Oblast, iluzija nadzora in jasnosti

Nekoč sem v zelo kratkem času prebral Avguštinovo knjigo De civitate Dei. Na voljo nisem imel veliko časa, ker sem si knjigo izposodil pri British Library, na voljo pa so mi dali le nekaj tednov. A to je bilo dovolj, da sem se lotil obsežnega razmišljanja o zahtevnem vprašanju, ki je od takrat naprej svetilnik mojega življenja.

Počasi sem globoko dojel, da Avguštin tega, kar je sveto, ni živel kot rešitev problema. Ni živel kot svetnik, ki domnevno reši problem, kako živeti kot sveti človek. Ni bil svetnik, ker bi bilo v njem nekaj svetega, nekaj, kar ga je naredilo svetnika. Bilo je bistveno drugače.

Sveto je živel kot problem. To je zelo pomembno spoznanje za vsakega človeka, ki morda verjame, da je nekdo poseben, ker je v njem nekaj posebnega, ali dober, ker je v njem dobrota.

Avguštin ima najprej izkušnjo notranjega razcepa. Mislim, da ima tako izkušnjo vsak človek, da je ta na začetku vsake poti k sebi, vsakega dela na sebi. Ne začne se z definicijo. Človek si ne reče nekega dne, da ve, kaj je dobro, potem pa se odloči, da bo dobro živel. Ne gre tako.

Po dolgem ovinku lahko pride do tega, kar imenuje Avguštin conversio, obrat. Na začetku je vedno nemir, je razcep, je iskanje, spraševanje, so izzivi. Delati na sebi pomeni soočati se z njimi in jih živeti. To ne pomeni, da človek najde odgovore, dobi nasvete ali se razsvetli, potem pa to tudi živi. Tako razmišljanje sicer ni povsem napačno, je pa preveč preprosto.

Človek je po svoji naravi bitje, ki je usmerjeno k nečemu, kar ga presega. Ta usmerjenost je konstitutivna in ni pomembno, ali se je zaveda ali ne. Torej ni nekaj, kar izberemo, nekaj, za kar se odločimo. Ker je naravna, je ne moremo izklopiti, lahko jo le napačno razumemo. Ali pa je sploh ne razumemo.

Sveto za Avguština torej ni posebna kategorija stvari ali oseb. Je usmerjenost ali naravnanost, je drža, odnos do življenja. Človek lahko ljubi napačne stvari. Podobno lahko ljubi prave stvari na napačen način. Nič hudega noče – to ljudje zase velikokrat rečejo –, le v napačno smer hodi.

Svetnik zato ni človek, ki ne greši ali je samoaktualiziran in morda celo optimalen. To ni nekdo, ki je moralno neoporečen. Ne, svetnik je nekdo, ki ljubi Boga kot zadnji cilj in vse drugo v razmerju do njega. Tako zapiše Avguštin. Kaj to pomeni?

Najprej pomeni, da svetost ni dosežek volje. Za današnje čase, obsedene z močjo volje, s katero se domnevno da narediti čisto vse, kar človek želi narediti, je to spoznanje že skoraj škodljivo. Avguštin se oglaša iz davnine: svetost dosežemo s preobrazbo želje.

Zares pomembna je šele preobrazba želje. A kako jo doseči? In čemu, zakaj, če pa nam nenehno dopovedujejo, naj sanjamo in uresničujemo svoje želje? Zakaj bi jih morali sedaj preobražati? In koliko nam je sploh mar za sveto?

Avguštin se ne pusti motiti. V De civitate Dei piše, da nihče ne ve, kakšen je v Božjih očeh. Ne ve in to je dobro.

Dobro je zato, ker se človek lahko prevzame in postane narcističen. Že tako je egocentričen in si domišlja, da sebe zelo dobro pozna in da ve, kakšen je v lastnih očeh. V resnici se krepko moti. Vsak psiholog ve, kako zelo je introspekcija nemočna. Razkrije nam le to, kar že vemo in kar smo v določenem trenutku sposobni spoznati. Vsega drugega se še dotakne ne.

