Odneseno v vetru

Kot otrok socializma sem odraščal v kulturi, v kateri so bile pesmi, kot so Blowin' in the Wind (Bob Dylan, 1963), The Times They Are a-Changin' (Bob Dylan, 1964), (I Can't Get No) Satisfaction (The Rolling Stones, 1965), For What It's Worth (Buffalo Springfield, 1967), White Rabbit (Jefferson Airplane, 1967), I-Feel-Like-I'm-Fixin'-to-Die Rag (Country Joe and the Fish, 1967), Sympathy for the Devil (The Rolling Stones, 1968), Street Fighting Man (The Rolling Stones, 1968), Revolution (The Beatles, 1968), Say It Loud – I'm Black and I'm Proud (James Brown, 1968), Fortunate Son (Creedence Clearwater Revival, 1969), organski del ozračja, v katerem sem svobodno dihal. Pesmi so nam sporočale, da se dogajajo družbene krivice, da obstaja človeško zlo, ki ga ljudje na oblasti vztrajno zanikajo, da so ljudje, ki nosijo resnična bremena vojn in družbenega izkoriščanja, siti družbenih krivic. In vedeli smo, kako resno je vse skupaj.

Sprašujem se, kje je danes naboj iz tistih let, ko zopet divjajo vojne, nam grozijo podnebne spremembe epskih razsežnosti in obstaja resna nevarnost, da bo globalna civilizacija močno poškodovana.

Najprej je vredno razumeti, zakaj je bil tisti naboj sploh mogoč. Naštete pesmi, katerih besedila sem se naučil mimogrede in jih znam še danes, niso bile uspešne kljub politični vsebini. Množice so jih poslušale zato, ker so politično vsebino združevale s tremi stvarmi hkrati; te se sicer redko pojavijo skupaj.

Dylan ni pel o vojni v Vietnamu v slogu protestnih pesmi prejšnje generacije. Ne, ustvaril je pesem in jo zapel na način, ki je bil sam po sebi subverziven, nepredvidljiv, zlasti pa je bil neukrotljiv. Stonesi niso le napisali besedila o nezadovoljstvu – ustvarili so zvok, ki je zvenel kot nezadovoljstvo in je bil nezadovoljstvo. Forma in vsebina sta bili eno.

Pesmi so izjemno natančno, neverjetno precizno nagovarjale specifični zgodovinski družbeni trenutek. I-Feel-Like-I'm-Fixin'-to-Die ni bila še ena splošna pesem o vojni. Ne, bila je komentar te vojne, namenjen tem generacijam, temu sistemu naborništvа, ki je pošiljal revne mladeniče iz delavskega razreda umirat na drugi konec sveta, medtem ko so se sinovi bogatašev zabavali in v miru študirali, v vojno pa niso šli, češ da imajo – ubogi reveži – vsi po vrsti nekakšna medicinska stanja, ki jim tega ne dovolijo.

Resnično, šele specifičnost naredi umetnost politično, saj ni abstraktna obsodba zla, temveč pokaže to zlo, ta obraz in to krivico.

Tako sem odraščal v skupnem kulturnem prostoru, ki ga je bilo nemogoče ignorirati. Radio je predvajal enake pesmi vsem, Woodstock je bil generacijski dogodek. Skupna izkušnja je ustvarila skupni jezik upora, ki je imel realno politično težo.

Ne trdim, da je tisti naboj povsem izginil. Saj ni izginil, le razpršen je postal do neprepoznavnosti. Prav ta razpršenost pa je sama po sebi politični projekt, čeprav ne vedno zavestni.

Tudi danes obstajajo glasbeniki, ki pišejo z enako jezo in enako natančnostjo kot takrat. Kendrick Lamar (Alright) pravi, da bomo preživeli kljub policijskemu nasilju nad temnopoltimi. Njegova pesem postane himna gibanja Black Lives Matter in ima prav tisti naboj, o katerem pišem. Rage Against the Machine so celotno kariero posvetili enaki jezi.

Nekaj pa se je vseeno spremenilo.

