Družbena ekonomija laži

Nenavadno je reči, da je resnica pogosto neprijetna, terja veliko časa, da jo spoznamo, in je brez zajamčenih rezultatov. Zdi se, da imamo ljudje raje nekaj, kar ni resnica, ker je bolj prijetno, takoj pri roki in obljublja zajamčene rezultate. Zakaj je tako, če pa smo ob priložnosti pripravljeni celo priseči, da nas bolj kot laž zanima prav resnica? Dvomim tudi, da želijo starši vzhajati otroke za laž, ne pa za resnico. A kako je v resnici s tem?

Naj začnem s preprosto ugotovitvijo: obstaja notranja napetost. To pomeni, da ljudje iskreno verjamejo, da hočejo resnico, in obenem dejansko izbirajo udobje. Oba opisa njihovega delovanja sta resnična hkrati. Ne mislim pa, da gre za licemerje. Na delu je nekaj bolj temeljnega v tem, kako smo zgrajeni.

Izhodišče za nadaljnje razmišljanje je evolucijsko. Človeški možgani niso bili optimizirani za iskanje resnice. Razvijali so se za preživetje. In za preživetje je pogosto koristnejša hitra, nepopolna ocena konkretne situacije kot počasna, natančna analiza. Ko je naš prednik v savani slišal šelestenje v grmu, ni imel časa za epistemološki premislek, reagirati je moral takoj. Kdor je bil previdnejši in hitrejši v sklepanju, je preživel; drugi, ki so filozofirali, so bili pojedeni.

V vsakdanjem življenju imamo zato raje hitre kognitivne bližnjice, ki jih psihologi imenujejo hevristike. To so mentalne prečne poti, ki vodijo k hitrim in zadovoljivim odgovorom, ne pa nujno k natančnim in resničnim. Daniel Kahneman nam je že pred časom pokazal, da je laž, ali vsaj udobna poenostavitev, pogosto takoj pri roki, ker je hitra, neboleča in nas nagradi ali vsaj zadovolji.

Resnica je tako draga in nevarna tudi psihološko, ne le biološko. Leon Festinger je v petdesetih letih prejšnjega stoletja opisal pojav, ki ga je imenoval kognitivna disonanca. To je ime za neprijeten občutek, ki nastane, ko se dve prepričanji ali prepričanje in dejanje medsebojno izključujeta. Ko nekdo, ki kadi, prebere, da kajenje povzroča raka, mu postane neprijetno. In ker je neprijetnost pač neprijetna ali celo boleča, se je možgani samodejno skušajo znebiti, a ne nujno tako, da predlagajo opustitev kajenja. Namesto tega predlagajo racionalizacijo: Moj dedek je kadil in je dočakal devetdeset let. Ali pa nekaj tolažečega: Stres je nevarnejši od kajenja, jaz pa nisem pod stresom. Kaj se zgodi? Ponudijo nam ugodnejše 'resnice'.

Zapisano velja za vsakega človeka. Resnica je draga, ker zahteva, da se odrečeš prepričanjem, v katera si investiral čas, energijo in identiteto. Zahteva, da priznaš, da si se motil, to pa aktivira sram, ki je eden najbolj neprijetnih občutkov. In pogosto zahteva, da spremljaš dejanja: ko enkrat veš, ne moreš več trditi, da ne veš. Nevednost je v tem pogledu zelo udobna zaščita: tako dobro je biti neveden.

Ostane še tretja, najgloblja raven. Resnica ni le individualni biološki in psihološki izziv, temveč je tudi socialni in družbeni. Skupnosti nastajajo in se vzdržujejo tako, da si člani delijo skupna prepričanja, ki niso nujno pravilna, so pa funkcionalna. Ko nekdo vstopi v skupnost in pove zanje neugodno resnico, ne ogroža le posameznikove samopodobe, ipso facto ogroža celotno družbeno tkivo, zato skupnosti pogosto kaznujejo tiste, ki govorijo resnico, in nagrajujejo posameznike, ki potrjujejo ali krepijo skupna prepričanja. Otrok, ki v razredu pove, da cesar nima obleke, bo skoraj gotovo izpostavljen posmehu, čeprav govori resnico in vsi vedo, da jo govori.

Iz vsega tega nastaja družbena ekonomija laži: lažna ali poenostavljena prepričanja so 'cenejša' v družbenem smislu, ker ne tvegajo izključitve iz občestva.

Primer iz davnine potrjuje zapisano.

Sofisti, kot so Protagora, Gorgias, Hipias, so bili pogosto briljantni, zelo inteligentni, retorično izpiljeni govorci. Bili so učitelji in eruditi, toda Sokrat jim je vseeno nekaj očital. Pravzaprav jim je očital eno samo bistveno stvar: da so resnico zamenjali s prepričljivostjo. Prodajali so učinek – sposobnost zmagati v debati, prepričati množico, uspeti v javnem življenju. Manj jih je zanimalo iskanje tega, kar je resnično ali dobro. In ker so prodajali učinek, so morali zagotoviti, da bo ta tudi viden, merljiv in všečen kupcu. Danes ni niti malo drugače.

Zapisano velja tudi za sodobno terapevtsko kulturo. Ne mislim, da so njeni zastopniki in akterji nujno slabi ljudje. Daleč od tega! Prepričan sem, da mnogi od njih iskreno verjamejo v to, kar ponujajo. Obenem pa mi je kristalno jasno, da je sistem, v katerem delujejo, strukturno na strani sofistike, ki se ji ne morejo odreči ali se ji upreti.

Terapevtski tečaj zato traja osem tednov, ker noben kupec ne bo plačal za dveletnega. Protokol obljublja merljive rezultate, ker financerji zahtevajo evalvacijo. Vplivnež mora izgledati kot vzor duševnega zdravja, ker nihče ne bo plačeval za vodenje in usmerjanje nekomu, ki je videti, kot da se sam bori s čimerkoli. Trg zahteva, da je produkt privlačen, in resnično terapevtsko razmerje mu ne more ustreči. To razmerje je zahtevno, nepredvidljivo in polno tistega nelagodja, ki ga vsaka dobra marketinška kampanja skrbno izloči, da ljudje ne bi prišli v stik z njim.

Sokrat je bil v tem pogledu do obisti naravnan proti trgu. Ta ga ni zanimal niti malo, nikomur ni zaračunal ničesar. Ni obljubljal rezultatov in ni imel programa. Imel je le eno orodje, elenhus, spraševanje, ki je sogovornika prisililo, da se sooči z lastno nevednostjo. In prav tako je imel en sam cilj, ki ga sploh ni imenoval cilj. Cilj je bil pot: skrb za dušo. Poklonil sem se mu s knjigo, ki nosi prav ta naslov: Pot je cilj.  

Sokrat je bil zaradi povedanega nujno nevaren. Ni moglo biti drugače.

Drugače ni moglo biti zato, ker je z golo prisotnostjo in vztrajnim spraševanjem razgaljal praznino tistega, kar so sofisti prodajali kot modrost. Prodajali so površino in videze, ki naj bi bili prepričljivi.

Večina ljudi takega spraševanja še danes ne želi. Aktivno se mu upirajo, če slučajno trčijo nanj, ker so videzi privlačnejši in udobnejši, zlasti pa niso nevarni.

Kljub temu me že vse življenje zanima struktura Sokratovega delovanja.

Ko ostajam z drugim, sem brez programa, brez zajamčenega rezultata, zlasti pa brez potrebe po tem, da bi bil videti kompetenten in opremljen z veščinami, delam natanko to, kar imenuje Sokrat skrb za dušo. Ne popravljam in ne normaliziram. Sprašujem in vztrajam, zlasti pa poslušam.

Terapevtska kultura, naddoločena s sofistiko, ni le moralni problem, ker je tudi simptom globljih strukturnih sil, ki določajo naša življenja. Nekateri avtorji, ki jim sledim, Illouz, Han in Baudrillard, bi bržčas rekli, da ni dovolj, če krošnjarje kritiziramo. Potrebno je še nekaj: razumeti, zakaj kupci kupujejo njihovo robo.

Številni ljudje niso naivni. So le utrujeni, izčrpani in osamljeni. V tem je morda najgloblji paradoks: s sofistiko podprta terapevtska kultura cveti ravno zato, ker je varnejša od spoznavanja resnice. Kupec tako nikoli ne bo slišal ničesar, s čimer se ne bi strinjal, vplivnež ne bo nikoli rekel ničesar, kar bi sogovornika resnično zamajalo, kot je to znal storiti Sokrat. Protokol bo trajal osem tednov in se zaključil z diplomo, medtem ko pogovori s Sokratom ne prinesejo nobene diplome in ne ponujajo nobenega jamstva. Imajo samo zvestobo, ki pa je v današnjem svetu vse manj cenjena.

In ravno zato so Sokrata obsodili. V svetu, v katerem so bolj kakor vztrajanje pri nevarni resnici cenili in kupovali varno modrost, sploh ni imel možnosti, da preživi.

Vse to je zelo razumljivo, kot sem pokazal uvodoma. Verjetno ne bo nikoli drugače.

Ko ljudje prisežejo, da jih zanima resnica, pogosto mislijo na potrditveno resnico. To je tista resnica, ki potrdi to, kar že verjamejo, ali pa resnica o Drugem, ne o njih. Hočem vedeti resnico o tem, ali mi je partner zvest. Ne pa: Hočem vedeti resnico o tem, kako jaz prispevam k problemu v razmerju.

Pravo iskanje resnice je strukturno bistveno drugačno. Je pripravljenost, da resnica o meni morda ne bo ugodna; da bo zahtevala spremembo, ne le potrditve; da bo počasna in brez garantiranega zaključka.

To je redka in zahtevna dispozicija, ki jo je Sokrat imenoval filozofija – ljubezen do modrosti, ne posedovanje modrosti. Ljubiti modrost pomeni, da sem pripravljen živeti v negotovosti in vztrajam v iskanju, čeprav vem, da cilja nikoli ne bom dosegel, ker je pot že cilj.

Verjamem, da človeško bitje na najgloblji ravni svoje eksistence dejansko hoče resnico. V njem obstaja nemir, zaradi katerega v resnici ne najde miru v udobnih lažeh. Kdor je kdaj doživel, da ga je resnica osvobodila, čeprav boleče, dobro ve, da je za tako svobodo vredno plačati ceno. Kdor je živel dovolj dolgo v lastni laži, ve, kako izčrpavajoče je vzdrževano neznanje.

Torej ni tako, da ljudje lažejo, ko pravijo, da hočejo resnico. Ne, resnica je, da so pristno notranje razdvojeni. En del njih želi udobje, drugi del pa tisto globljo mirnost, ki jo prinese samo resnica. V jedru človeškega bitja je to, kar imenuje Avguštin cor inquietum, ambivalenca, ki jo je prepoznal Freud, temeljna značilnost človeške narave, zaradi katere vsakdo želi biti dovolj pogumen, da vztraja v nelagodju resnice, ker ve, da je šele v tem prava svoboda.