Učenci bodo letos ob koncu svojega šolanja deležni običajnega preverjanja v okviru nacionalnega preverjanja znanja (NPZ). Eden od predmetov, pri katerem bodo ocenjeni, se nanaša na domovinsko kulturo, državljansko kulturo in etiko.
Razpakirajmo najprej izraze: domovinska kultura, državljanska kultura, etika.
Najprej domovinska kultura. Tu se opiram na članek, ki so ga pred malo več kot četrt stoletja objavili Robert T. Schatz, Ervin Staub in Howard Lavine. Članek nosi naslov O vrstah nacionalne navezanosti: slepo domoljubje nasproti konstruktivnemu. Že iz naslova je razvidno, da obstajata dve vrsti domoljubja, ne eno samo.
O slepem domoljubju govorimo, ko ljudje nevprašljivo čutijo pripadnost svojemu narodu in domovini. Ker je slepo, je slabo povezano s političnim znanjem, hkrati pa ni ravno dovzetno za nasprotne informacije in kritično mišljenje. Zelo preprosto – je pač slepo, zato se tudi imenuje tako.
Konstruktivno domoljubje je nekaj drugega. V takem primeru človek ljubi svojo domovino, čuti pripadnost, je pa hkrati voljan in zmožen tudi kritično misliti o enem in drugem, kar pomeni, da razmišlja o sebi in svojem odnosu do domovine. Ne le čuti, temveč tudi razmišlja, kaj čuti in zakaj.
V tej luči se še enkrat obračam h Kantu in javni rabi uma: državljan naglas govori o tem, kar mu ponuja kritično mišljenje, da bi bilo za domovino in vse njene prebivalce bolje. Domovina to nujno potrebuje, državljani pa tudi.
Ne domovina ne njeni pripadniki ne potrebujejo slepega domoljubja.
To pa še ni vse, kar je treba na kratko povedati o domoljubju. Dodati moramo to, kar sta razvila Sternberger in za njim Habermas. Imenuje se ustavno domoljubje. To je tretja oblika domoljubja in ni nič drugega kot zvestoba ustavnim načelom. Ne poreklu, izvoru ali spraševanju, na primer kdo je pravi Slovenec, temveč principom, ki so zapisani v tisti mali knjižici, ki so jo letos dobili v roke tudi prvošolci.
Ko bodo osnovnošolci v devetem razredu preverjani pri tem predmetu, se bo izkazalo, ali smejo domovino tudi kritizirati ali se morajo samo z vsem v zvezi z njo strinjati. Prav tako se bo pokazalo, ali je kritična misel v odnosu do domoljubja znamenje domovinske kulture ali njeno pomanjkanje.
Beseda kultura je pri tem pravzaprav nekoliko nenavadna. Kultura namreč ni nekaj, česar se človek nauči v sedemdesetih urah iz učbenika, na primer v sedmem ali osmem razredu osnovne šole, zato ni naključje, da se je predmet nekoč imenoval državljanska vzgoja in etika. Kaj torej tu dela kultura?
Drugače je pri državljanski kulturi. Gabriel Almond in Sidney Verba sta leta 1963 v svoji klasični študiji The Civic Culture razvila koncept politične kulture in ugotovila, da je za stabilno demokracijo zelo dobro, če obstaja med državljani in državljankami državljanska kultura. Kaj pomeni?
Pomeni, da so ljudje dovolj aktivni, da nadzorujejo oblast, hkrati pa spoštujejo zakone in vladne odločitve.
A spoštovati jih še ne pomeni, da o njih ne smejo kritično razmišljati.
Prav tako razmišljanje mi pomaga, da predlagam nekaj boljšega. Leta 2004 sta Joel Westheimer in Joseph Kahne napisala študijo z naslovom What Kind of Citizen? The Politics of Educating for Democracy, v njej pa opisala tri tipe dobrega državljana.
Prvi je osebno odgovoren, kar pomeni, da ravna pošteno, reciklira in daruje hrano ljudem, ki jo potrebujejo. Drugi je angažiran, zato organizira zbiranje hrane. Tretji je usmerjen k pravičnosti, zato sprašuje, zakaj so nekateri ljudje sploh lačni. Avtorja ugotovita, da šola vzgaja zlasti prvega, ki je povsem združljiv s krivičnim družbenim redom. Gotovo ga vzgajajo tudi v Severni Koreji.
Izkušnje dokazujejo, da je najmočnejši šolski napovednik državljanskega znanja in vzgajanja angažiranega državljana odprta razprava v razredu. V njej je izkaže, ali se lahko učenci tudi nekaznovano nestrinjajo – ali se pač ne smejo.
In zdaj k etiki.
To ni kultura in natanko v tem je zagata. Kultura je namreč nekaj, v kar si potopljen, v čemer dolga leta živiš in se socializiraš. Vanjo si kratko malo vključen.
Etika pa ni vključenost. Je miselna operacija, ki jo lahko postavi pod vprašaj. In še nekaj. Etika ni morala. Med slednjo sodijo norme, ki jih ljudje poznajo in so uveljavljene, etika pa je nekaj drugega.
Je kritični razmislek o njih in o razlogih zanje.
Moram pa dodati, da se s tem, kar sem pravkar zapisal o morali in etiki, ne strinjajo vsi avtorji. Nekateri pravijo, da je etika naravnanost k dobremu in partikularnemu, drugi trdijo, da je morala za to, kar je pravično in naj bi veljalo univerzalno za vse ljudi. In Hegel po svoje razlikuje med Moralität in Sittlichkeit. Ne obstaja strinjanje, zato nadaljujem svojim razmislekom.
V orisani perspektivi o etiki kot kritičnem razmisleku o morali je etično delovanje že v osnovi tvegano. V čem je tveganje?
Tveganje je najprej spoznavno. To pomeni, da kdor sledi pravilom, se ne odloča, temveč zgolj bolj ali manj preračunljivo izvaja, kar je pač treba izvesti. Prava odločitev v življenju pa je šele tista, ki gre skozi neodločlijvo, kot bi rekel Derrida.
Tveganje je tudi družbeno. Kdor kritično premisli in ne ravna po uveljavljenih moralnih normah, tvega, da ga sotrpini nemudoma razglasijo za nemoralnega.
Naslednje tveganje se nanaša na odgovornost. Kdor tvega in krši normo, posledice pa so slabe, je sam odgovoren za vse. Vsak razumen človek to ve, zato je med nami toliko konformizma.
Tveganje samo po sebi seveda še ni dobro. Vsak lopov tvega.
Sklep, do katerega pridem, je na dlani in je razorožujoč. Kdor prelaga tveganje za svojo odločitev na druge ljudi, ne ravna etično niti tedaj, ko ima prav; kdor ga nosi sam, dokazuje vsaj to, da misli resno. Je torej preizkus iskrenosti in nujni pogoj etičnosti. Ni pa zadostni. Pomisliti moramo še na posledice, ki jih trpijo drugi.
Šola ima tako pred seboj velik zalogaj. Moralna vzgoja oblikuje otroke in njihovo osebnost, prenaša vrednote, jih zagovarja in živi. Izobraževanje za etiko pa uči mladež kritično presojati o njih. Očitno je, da nista združljivi. Vsaj ne v istem dejanju.
Eno je namreč pripadati, nekaj drugega pa je preizkušati pripadnost, jo postavljati pod vprašaj in o njej kritično misliti.
Znanje o ustavi, ki so jo dobili učenci in dijaki v roke, je vsekakor mogoče preveriti. Isto lahko rečemo za znanje o državi, njenih institucijah in simbolih. Celo znanje o etičnih teorijah je mogoče preverjati in oceniti. Ni pa mogoče preveriti in oceniti etičnega obnašanja in delovanja. Mogoče ga je zaznati in spodbujati, ni pa ga treba ocenjevati. Človek se bo etično obnašal, če je ocenjen ali ne, nagrajen ali ne.
Zagata pa je, ker šele etičnost daje smisel domoljubju in državljanski kulturi.
Če je torej etično delovanje tvegano, kot sem opisal, potem v šolah učijo ravno nasprotno. Učenci se učijo podati pravilne odgovore na tetu in s tem ne tvegajo ničesar; kvečjemu slabo oceno, če odgovori niso pravilni.
Moj argument je, da se etike ne moremo naučiti, nato pa povedati, kaj je, in dobiti dobro oceno. Etičnega vedenja in delovanja se lahko naučimo le v prostoru z drugimi ljudmi, v katerem se lahko tudi zmotimo oziroma ravnamo narobe in nismo izključeni oziroma ne izgubimo svojega mesta v občestvu. To pomeni, da šola vzgaja z etiko samo, če je tak prostor in tako občestvo. Tega pa nobeno nacionalno preverjanje ne more izmeriti.
Znanje je mogoče točkovati in oceniti, tveganja pač ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar