Ljudje večkrat rečejo, zlasti otrokom, da je svet pač tak, kakršen je, kar naj bi pomenilo, naj ga sprejmejo in se mu prilagodijo, češ da je to največ, kar lahko naredijo. To je čudna trditev. Obstajata vsaj dva razloga, da je res taka. Kako namreč vedo, kakšen je svet v resnici, saj je tako kompleksen in ima toliko razsežnosti, poleg tega pa se nenehno spreminja, da ne verjamem, da obstaja en sam človek, ki bi dejansko lahko natančno povedal, kakšen je naš svet?
Še bolj zanimivo pa je, če otrok reče odraslim, da morda svet res je tak, kot pravijo, da je, da pa je zelo pomembno tudi razmišljati, kakšen bi moral biti. Ali je torej svet tak, kakršen bi moral biti? Tako bi bilo lahko njihovo vprašanje in bilo bi vredno, da nanj odgovorijo.
Od nekdaj me je zanimalo vprašanje, zakaj se živa bitja razmnožujejo, zakaj očitno težijo k razmnoževanju in s tem k ohranjanju življenja, ki za svoj obstoj kajpak potrebuje empirične pogoje.
Potem sem naletel na izvrstno knjigo.
Nemško-judovski filozof Hans Jonas napiše med letoma 1974 in 1979 knjigo z naslovom Das Prinzip Verantwortung: Versuch einer Ethik für die technologische Zivilisation. Takrat je bil star okoli sedemdeset let, kar ni povsem nepomembno. Knjiga namreč ni nastala kot akademski projekt mlajšega filozofa, ki išče temo, da bi se z njo uveljavil. Ne, nastala je kot filozofski testament človeka, ki je preživel holokavst, izgubil mater v Auschwitzu, šel skozi dve vojni, emigriral iz Evrope v Izrael in nato v Ameriko. V zadnjem obdobju svojega življenja je začutil, da zahodna filozofija že dolgo zamuja z odgovorom na vprašanje, ki se mu je zdelo najpomembnejše. Kako živeti odgovorno v svetu, kjer lahko ljudje s tehnologijo uničijo sami sebe in pogoje za vsako prihodnje življenje?
To vprašanje se organsko prepleta z mojim spraševanjem, zakaj se živa bitja očitno prizadevajo ohraniti pri življenju in se še razmnoževati.
Jonas je bil v mladosti Heideggerjev učenec. Doktoriral je z delom o gnozi, starodavnem religioznem gibanju, ki je trdilo, da je prava resnica materialnega sveta duhovne narave in skrita za njim. Na prvi pogled sicer ni videti, toda obstaja povezava med tem konceptom in spraševanjem, kakšen je odnos med bitjo in vrednostjo, med tem, kar je, in tem, kar bi moralo biti.
Ko so prišli na oblast nacisti, je Jonas, ki je bil Jud, emigriral. Najprej v Palestino, nato se je vrnil. Bojeval se je v vrstah britanske armade in judovske brigade. Ko se je po vojni vrnil v Nemčijo in izvedel, da je Heidegger med vojno aktivno podpiral nacizem, je prekinil z njim. Prekinil je osebno in filozofsko. Prelom je bil globok.
Heidegger je bil njegov vzornik, a včasih se zgodi, da celo vzorniki sami niso na ravni lastnega razmišljanja, kar pomeni, da delajo eno, govorijo pa nekaj drugega. Pogosto jim spodleti ravno pri morali in etiki.
Jonas si je nato zastavil vprašanje, ki ga je vodilo do knjige Princip odgovornosti. Zakaj filozofija, ki je tako sposobna misliti bit, bivanje, čas in eksistenco, ni sposobna misliti odgovornosti? Zakaj nima etike, ki bi bila kos dejanskim izzivom modernega sveta?
Na vprašanji je odgovoril, pri tem je črpal iz treh virov, kar je sijajno.
Prvi in najpomembnejši vir je Heidegger. Tisti filozof, od katerega se je upravičeno oddaljil, a je obdržal njegov ontološki pristop. To je prepričanje, da je treba etiko utemeljiti v naravi biti, ne le v subjektivnih preferencah, pravilih ali arbitrarnih družbenih dogovorih. Vprašal se je nekaj izjemno zanimivega. Ali ima samo bivanje, ne le človeško, kakršnokoli notranjo vrednost? Ali dejstvo, da življenje je, samo po sebi utemeljuje zahtevo, da se ga ohrani? Izvrstno.
Drugi vir sta Aristotel in filozofija biologije. Jonas je pred Principom odgovornosti napisal še eno izjemno knjigo: The Phenomenon of Life: toward a philosophical biology (1966). V njej razvije filozofijo organizma: že v najpreprostejšem živem organizmu obstaja neka oblika notranje smotrnosti, nekakšna skrb za lastno ohranitev. To je ontološki temelj tega, kar bo pozneje imenoval vrednost.
Organizem, ki se upira entropiji in vzdržuje lastno obliko, je za Jonasa prvi primer tega, kar imenuje odgovornost. Ta je kajpak nezavedna in nereflektirana, toda to ne spremeni pomena osnovne ideje. Iz tega biološko-filozofskega uvida tlakuje filozof pot do etike: če je življenje samo po sebi vredno, potem ima ohranitev življenja, vseh življenj, ne le trenutnih, moralno težo.
