena, brez zaščite in brez možnosti umika. Ravno ta absolutna ranljivost povsem onemogoči tekmovanje in kalkulacijo. Ko nimaš več ničesar, kar bi varoval, ne moreš biti tekmec. Šele takrat postane mogoča scena Dveh, kot jo imenuje Badiou: izkušnja sveta iz perspektive para, ne iz perspektive posameznika.

Tu je vrhunec sodobne ironije. Kultura, ki se na vso moč trudi zavarovati posameznika pred ranljivostjo, v resnici onemogoča natanko to, kar bi ga lahko rešilo pred samoto in osamljenostjo. Ranljivost namreč ni cena ljubezni – je njen temeljni pogoj. Sodobna kultura varnega tveganja ne more prenesti odvisnosti, priznanja, da mi za drugega ni vseeno, da sem odgovoren zanj ne glede na to, kaj mi prinaša.

Še bolj ironično pa je, da deluje tudi ideologija tako, da teži k poenotenju ljudi, da gledajo v isto smer in sledijo voditeljem. Terja skupno smer, skupni cilj, predanost, ki presega vsakega posameznika. Fašizem, stalinizem, verski fundamentalizem uporabljajo jezik, ki zveni kot Saint-Exupéry: bratstvo, skupnost, skupna usmerjenost, žrtev za višji cilj. Prav zaradi tega so bile ideologije dvajsetega stoletja tako mamljive, saj so nagovarjale resnično človeško potrebo po tem, da je posameznik del nečesa večjega od sebe. A razlika med enim in drugim je nepremostljiva.

Pri Saint-Exupéryju in Badiouju skupna smer ne pozna nobene oblasti. Dva človeka v puščavi skušata preživeti. Nobeden od njiju ne določa smeri, oba sta ji podrejena enako.

Pri ideologiji je struktura ravno nasprotna. Smer določi voditelj, naloga množice pa je, da jo sprejme kot svojo. Skupna usmerjenost navzven je v resnici usmerjenost navznoter.

Ni naključje, da totalitarni sistemi brez izjeme ustvarjajo kult osebnosti. Ljudje gledajo na videz v isto smer, dejansko pa gledajo v voditelja, ki jim kaže, kam gledati in kaj videti. Hannah Arendt je to opisala zelo natančno: totalitarizem uniči javni prostor, v katerem bi se med ljudmi lahko pojavila resnica, in ga nadomesti s hierarhičnim kanalom, po katerem resnica prihaja k njim od zgoraj.

Ljubezen kot procedura resnice, kot bi dejal Badiou, ne sledi voditelju. Sledi načelu enakosti, kar je čisto nekaj drugega. Načelo ni v lasti nikogar, od vsakega posameznika terja, da ga verificira sam.

Lévinas bi to povedal drugače, a enako ostro: ideologija instrumentalizira obraz drugega. Ljudje postanejo sredstvo za doseganje cilja, ki ga je določil nekdo drug. V trenutku, ko je ljubezen do domovine, rase ali ideologije večja od odgovornosti do konkretnega, ranljivega človeka pred teboj, je etika mrtva. Taka je struktura zla: ne aktivna zloba, ampak zanikanje konkretnega obraza v imenu abstraktnega ideala.

Nevarnost sodobnih različic tega mehanizma – populizem, identitetna politika različnih barv, algoritmično ustvarjene skupnosti – je, da nimajo več niti videza transcendentnega cilja. Kar je skupno, ni bog, ni narod in ni razred. Skupen je nasprotnik. Ljudje ne gledajo skupaj k nečemu, temveč proč od njega. Negativna kohezija, ki jo Chantal Mouffe opisuje kot neizogibno strukturo politike, postane pri tem edini cement skupnosti. Kar seveda pomeni: ko nasprotnik izgine ali se zamenja, skupnost kratko malo razpade.

Ljubezen je torej skupna usmerjenost, ki ne potrebuje sovražnika ali tekmeca. Vztraja sama od sebe, ker je usmerjena k resničnosti, ki je neizčrpna. Mohei in Osan nimata skupnega projekta. Imata  skupno usodo, ki sta jo izbrala za svojo.