Izginil je skupni prostor, v katerem bi ta glasba delovala. Algoritemski tokovi streamingov nas uspešno ločujejo, zato jaz poslušam to, ti poslušaš ono, vsak v svojem mehurčku. Pesem, ki bi lahko postala Blowin' in the Wind leta 2026, nemudoma doseže svojo demografsko skupino in tam tudi ostane. Najmočnejše orodje sedanje depolitizacije ni cenzura; najučinkovitejše orodje je sistem distribucije, ki uspešno in zlasti dobičkonosno deluje po načelu za vsakega nekaj.

Poleg tega je nastalo še nekaj, kar bi lahko imenoval absorpcija protesta v tržni sistem. V šestdesetih je bil komercialni uspeh protestne glasbe paradoks, ki je sistemu delal resne preglavice. Danes je sistem dovolj pameten, da protestno estetiko absorbira, jo bliskovito hitro proda in nevtralizira njen naboj. Sympathy for the Devil boste zato danes slišali v oglasih za avtomobile, Revolution pa na rojstnodnevnih zabavah. Resnično, družbena revolucija je postala blagovna znamka.

Moje razmišljanje zato ni naključno blebetanje starajočega se otroka socializma, ki nostalgično zre v preteklost. Daleč od tega. Prav zdaj divjajo vojne, za katere poveljujoči politiki trdijo, da bodo z njimi dosegli vse zastavljene cilje, podnebje se segreva iz meseca v mesec, demokracije erodirajo od znotraj, vzpenjajo se osemdesetletni diktatorji, glasba, ki bi morala biti glas generacij, pa je razdrobljena v tisoč mehurčkastih žanrov, vsak z lastnim algoritmom in lastno publiko.

Seveda je tako, kajti skupna protestna glasba predpostavlja obstoj skupnosti, skupnega referenčnega okvira, skupne izkušnje krivice, skupni jezik. Woodstock je bil mogoč, ker je imela generacija skupnega sovražnika v Vietnamu, skupno izkušnjo naborništvа, skupno strahospoštovanje pred jedrskim peklom. Danes so naše krize sicer realne, a razpršene, kompleksne in algoritemsko filtrirane tako, da vsak vidi tisto različico resničnosti, ki jo sistem, ne on sam, oceni za njemu najprimernejšo. Erozija resnosti, o kateri sem pisal, ima konkretno glasbo: ne tišine, temveč hrup brez fokusa. Namesto ene pesmi, ki zadene generacijo, imamo na voljo milijon pesmi, od katerih je vsaka všeč drugi majhni skupinici predanih sledilcev. Rezultat je paradoks: nikoli nismo imeli več glasbe in nikoli manj skupnega glasu.

Zgodovina kaže, da so velike protestne pesmi vedno nastale takrat, ko so se povezale tri stvari: izjemen umetnik, historični moment jasne družbene krivice, medij, ki je dosegel množice. Dylan je bil izjemen umetnik, Vietnam je bil jasna krivica, radio je bil množični medij.

Nobenega dvoma ni, da tudi danes živijo izjemni umetniki. Prav tako vsi vemo za jasne krivice, ki se dogajajo ljudem, podnebne spremembe so jasnejša grožnja kot kdajkoli prej, nimamo pa medija, ki bi deloval kot skupni prostor. In dokler ga ne bo, bodo obstajale pesmi z nabojem, ne bodo pa dosegle tiste kritične množice, ki preobrazi glasbo v politično silo.

Iz uvodnega seznama pesmi je razvidno, da je leto 1968 zastopano s kar štirimi pesmimi. To ni nobeno naključje. Tistega leta so ubili Martina Luthra Kinga in Roberta Kennedyja, v Parizu je izbruhnila študentska revolucija, v Prago so vdrli sovjetski tanki, vojna v Vietnamu je dosegla eno najbolj krvavih faz.

Glasba je sledila zgodovini z izjemno natančnostjo. Kot seizmograf, ki zabeleži to, kar politika, v udobje pogreznjena množica, guruji samouresničevanja in s sledilci podprti vplivneži vedno znova zamolčijo, nato pa vztrajno zanikajo, da je videti, kot da sploh ne obstaja.