Razmišljanje o kritičnem razmišljanju

Ni naključje, da uvrsti francoski zgodovinar Jacques Le Goff  v središče svojih razprav o srednjeveških intelektualcih Petra Abelarda, saj je ta dobesedno paradigmatski primer kritično mislečega človeka. In naj kar takoj poudarim, da je za svojo kritično držo plačal visoko ceno. Tako zelo pričakovano! Kako se je torej vse skupaj začelo?

Abelard bere knjige in ugotavlja, da obstajajo teološka vprašanja, teh nikakor ni malo, glede katerih se avtoritete, teologi torej, ne strinjajo med seboj. Več prebranih knjig, danes zelo navijamo za to, da bi ljudje prebrali več knjig, nujno vodi k podobnemu ugotavljanju, če le ne beremo samo tistih knjig, v katerih je potrjeno to, kar že vemo. Mimogrede. Zame je eno najbolj žalostnih dejstev, ko mi nekdo po predavanju reče, da mi čestita, ker sem potrdil to, kar tudi sam misli. Torej mi je sporočil, da nisem povedal ničesar novega, potem ko sem prebral na desetine različnih knjig. Kakšno zapravljanje časa!

Abelard torej izbere aktualna vprašanja in jim doda citate različnih teologov. Ničesar drugega ne naredi. Iz zbirke je povsem očitno tole. Citati še ne pomenijo, da ima nekdo prav, čeprav velja za avtoriteto. Ravno nasprotno. Različni citati glede istega problema, vprašanja ali izziva šele odprejo razpravo. Z navajanjem avtoritete se kritično razmišljanje šele začne, medtem ko ljudje pogosto mislijo, da se konča, češ da je nekaj izrekla avtoriteta, to pa naj bi avtomatično pomenilo, da je gotovo tako, kot je rekla. Ljudje čisto preveč ljubijo tak način razmišljanja.

Abelard se kajpak ne strinja, da je navajanje avtoritet dobro in koristno početje.

Najprej reče, da moramo vire, iz katerih črpamo, preveriti. Natanko to danes predlaga tudi umetna inteligenca. Ljudje se sicer pritožujejo nad njo, češ da se včasih zmoti in halucinira. Izkušnje potrjujejo, da se ljudje zmotijo neprimerno pogosteje. In še nisem slišal za učitelja, ki bi na začetku ure rekel učencem, naj preverijo, kar jim bo povedal, naj ga ne citirajo brez kritičnega premisleka, medtem, ko pri umetni inteligenci na začetni strani spodaj jasno piše, naj uporabnik dvakrat (!) preveri njene odgovore, ker se lahko moti. Pri meni dobesedno piše, da prosi za preverjanje: Claude is AI and can make mistakes. Please double-check responsev.

Prosim te, preveri, ali je besedilo pristno, ali je prevod, če gre zanj, dober, preveri, ali je avtor morda kasneje svoje trditve spreminjal, morda od kakšne celo odstopil. Tako svetuje Abelard.

Ljudje imajo radi modre izreke ali citate in se redko držijo Abelardovih nasvetov. Zdi se, da če je neka modrost lepa, je gotovo tudi resnična. Abelard predlaga nekaj boljšega: preveri, v katerem kontekstu je bila izrečena.

Skupni imenovalec Abelardovega kritičnega pristopa k besedilom je torej popolnoma jasen: dvom. Šele z dvomom, s kognitivno napornim delom torej, pridemo do dobrih vprašanj in preko njih do resnice.

Dvom je torej način, kako šele vstopimo v polje, v katerem razmišljamo, da bi kaj vedeli in razumeli. Ob tem se zastavlja ključno vprašanje. Kako vstopajo v to polje učenci? Tako, da jih učitelji opremijo z metodo, ki se imenuje dvom, in jih prosijo, naj dvakrat preverijo njihove besede, ali tako, da jim na tisoč neizrečenih načinov sporočajo, naj bodo tiho, naj ne sprašujejo in naj sprejmejo, kar jim pač rečejo? Sploh pa je vedno premalo časa za spraševanje, odprte razprave in debate, ker je šola že narejena tako.

Abelard ima ogromno učencev oziroma študentov. Deluje v Parizu, ne v samoti samostana, in je navdušen nad tem, da njegovi študenti terjajo razlage, ne citatov.

Le Goff je prav tako navdušen in zapiše, da se tako rojeva intelektualec. Razmišljanje postane njegov poklic. Intelektualec je zato kakor obrtnik, ki ima v rokah dobro orodje – dvom, spraševanje, razpravljanje, razlaganje –, deluje pa v delavnici, ki je šola.

Cena, ki jo plača Abelard, je prav zato visoka. Obsodijo ga. Zgodovina se je ponovila. Nekoč so podobno obsodili na smrt Sokrata.

Abelarda obsodijo, a ne na smrt. Najprej leta 1121. Očitajo mu, da je božjim osebam pripisoval razumske lastnosti in tako ogrozil božjo enost. Knjigo, ki jo je napisal (Theologica Summi Boni), je moral zažgati sam, potem so ga zaprli v samostan. Pravzaprav se mu zaradi tega ni skrivil niti las na glavi.

Drugič so ga obsodili kakih dvajset let pozneje. Papež Inocenc II. mu je naložil večni molk in ukazal sežig knjig. Abelard leto ali dve pozneje umre.

Izpostaviti velja, da Abelard sploh ni dvomil v avtoritete. To ga ni zanimalo. Zanimalo ga je nekaj drugega: navidezna, površinska skladnost med avtoritetami. Ki je v resnici sploh ni bilo. Naj dodam: saj je skoraj nikoli ni. In prav to poganja spoznavni proces naprej.

Abelard razume kritično mišljenje kot metodo za delo z nasprotji, nekonsistentnostmi, neskladnostjo, razhajanji med avtoritetami, diferencami.

Pol tisočletja pred Descartesom je uporabil dvom, šeststo let pred Kantom je terjal javno razpravo o lastnih trditvah, da bi jih izpostavil izpodbijanju. Koliko je ljudi, ki danes to hočejo in zmorejo?

Taka je razsvetljenska drža, za katero je bil obsojen. Najhuje pri tem je bila obsodba na večni molk. Če bi se je držal, nikoli več ne bi spregovoril. Morda za človeka kot simbolno bitje ni hujše kazni od te.

Sočasno je veljalo, da se o veri ne razpravlja. Prav to je najboljši dokaz zavračanja javne rabe uma.

V vsakdanjem življenju se pogosto dogaja natanko isto. Že v šoli statistika jasno dokazuje, kako malo vprašanj postavijo učenci učitelju, kako malo časa je za razprave o morebitnih razhajanjih med avtoritetami, ki jih navajajo učitelji.

Večni molk je neverjetno zvita kazen. Abelardu namreč ni nihče prepovedal misliti. Mislil je lahko, kar je hotel, o čemer je hotel in kolikor dolgo je želel. Ni pa smel z nikomer govoriti o tem. Niso kaznovali misli, prepovedali so prostor, v katerem bi se lahko pojavila. Drugo ime za to je simbolna smrt.

V šolah ni bistveno drugače. Vprašanja zastavlja skoraj izključno učitelj, ki je velikokrat tudi edini, ki govori. In njegova vprašanja imajo vnaprej znane odgovore. Izkušnje in raziskave tako dokazujejo, da učenci v razredu redko sprašujejo in redko govorijo, če odštejemo čas, ko so vprašani in morajo govoriti.

Primerjava z Abelardom nam veliko pove. Njemu so molk ukazali, molk je bil kazen, učencem ga nihče ne ukazuje. Še več. Učitelji ob priložnosti rečejo, da ni neumnih vprašanj in da je spraševanje dobro. Saj tudi res je. Pa ga je vseeno tako malo. Videti je, da je šolski molk nekako privzet, da je kar pričakovan.

Učenci se v razredu redko soočijo s protislovji. Šolski učbeniki jih namreč odstranijo, zato se učenec sreče z izdelano vednostjo, kar pomeni, da že zgodaj ugotovi, da vednost preprosto je, ne pa s protislovji in z dolgotrajnimi procesi, ki jo sploh omogočajo.

V šoli bi bilo bistveno drugače, če bi se dogajalo to, kar je počel Abelard. Pokazal je na protislovja in jih ni razrešil. Ni trdil, da ve, kaj je res. Nikakor ni vzbujal vtisa, da je najpametnejši. Vedel je, da so odprta protislovja najboljša pot k resnici.

Dokler govori v razredu en sam človek, je spraševanje bolj ali manj zgolj dokaz, da nečesa ne razumeš. In te je sram pred drugimi. To vem iz izkušenj, sem učitelj že desetletja. Ko pa se odpre razprava med dvema, ki si nasprotujeta, je vsako vprašanje zelo smiselno in je na mestu. Ima povsem drugačen status kot v prvem primeru.

Šola ne zatira spraševanja in kritičnega razmišljanja kot metode, ki vodi k resnici, ne prepoveduje ne enega ne drugega. Zatrjuje, da vzgaja kritično mislečo mladino. Hkrati omogoča, da govori samo eden, medtem ko morajo vsi drugi poslušati.   

Kdor torej zares hoče kritično mišljenje, omogoča odprto razpravo med viri, ki si nasprotujejo in se izključujejo. In zlasti ne pove vnaprej, kdo ima prav.