Tretji vir je Kantova etika. Jonas spoštuje Kantov kategorični imperativ, a mu očita, da je preveč formalen in preveč osredotočen na sedanjost. Kant ne misli na prihodnje generacije, ker v njegovem času človeška civilizacija še ni imela moči, da bi resno ogrozila lastni obstoj.
Iz teh virov Jonas postavi diagnozo modernega časa: človeška tehnologija je v dvajsetem stoletju dobila razsežnosti, ki so jih zgodovinsko imeli le bogovi. Atomska bomba lahko uniči civilizacijo. Genetski inženiring lahko preoblikuje naravo živega. Industrijska civilizacija lahko destabilizira planetarni podnebni sistem. To niso hipotetične grožnje. Jonas piše o njih v sedemdesetih letih, ko je atomska grožnja zelo realna, ekološka kriza pa šele začenja vstopati v javno zavest.
Diagnozi sledi filozofsko vprašanje. Tradicionalna etika je etika sedanjosti in bližnje prihodnosti. Ukvarja se z razmerji med živečimi ljudmi, s krivdo in z odgovornostjo za dejanja, katerih posledice so vidne in neposredne. Ko pa tehnologija sproža posledice, ki jih bodo ljudje čutili čez sto ali tisoč let, tradicionalna etika nima orodij, da bi jih mislili. Prihodnje generacije ne morejo govoriti v svojo obrambo, ne morejo zahtevati pravice, ne morejo protestirati. Kdo je torej odgovoren zanje?
Jonas razvije odgovor na vprašanje v treh korakih.
Najprej postavi ontološki temelj: bit je boljša od nebiti, življenje je boljše od neživljenja – ne v subjektivnem, temveč v ontološkem smislu. Dejstvo, da živa bitja obstajajo, vsebuje neko notranjo zahtevo po nadaljevanju obstoja. To ni le naša subjektivna vrednostna sodba. Jonas jo dobesedno odčita v naravi življenja.
Iz tega sledi etično načelo, ki je srce knjige: deluj tako, da bodo posledice tvojih dejanj združljive s trajnostjo avtentičnega človeškega življenja na Zemlji. Ne deluj torej tako, da bi posledice tvojih dejanj ogrozile možnost prihodnjega obstoja človeštva. Negativna formulacija je za Jonasa celo pomembnejša, ker je odnos med dobrim in zlim asimetričen: ohranitev je manj nujna od preprečevanja katastrofe.
Nato uvede nekaj, kar imenuje hevristika strahu. Trdi, da je naša dolžnost, da damo v razmerah naraščajoče tehnološke moči, ko ne moremo zanesljivo predvideti vseh posledic, prednost pesimistični napovedi pred optimistično. Če obstaja resna možnost katastrofe in četudi njena verjetnost ni visoka, moramo ravnati, kot da se bo zgodila. Razlog je asimetrija. Če se pesimistična napoved izkaže za napačno in smo bili previdni po nepotrebnem, smo izgubili le malo. Če se izkaže za točno in nismo bili previdni, smo izgubili vse. V razmerah nepovratne katastrofe je previdnost ne le razumna, temveč je tudi moralno obvezna.
Knjiga ima poglavje, ki ga razlagalci pogosto spregledajo, a je filozofsko izjemno pogumno. Jonas podvrže ostremu kritičnemu pregledu tako kapitalizem kot marksizem. Kritizira ju kot obliki modernega prometejskega optimizma, ki verjameta, da je napredek sam po sebi vrlina in da je ekspanzija človeške moči, s katero ljudje upravljajo z naravo, vedno pozitivna stvar. Jonas pokaže, da si obe ideologiji delita temeljno napako: ignorirata časovno dimenzijo odgovornosti in žrtvujeta prihodnost za sedanje dosežke ali dosežke v bližnji prihodnosti.
Jonas je pisal knjigo za izobražene bralce, ki niso nujno filozofi. Pisal jo je za ljudi, ki sprejemajo odločitve v politiki, znanosti, industriji in kulturi. V tem smislu je prehodna knjiga med akademsko filozofijo in javnim intelektualnim diskurzom. Ni lahka, zahteva filozofsko potrpežljivost, a ni napisana v neprebojnem akademskem žargonu. Je argument, ki mu je mogoče slediti, če je bralec pripravljen iti počasi.
Danes je filozofova knjiga še relevantnejša, kot je bila takrat. Filozof jo je pisal v sedemdesetih, in sicer o grožnjah, ki so se nam zdele tedaj abstraktne ali oddaljene. Podnebna kriza pa je danes konkretna realizacija Jonasovega sicer abstraktnega scenarija.
Jonas ne apelira le na previdnost ali na korist. Apelira na ontološko utemeljeno odgovornost. Izhaja iz narave biti, ne le iz naše subjektivne skrbi za prihodnost. Ne reče, da moramo ohraniti naravo, ker jo potrebujemo. Reče nekaj drugega. Da je ohranjanje življenja naša etična obveza, ki izhaja iz tega, da je življenje po svoji naravi vredno ohranjanja. Premik od instrumentalne utemeljitve odgovornosti k ontološki bi moral biti danes v jedru vsake resne razprave o prihodnosti človeštva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar