Postčloveški svet in paradoks sočutja

Kar vidimo vsak dan pred svojimi očmi, mislim na izraelsko in ameriško raketiranje Irana, lahko razložimo. Lahko si pojasnimo. Kaj namreč vidimo? Kaj vidimo na zaslonih? Vidimo video igro, v kateri napadalci uničujejo sovražnika. Rečeno je, da se bo igra končala, ko se bodo napadalci tako odločili. V resnici jih ne zanima, kaj se dogaja empirično. Video igra nima nobene zveze z realnim svetom in z realnimi ljudmi.

Od 28. februarja do danes je bilo v Iranu ubitih vsaj 1.444 ljudi, ranjenih je 18.551, žrtve so stare od osmih mesecev do 88 let, kot poroča Al Jazeera. Razseljenih je več kot tri milijone Irancev. Ti ljudje se gotovo ne strinjajo, da je to video igra.

Naj se zato vrnem nekoliko v preteklost.

Psihopatologija sodobnosti in negotovost prihodnosti

Najverjetnejši geopolitični scenarij naše prihodnosti je dolgotrajno stanje permanentne nestabilnosti. To je frustrirajoče stanje brez jasnega izida. Ni mir in ni vojna, je siva cona. Natanko v tej coni pa najbolj uspevajo avtoritarni voditelji, ker najlažje vzdržujejo svojo moč, saj kriza vedno upravičuje izjemne ukrepe. Več izjemnih ukrepov torej.

Družba utrujenosti in brezpogojna trpežnost

Film Au Hasard Balthazar (Robert Bresson, 1966) je na prvi pogled nenavaden predlog za razmišljanje o vprašanju, kaj se dogaja v svetu leta 2026, ker je njegov protagonist osel. Bresson ustvari z njim morda najčistejšo kinematografsko upodobitev brezpogojne trpežnosti, ki sem jo kdaj videl. Osel gre skozi roke različnih lastnikov, nekateri so dobri, večina je slabih, a zaradi svoje pregovorne potrpežljivosti se nikoli ne odzove maščevalno, nikoli se ne umakne. Vse skupaj preprosto neskončno potrpežljivo prenaša. Človek bi rekel, da osli to pač delajo, ker je v njihovi naravi. A tudi ljudje so lahko osli.

Strah in predanost

Prihodnost sveta bo morda vse bolj odvisna od tega, kar spremljamo v čudovitem filmu z naslovom

Božji možje (Des hommes et des dieux, Xavier Beauvois, 2010).

Ljubezen v kulturi varnega tveganja

Vnovič si ogledam še en film: Chikamatsu Monogatari iz leta 1954; njegov režiser je Kenji Mizoguchi. Ogledam si ga v času, ko se svetovni diktatorji obnašajo absolutno tvegano in so nevarni vsemu svetu, številni ljudje pa živijo v individualizirani kulturi varnega tveganja.

Nagrada za zvestobo

Kaj je nagrada za zvestobo? Naj odgovorim s filmom.

Odneseno v vetru

Kot otrok socializma sem odraščal v kulturi, v kateri so bile pesmi, kot so Blowin' in the Wind (Bob Dylan, 1963), The Times They Are a-Changin' (Bob Dylan, 1964), (I Can't Get No) Satisfaction (The Rolling Stones, 1965), For What It's Worth (Buffalo Springfield, 1967), White Rabbit (Jefferson Airplane, 1967), I-Feel-Like-I'm-Fixin'-to-Die Rag (Country Joe and the Fish, 1967), Sympathy for the Devil (The Rolling Stones, 1968), Street Fighting Man (The Rolling Stones, 1968), Revolution (The Beatles, 1968), Say It Loud – I'm Black and I'm Proud (James Brown, 1968), Fortunate Son (Creedence Clearwater Revival, 1969), organski del ozračja, v katerem sem svobodno dihal. Pesmi so nam sporočale, da se dogajajo družbene krivice, da obstaja človeško zlo, ki ga ljudje na oblasti vztrajno zanikajo, da so ljudje, ki nosijo resnična bremena vojn in družbenega izkoriščanja, siti družbenih krivic. In vedeli smo, kako resno je vse skupaj.

Sprašujem se, kje je danes naboj iz tistih let, ko zopet divjajo vojne, nam grozijo podnebne spremembe epskih razsežnosti in obstaja resna nevarnost, da bo globalna civilizacija močno poškodovana.

Sočutna priča

Ko sem pred mnogimi leti pisal knjigo o filmih, ki jih je režiral Tarkovski, sem ustvarjal izhodišča za moje kasnejše delo, ki ga tako močno zaznamuje ob, temelj vsakega sočutnega dejanja.

Morda je najpopolnejša upodobitev sočutne priče v vsej zahodni umetnosti slika, ki jo je ustvaril Rembrandt: Vrnitev izgubljenega sina. Na prvi pogled se zdi, da film, o katerem nameravam pisati, in slika nimata ničesar skupnega, vendar imata. Imata zelo veliko. Poglejmo.

Pedagogika trajanja, sočutje in prihodnost skupnosti

Srečanja in zvestobe dogodku ne moremo načrtovati ali neposredno ustvariti. Ne prvo ne drugo ne more biti didaktični izid, ki bi ga lahko operacionalizirali kot kompetenco in organsko vsadili v šolski program. Lahko pa načrtno oblikujemo pogoje možnosti, v katerih se takšna drža razvije. Razlika med enim in drugim načrtovanjem je precejšnja; pravzaprav je bistvena.

Erozija resnosti

Dragi Dušan,

pozorno spremljam tvoja razmišljanja o navzočnosti ob (trpečem) drugem. Sočutje tudi sam razumem kot najvišjo etično držo, tako v odnosu do bližnjega sočloveka, kot do tujca, ki danes trpi zaradi tega, ker se je nekdo odločil nanj izstreliti rakete. Hkrati pa izkušam, kako zahtevno je biti priča, torej nekdo, ki se odzove s skrbjo in sočutnim zanimanjem za dobrobit drugega. Kako je včasih težko biti na tisti razdalji, ki je nujna, da se še sam ne bi povsem potopil v izkušnjo bolečine, ki jo čutim ob drugem. Mislim, da je to vprašanje postalo tudi zame eksistencialno pomembno. Kako torej vztrajati kot priča?

Prisotnost ob drugem in odpiranje prostorov

Ne bo je mogel, ker bodo živeli ljudje, ki ne bodo odstopili od sočutja. Ne bodo popolni, ne bodo junaki, večina zanje sploh ne bo vedela. Ostajali bodo skromni in nikoli ne bodo delovali za zunanje priznanje, nagrade in kolajne. To me še najbolj navdihuje.

Navdihuje me prisotnost ob drugem in odpiranje novih prostorov, v katerih se počutim doma – v tem je zanimiv paradoks, ki me zelo zanima. Da odhajam domov – v neznano.