Če bi obstajal klub bralcev, v katerem bi sodeloval, bi sedajle predlagal v branje dve knjigi. O eni sem že spregovoril: Naomi Klein, Astra Taylor, End Times Fascism: And the Fight fort he Living World (september 2026). Druga je tale: Gil Durán, The Nerd Reich: Silicon Valley Fascism and the War on Democracy (izdana avgusta 2026).
Knjigi imata v naslovih oziroma podnaslovih skupno besedo: fašizem. Na kratko bi rekel, da je beseda zelo na mestu, ker označuje spodkopavanje demokracije, in sicer natanko v imenu napredka, razvoja in blagostanja ljudi.
Zgodba o knjigah se zato začne srhljivo, kajti ko začnejo tehnološke elite govoriti o napredku, demokraciji in blagostanju ljudi, že lahko sumimo, da govorijo o korporativnem obvladovanju življenja, ki vključuje algoritemske manipulacije na socialnih omrežjih in najrazličnejše poskuse krepitve političnih elit, ki hočejo vladati.
Širok okvir, kamor uvrščam knjigi, označujejo sodobne ideje o državi kot korporaciji, ki jo vodijo diktatorji. Pardon – direktorji. No, direktorji kot diktatorji.
Knjigi se dopolnjujeta in njuno dopolnjevanje me nikakor ne preseneča. Lahko bi celo rekel, da sem ga pričakoval. Povesta nam, od kod prihajamo in kam gremo.
Beseda fašizem, ki je v obeh knjigah, terja natančen komentar, sicer se lahko znajdemo na spolzkih tleh.
Najprej velja poudariti, da fašizem dvajsetega stoletja zaznamuje množična mobilizacija ljudi. Ljudstvo je prerojeno kot njegov osrednji mit, kapital se podreja državi. Danes je tako rekoč ravno obrnjeno: ljudstvo je totalno razpršeno in razpuščeno v množico posameznikov, ker družba že dolgo ne obstaja; mobiliziranih množic ni nikjer; država ne obvladuje kapitala, temveč je kapital povsod, država pa je vitka.
Beseda fašizem kljub temu obstaja, a to ni problem, dokler vemo, o čem govorimo. Ne uporabljamo je, kot da je nalepka, ki mahoma vse pojasni. V resnici brez obsežnega komentarja ne pojasni prav ničesar.
Danes je vse bolj očitno, da je demokracija preveč nadležna. Taka je zato, ker terja cel kup ljudi, ki lahko odločajo in soodločajo.
Mislim, da je na tem mestu dobro in koristno prebrati še tretjo knjigo: Yanis Varufakis, Technofeudalism (2023).
Avtor v knjigi zagovarja idejo, da kapitalizma pravzaprav ni več. Namesto njega se krepi red sveta, ki ga lahko opišemo takole.
Namesto dobičkov se krepijo rente, namesto trgov se širijo fevdi. Amazon zato ni tržnica, na kateri se srečujejo prodajalci in kupci. Je fevd, na katerem njegov lastnik določa pravila in pobira denar od vsake menjave. Določen del cene ni plačilo za blago, temveč je njegova renta.
Kot potrošniki dobimo na platformah dostop do blaga in storitev, a tam o ničemer ne odločamo ali soodločamo. Tam ni demokracije, našega glasu ni nikjer, ker to ni javni prostor, čeprav se zdi, da je. Še slabše je, ker so tam vsi, zato se bojimo izstopiti. Največji del javnega življenja je tako ujet v zaprte zanke, v katerih navadni ljudje ne morejo nikamor in so skoraj povsem brez moči.
Rekel sem skoraj, nisem rekel, da absolutno nimajo moči. Ker jo imajo.
Če primerjam sodobno življenje posameznikov pred zasebnimi zasloni, to ni isto kot življenje v Platonovi votlini. Vsakdo ima svojo malo votlinico, v kateri zre v podobe. A nekaj drži kot pribito. Če v dvorani nekdo prižge luč, prividi mahoma izginejo, užitek v gledanju pa z njimi.
Vprašanje je, kdo ima dostop do stikala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar