Odpiranje in deljenje

Ta četrtek (16. aprila 2026) bom moderiral pogovor staršev otrok s posebnimi potrebami. Izhodišča za pogovor so tri: socialna izolacija, čustvena regulacija v kroničnem stresu, partnerstvo v skrbi. Ko se pripravljam na vodenje pogovora, se sprehajam po simbolnih krajih, ki jih odpirajo nekatere knjige.

Izraelska sociologinja Eva Illouz je napisala več zame izjemno pomembnih knjig. Danes me zanimata zlasti dve. Prva ima naslov Hladne intimnosti: nastanek čustvenega kapitalizma.

Avtorica v knjigi trdi, da sta postala v 20. stoletju kapitalizem in čustveno življenje ljudi globoko, neločljivo prepletena. Prepletla sta se tako močno in tako organsko, da je nastala nova oblika ekonomije, ki jo imenuje čustveni kapitalizem (ang. emotional capitalism).

Če je bilo čustveno življenje ljudi še v Freudovem času zasebna zadeva, sedaj ni več. Notranje življenje postane v zadnjih sto letih posebna, nenavadna oblika dela. Ljudje vse pogosteje uporabljajo izraz delam na sebi. Uporabljajo ga za to, kar zatrjujejo: za delo. Torej delajo in ker delajo, jim lahko rečemo delavci.

A to je komaj tretjina vsega, kar se dogaja v 20. stoletju. Delo na sebi ima namreč zelo jasen cilj in namen: upravljanje s seboj. Oboje dopolni preverjanje tržne vrednosti vsakega posameznika kot delavca, ki dela na sebi in dodaja vrednost.

In zakaj upravljanje? Zaradi logike trga, ki določa, kaj je vredno in kaj ni. Ljudem ponuja vse več izdelkov in storitev za delo na sebi, ki postaja nova in vse bolj nujna oblika dela, s katerim posamezniki dokazujejo drug drugemu lastno uspešnost, vrednost in družbeni status.

V priročnike za menedžerje se tako širi pozitivna psihologija, v vsakdanji jezik prodira psihoterapevtski besednjak, pred tem rezerviran za terapevtske sobe in terapevtske odnose. Ljudje se učijo optimizirati lastna čustva, vedenjske vzorce, analizirati občutke, prepoznavati telesno govorico, kot da se vsi pripravljajo za poklic psihologa.

Pop psihologija je čez kratek čas povsod, politični shodi, televizijski šovi, razvedrilne oddaje, oglasi in propaganda se vse bolj zanašajo na psihologijo za vsakdanjo rabo, ki jo širijo in priporočajo, kot da bi moralo postati življenje en sam velikanski psihološki laboratorij za preučevanje psihologije ljudi. Ti vse bolj govorijo o potrebah, čustvih, občutkih, vzorcih, o pomembnosti postavljanja meja, samouresničevanju, volji in potencialih, spretnostih, veščinah inj kompetencah.

Paradoks pa je, morda je v tem tudi nekaj ironičnega, da si ljudje zaradi tega niso vse bolj blizu, niso vse bolj sproščeni in osvobojeni. Racionalizirajo čustva in občutke, namesto da bi jih živeli, razpravljajo o njih, kot da so vsi eksperti.  

 

Paradoks pa je natančno premišljen, ugotovi Eva Illouz. V tem ni nobene naključnosti. Nič ni prepuščeno slučaju. Intimnost ljudi postaja vse hladnejša. Okoli njih je vse več predmetov, na voljo imajo vse več storitev. Videti je, da tako tudi mora biti, da je v tem logika.

 

Saj tudi je. Ljudje, ki delajo na sebi, se vse bolj tržijo. Ne delajo za sebe, delajo za druge, za zunanje vtise, nagrade, statuse in potrditve. Karierna samoreprezentacija, spletno spoznavanje, celo prijateljstvo sledijo logiki trga: izbiramo, optimiziramo, opuščamo, ko se pojavi boljša opcija. Vsak drugi človek postane objekt vrednotenja, ljudje so hkrati objekti samovrednotenja. Srečevanja med subjekti so redka, ljudje vse manj protestirajo in se vse manj upirajo, saj ni jasno, čemu naj bi se sploh upirali, proti čemu naj bi protestirali. 

 

Ljudje sprejemajo psihološki besednjak in celo novo oblikovani javni terapevtski diskurz, številni z navdušenjem. Ne zavedajo pa se, da depolitizira trpljenje, za katerega so pred tem naivno verjeli, da se bo zmanjšalo. Ne sprašujejo se, kdaj in zakaj so določene razmere boleče: namesto tega se usmerjajo k individualnemu diagnosticiranju težav, obdelovanju čustev, da bi z njimi optimalneje upravljali, in k obravnavanju sebe, kot da so lastni terapevti. Bolečina in trpljenje postaneta osebni projekt, za katerega so v celoti odgovorni, predmet dela na sebi.

 

Psihologija tako postaja organski del vsakdanjega življenja, zlasti pa korporativnega sveta, v katerem so menedžerji kot zastopniki oblasti vse bolj čustveno inteligentni, empatični, sočutni in avtentični. A ne zanimajo jih resnični odnosi z drugimi, zanima jih predvsem ali zgolj njihova produktivnost, še raje pa učinkovitost za večje dobičke.

Illouz pokaže, kako je terapevtska kultura počasi v poznem kapitalizmu ustvarila jezik, za katerega se zdi, da osvobaja ljudi, v resnici pa jih nadzoruje na nove načine in komodificira, kar pomeni, da jih mehko spreminja v tržno blago.

Druga avtoričina knjiga, ki me zanima, ima naslov Čustveno življenje populizma: kako strah, gnus, zamera in ljubezen spodkopavajo demokracijo. Že naslov je izjemno zanimiv in veliko obeta.

Osrednja ideja knjige je, da populizem ni zgolj politična strategija ali ekonomska reakcija na družbene neenakosti. Je tudi to, a je hkrati še nekaj drugega, pomembnejšega. Njegov vir so namreč specifične dimenzije čustvenega življenja ljudi, ki jih proizvaja moderna liberalna demokracija. Problem je, da jih proizvaja, ne zna pa jih obvladati.

Avtorica razmišlja provokativno in bistveno drugače, kot smo navajeni. Ni res, pravi, da demagogi preprosto izkoriščajo čustva množic in manipulirajo z njimi. Tako sicer razmišljajo številni ljudje, a se motijo. Čustva so namreč strukturno vgrajena v naš družbeni način življenja, o tem sem pisal uvodoma, kar pojasni, kako ga pozni kapitalizem organizira. Z njim ne manipulira. Ustvarja ga, proizvaja ga. Čustva množic niso izkoriščana. Čustva množic šele nastajajo. Za natančno določene  cilje.

V tej perspektivi je posebej zanimiv gnus. Eva Illouz se nasloni na Marto Nussbaum, ki je v Hiding from Humanity pokazala, da je gnus politično najnevarnejše čustvo. Zakaj je tako? Ker deluje tako, da ljudje preko njega prenašajo lastno nesprejemljivo nečistost na Drugega. S tem ga dehumanizirajo. Populizem to industrializira. Vedno obstaja skupina, ki uteleša gnilobo, umazanost, tujost in drugost. Z gnusom ljudje vzpostavljajo razdaljo med nami, ki smo čisti, in njimi, ki to niso. Tej logiki, ko enkrat deluje, je skoraj nemogoče ubežati, ker se napaja sama iz sebe.

Enako zanimivo je tudi drugo čustvo iz naslova knjige: zamera. Pomaga nam pojasniti, zakaj populizem tako dobro deluje.

Pomembna je razlika med zamero in jezo. Slednja terja soočenje in razrešitev, poravnavo krivic, zamera pa se hrani s kroničnim občutkom ponižanosti in nepravičnosti, ki nima jasnega naslovnika. Ko populizem ponudi jasnega krivca, ta je lahko družbena elita, posebna skupina ljudi, tujci, migranti itd., se v ljudeh sproži občutek čustvenega olajšanja, ki deluje kot zasvojenost.

Zelo pomembno je tudi povezovanje populizma in takega čustva, kot je ljubezen. V resnici ne gre za presenečenje, kajti populizem ni zgolj gibanje, ki ga poganja sovraštvo, temveč je tudi gibanje, ki proizvaja intenzivno čustvo skupnostne ljubezni. To je ljubezen do vodje, pravega naroda, klenih ljudi, do skupnega telesa, ki se čuti ogroženo. Ta ljubezen je resnična, ni lažna. To je za razumevanje populizma pomembno, ker liberalna kritika, ki populizem razlaga zgolj kot manipulacijo z ljudmi ali nevednost oziroma zaslepljenost, spregleda, da ljudje v njem doživljajo nekaj, česar jim prav liberalne institucije ne omogočajo: občutek, da so del nečesa večjega od sebe.

Illouz v resnici opisuje iskanje nadomestkov za to, kar imenujemo sveto. Opisuje, kako populizem ponuja meje (mi/oni), rituale (shodi, himne, simboli), skupno telo (narod) in žrtev (sovražnik). To je sodobna religiozna struktura brez transcendence, sveto brez resnično svetega. Je zapeljiva in nevarna hkrati.

Zanima me le kot objekt raziskovanja in spraševanja, kako je mogoča skupnost brez skupnega sovražnika. Zanima me to, kar je zastavil Jean-Luc Nancy že davnega leta 1986, ko je napisal La Communauté désœuvrée. Postavil je temelje za neko razumevanje.

To so temelji za razumevanje odprtosti, zmožnosti človeškega bitja za držo v svetu, ki ni le etična. To je drža, ki je hkrati ontološki pogoj bivanja.

Obstaja razlika med življenjem v občestvu in fuzijo, ki jo ljudem ponuja populizem. Fuzija pomeni stapljanje sicer različnih posameznikov. Denimo z narodom, s pravimi ljudmi, z organskim telesom, v katerem ljudje čutijo, da so neranljivi, zaščiteni in celoviti, kar pomeni, da jim nič ne manjka, da so na varnem, zavarovani.

Tako razumljeni populizem je za nekatere ljudi izjemno privlačen, čeprav jim v nekem smislu laže, obenem pa vendarle omogoča prav to, kar obljublja. V imaginarnem svetu je namreč res mogoče doživeti, kar ponuja.

Ponuja za veliko ceno. Ljudje, ki se zlivajo v taki skupnosti, izgubijo svojo individualnost in postanejo kloni, ves proces pa terja tudi izključitev vseh, ki se ne stopijo, ker se nočejo stopiti in hočejo ohraniti svojo individualnost.

Resnična skupnost je za Nancyja vedno skupnost singularnih bitij, ki ostajajo različna, se dotikajo druga drugih, a se ne zlivajo, da bi postala Eno. Taka delitev (fr. partage) je hkrati soudeležba. Skupno ne pomeni, da smo del Celote, ker ta kratko malo ne obstaja in ni mogoča.

Prav je zato, da imamo pred očmi to, kar imenuje Nancy être-en-commun (biti skupaj), ki pa ne potrebuje skupne substance, skupne identitete ali skupnega sovražnika. To je bistveno.

Biti skupaj pomeni zgolj skupno izpostavljenost. Čemu smo kot singularnosti izpostavljeni v skupnosti?

Najprej smo izpostavljeni drugim. Vsak posameznik je izpostavljen drugim posameznikom. To pomeni dvoje. Pomeni ranljivost in pogoj smisla. Vsakdo je ranljiv in izpostavljen drugim, a prav ta izpostavljenost v ranljivosti je pogoj tega, kar najbolj potrebuje v življenju. In kaj najbolj potrebuje? Občutek, da je življenje smiselno.

Brez take izpostavljenosti smo zaprti v lastni imanentnosti, zaprti smo sami v sebi.

Nancy nam tako predlaga način življenja, ki je v resnici zelo zahteven, kajti temeljni človeški impulz hoče varnost in zaprtost. Populizem je tako uspešen ravno zato, ker ponuja lažno zaščito pred izpostavljenostjo. Ljudem obljublja, da jih bo skupnost zaščitila, če se vanjo zlijejo. Nancy pravi nekaj čisto drugega: prava skupnost te ne zaščiti pred izpostavljenostjo, temveč ti pomaga prenašati izpostavljenost, ker jo deliš z drugimi.

Deliš jo v odprtih prostorih, kjer se odprtost dogaja, ne razglaša. Dogajanje ali udejanjanje odprtosti pomeni delovanje, ki se ne zaključi in pušča odprt rob, ne ponuja tolažbe in omogoča soudeležbo v negotovosti.

Odprtost tako razumem kot prisotnost brez agende – biti z drugim tako, da ne vem vnaprej, kaj bo srečanje prineslo, in da v tej nevednosti vzdržim brez tesnobe –, kot govorjenje iz ranljivosti – ne s pozicije moči ali vednosti, temveč iz tega, kar me resnično zadeva, me boli in česar ne razumem dobro – in kot vzdrževanje meje brez postavljanja zidu. 

Pogovor s starši otrok s posebnimi potrebami bo pogovor o izpostavljenosti, ranljivosti, odprtosti do drugega in delitvi.