Tudi Avguštin ve, da je človeška samopodoba nezanesljiva in izkrivljena. Potrebuje preobrazbo.

Rešitev iz zagate omogoča to, kar imenuje Avguštin milost, ki najprej pomeni, da človek ne more sam od sebe spoznati sebe onkraj izkrivljene samopodobe in ne more doseči svetosti. Za oboje vselej potrebuje drugega.

To je že res, a zakaj bi človek sploh hotel seči onkraj samopodobe in celo početi nekaj, kar zajema beseda sveto?

Avguštin odgovarja in reče, da je čisto v redu, če skuša človek v življenju doseči še kaj drugega kot to, kar mu ponuja vselej izkrivljena samopodoba in to, kar je v njej. Zelo dobro je, če ne sledi diktatorjem, avtoritarnim voditeljem in drugim, kar jih ima interes za manipuliranje z ljudmi.

Prav tako je dobro, če se kdaj pa kdaj vpraša, komu in čemu sledi v življenju, kaj zasleduje, kaj bi res rad. In smo zopet pri želji in potrebi po njeni preobrazbi.

Zanimivo je, da formalna kanonizacija v prvem tisočletju sploh ni obstajala – svetniki so nastajali aklamativno, torej s soglasjem skupnosti: lokalna skupnost je prepoznala nekoga kot svetega in ga začela častiti. Papež je kanonizacijo rezerviral za papeški urad šele v 12. in 13. stoletju. To je zelo pomembna lekcija. Svetost je bila prvotno skupnostno prepoznanje, ne institucionalno podeljevanje.

Toda zakaj skupnosti prepoznajo nekoga kot svetega?

Odgovor je presenetljivo konsistenten tako skozi zgodovino kot kulture: svetniki so osebe, pri katerih je skupnost zaznala nesorazmerje med njihovo zmožnostjo za trpljenje in njihovo vzdržljivostjo v ljubezni. Drugače povedano: svetnik je nekdo, ki se znajde v položaju, ki bi vsakega normalnega človeka zlomil ali prisilil v kompromis, in ne popusti. Ne iz junaštva, kot ga prikazujejo pravljice, v katerih junak vedno premaga sovražnika, temveč tako, da vztraja ob sovražniku, ob trpljenju, ob brezupnosti, ne da bi klonil in izgubil zmožnost ljubiti drugega.

V tem smislu je svetost morda res izjemna, a to še ne pomeni, da delajo svetniki spektakularne stvari. Spektakularne so pogosto okoliščine, ne pa sama dejanja. Frančišek Asiški ni naredil ničesar takega, česar ne bi mogel narediti vsak človek. Odrekel se je premoženju, živel z revnimi, skrbel za bolne. Toda v kontekstu, v katerem je to storil, a je imel vse razloge, da tega ne stori, je postalo njegovo delovanje nesorazmerno.

In prav to nesorazmernost skupnosti prepoznajo.

Ko skupnost razglasi nekoga za svetega in ga postavi za zgled, implicitno sporoči vsem ljudem: to je posnemanja vredno. A če je svetost milost, torej dar, ne dosežek, ali jo sploh lahko posnemamo?

Odgovor na zapisano vprašanje je nenavaden in prav zato vreden resnega razmisleka.

V sodobnem svetu simulakrov in simulacij, diktatorjev in avtoritarnih voditeljev, v svetu ponarejanja in manipulacij, laži, sprenevedanja in propagande, novoreka, žargona in neskončnih oglasov je

svetnik morda edina figura, ki je strukturno ni mogoče ponarediti, simulirati, nadzorovati ali z njo upravljati. Deepfake mučenika ni nikakršen mučenik, ker svetosti ne boste odkrili v videzu, v dizajnirani podobi, temveč drugje.

Svetost se dogaja na krajih, ki jih nihče ne gleda, ker tam ni kamere in ni nagrade. Morda je največji paradoks svetosti natanko v tem, da to radikalno nevidnost svetega skupnosti končno prepoznajo in razglasijo.

Avguštin bi verjetno dodal, da posnemanje svetega ni mehanično kopiranje dejanj, temveč je posnemanje usmerjenosti, drže, odnosa. Ne delam tega, kar je delal svetnik, temveč se sprašujem: Kako bi on videl situacijo, v kateri sem se znašel? Svetnik je človek, ki vzpostavi tak red ljubezni, da so njegova dejanja naravna posledica tega reda.

V tem smislu kanonizacija ni razglasitev nekoga za nadčloveka, temveč za radikaliziranega človeka, nekoga, pri katerem je to, kar ima vsakdo v sebi, prevladalo. In prav taka drža, ne moralna brezmadežnost, nas vabi k posnemanju.

Morda je res največ, kar lahko doseže človek v svojem življenju, vprašanje, kako bi lahko živel nekaj, kar se zdi na prvi pogled povsem nemogoče: segel k nečemu onkraj sebe in to prepoznal kot dobro.

Ali ni nekaj ironičnega v tem, da je prav radikalnost dobrega v sodobnem svetu avtoritarnih voditeljev nekaj preprostega, nekaj, kar bi lahko storil vsak človek, a jih je veliko usmerjenih v povsem drugo smer, ki se zdi privlačnejša: samotno delo na sebi, samoaktualiziranje, optimiziranje življenja. Le da na tem ni ničesar svetega, avtoritarni voditelji pa medtem delajo, kar hočejo.

Res je trpko opazovati, kaj se je zgodilo z idejo samoaktualiziranja v sodobni kulturi. Kar je povedal Maslow, so že zdavnaj absorbirali in ročno spremenili v simulaker. Samoaktualizacija kot kulturna praksa danes zato ni niti približno to, kar je opisoval Maslow, ko je odkrival, kaj vse se lahko zgodi, ko živi človek v skladu s svojimi globljimi zmožnostmi. Sodobna kultura optimizacije prodaja pod tem imenom čisto nekaj drugega: projekt jaza, sistematično delo na sebi z merljivimi cilji, napredkom in rezultati.

Hanov subjekt dosežka tako ni le ekonomska kategorija, temveč je tudi konformistična duhovna drža: jaz je podjetje, ki ga vodim, optimiziram in tržim. Tamle zunaj je milijon jazov, ki delajo natanko isto.

V takem projektu je referenčna točka vedno jaz sam. Samemu sebi sem merilo, sebi sem cilj, sebi sem publika. To je, po Avguštinu, natanko definicija curvitas – ukrivljenosti, zaprtosti vase, ki jo je opisoval kot nasprotje ljubezni.

Seči k nečemu onkraj sebe in to prepoznati kot dobro pa ni le etična zahteva. Mislim, da je ontološka nujnost, če sploh še hočemo govoriti o smislu (življenja). Viktor Frankl je to zapisal na način, ki presega vsakdanjo psihologijo: smisla ne moremo najti v sebi, ker ga vedno proizvede odgovor na klic, ki prihaja od zunaj. Jaz torej nisem tisti, ki določim, kaj je smiselno. Smisel je to, kar se zgodi, ko se odzovem na zahtevo situacije, ki me presega.

Etika zato ni projekt, ki ga sproži moj ego. Ne, to je odziv na obličje Drugega. In Avguštin (Izpovedi) bi dodal nekaj, kar bi nas res lahko izzvalo. Ta klic, ki prihaja od zunaj, je hkrati nekaj, kar je v meni najbolj notranje – interior intimo meo, nekaj, kar je bolj notranje od moje notranjosti. Resnično, bog je bližje meni, kot sem blizu sam sebi.

Paradoks svetosti je tako v tem, da seganje k nečemu onkraj sebe ni izhod iz sebe, temveč je potopitev v globine, vstop v nekaj, kar je bilo ves čas tam, a ni moglo priti na površje, ker sem bil ukrivljen sam vase in zaverovan v svoj ego kot najgloblji del sebe.

Radikalnost dobrega ne pomeni, da mora biti človek intelektualno nadarjen, fizično ali finančno preskrbljen ali celo samoaktualiziran. Nikakor ne. Frančišek Asiški je bil bolj svoboden, ko se je odrekel vsemu, kot takrat, ko je imel vse. Simone Weil je pisala filozofijo na robu lastne izčrpanosti. Moji dijaki pogosto doživijo globljo prisotnost ob drugem kot dijaki brez omejitev in posebnih potreb.

Kaj je torej bistvena zahteva radikalnosti dobrega? Opustitev nadzora in pomen lastnega ega.

Projekt jaza je za ljudi privlačen ravno zato, ker ohranja iluzijo nadzora – jaz določam cilj, jaz merim napredek, jaz ocenjujem uspeh, jaz se samouresničujem.

Seči onkraj sebe pa pomeni vstopiti v drugačno razmerje, ki ga ne morem nadzorovati. Ko se zares odzovem na Drugega, se namreč izpostavim. Lahko me zavrne. Mojega dejanja morda ne bo prepoznal, moja ljubezen do njega bo morda nerazumljena ali celo prizadeta. Ta ranljivost človeškega bitja, ki jo Neufeld opisuje kot pogoj za pravo navezanost, je prav to, od česar nas kultura optimizacije in samoaktualiziranja sistematično odvrača.

Avguštin je v De civitate Dei razmišljal o razliki med dvema mestoma. Prvo se imenuje civitas Dei, drugo civitas terrena. To drugo mesto je zemeljsko mesto in je zgrajeno na ljubezni do sebe usque ad contemptum Dei – do točke, ki pomeni prezir do Boga.

Avguštin je o tem pisal po propadu rimskega imperija, ko so mnogi trdili, da je krščanstvo oslabilo imperij, ker je spodbujalo ponižnost namesto junaštva in moči. Avguštin jim je odvrnil: imperij je propadel, ker je bil zgrajen na ljubezni do sebe, tj. do slave, moči in dominacije.

Sodobni avtoritarni voditelji so natanko to: skrajna izpeljava projekta jaza na ravni politike. Projekt ima vsem znano obliko, ki jo predstavlja retorika, s katero se srečujemo na vsakem koraku: jaz kot narod, narod kot jaz, moč kot merilo vrednosti, Drugi kot grožnja ali sredstvo.

Taka drža pritegne številne ljudi. Ne privlači jih kljub svoji destruktivnosti, ampak vsaj delno ravno zaradi nje, saj obljublja jasnost, trdnost, moč in enostavnost. Sovražnik je zunaj, mi smo dobri, cilj je jasen. Projekt jaza na kolektivni ravni ima enako strukturo kot projekt jaza na individualni ravni: iluzija nadzora in jasnosti za ceno zaprtosti pred resničnostjo Drugega.

Wittgenstein je na koncu Tractatusa sicer res zapisal, da moramo molčati o tem, o čemer ne moremo govoriti, toda pozneje je uvid obrnil: nekaterih resnic ni mogoče povedati, mogoče jih je le pokazati. Resnično, to je mogoče. Vsakdo ve, kaj to pomeni: konkretno dejanje, konkretno razmerje, konkreten trenutek prisotnosti.

Svetost je morda natanko takšna resnica. Ne more biti programirana, optimizirana in nikoli ne bo nagrajena, ne da bi se spremenila v nekaj drugega. Zgodi ali ne zgodi se v tistem natanko določenem trenutku, ko je Drugi pred menoj in se odločim.

Morda je najbolj zanimivo in vznemirljivo dejstvo naših življenj, da obstajajo tihi in neizmerljivi trenutki, ko človeško bitje preseže logiko lastnega interesa in v tem preseganju, paradoksno, prvič postane v celoti to, kar je.