Sokrat ni bil junak. Ni bil bojevnik, ni bil voditelj, ni bil »močan moški«, ki se nikogar ne boji, vse naredi sam in ne potrebuje nobene »pomoči« od zunaj. Pa vendar so ga imeli nekateri za nevarnega. Nikomur ni grozil, ni bil nagnjen k zločinskim dejanjem, prekršil ni nobenega zakona. Zgolj pogovarjal se je. Tudi drugi ljudje se pogovarjajo. V čem je bilo potem njegovo pogovarjanje tako drugačno, da so se ga na koncu znebili?
Freud je bil zdravnik. Bil je nevroznanstvenik. Ni bil psihiater in ni bil klinični psiholog. lznašel je psihoanalizo, ki je v osnovi to, kar je imenovala Anna O. zdravljenje s pogovarjanjem.
Imata Sokrat in Freud kaj skupnega? Oba se namreč pogovarjata. Sokrat se pogovarja predvsem z mladimi moškimi, Freud zlasti z ženskami. Zakaj je njegovo pogovarjanje zdravilno, kot pravi Anna, Sokratovo pa nevarno? Ali pa je tudi Freudovo pogovarjanje nevarno in Sokratovo zdravilno?
Kaj naj bi pogovarjanje zdravilo in komu je nevarno? Kaj ogroža in kaj zdravi?
Na vsa ta vprašanja dobimo dobre odgovore, če se lotimo analize dejstva, da v psihoanalitični proces redko vstopijo moški. Zakaj ne vstopijo? So bolj zdravi od žensk? In zakaj bi bili bolj zdravi, kaj jih dela bolj zdrave?
Sokrat sprašuje sogovorce, dokler se ne izkaže, da ti ne vedo toliko, kot sprva mislijo, da ne poznajo teme, o kateri govorijo, tako dobro, kot verjamejo. Je to zdravilno pogovarjanje?
Freud sprašuje pacientke, dokler se ne izkaže, da nezavedno vedo bistveno več, kot ve njihova zavest, dokler ne postane jasno, da se zavest oklepa določenih fikcij in iluzij, ki se jim noče odreči.
So torej na delu procesi, ki razgrajujejo iluzije, fikcije, napačna prepričanja, zgrešena mnenja? Je na delu tehnika, kako se dokopati do resnice tega, kar nekdo verjame, v kar je prepričan, česar se oklepa, čemur se ne želi odreči, ker bi ga bolelo?
Eden od pomembnih temeljev vsakdanjega življenja so funkcionalne fikcije. Niso povsem neresnične, pomembno je, da delujejo. In dokler delujejo, se ljudje znajdejo v življenju, ne da bi se jim bilo treba nenehno soočati z eksistencialno anksioznostjo. Kaj so torej funkcionalne fikcije? To so zgodbe, prepričanja, mnenja, varovalne strukture pomena in smisla, ki omogočajo preživetje v družbenem svetu brez nenehnega soočanja z radikalno negotovostjo, s tesnobo ali tragičnim občutenjem življenja. Niso nujno laži, kot rečeno, so pa poenostavitve, selektivne pozornosti in obrambni mehanizmi. Resnično, ljudje imajo radi varnost, predvidljivost, pripadnost in občutenje, pa čeprav so delno zasnovani na iluzijah in fikcijah. Filozofija in psihoanaliza sta zato nevarni, ker jih rušita, s tem pa destabilizirata ontološko varnost.
Zapisano ne pomeni, da ljudje niso epistemično radovedni. Obstaja pa razlika. Naši predniki so bili radovedni glede sveta zunaj sebe. Prepričati so se morali, katera rastlina je užitna, kakšni sledovi pomenijo nevarnost, kako deluje narava. Ta vrsta radovednosti je prilagoditvena. Pomaga ti preživeti in napredovati. Ne destabilizira te, nasprotno, omogoča ti večji nadzor nad okoljem.
Sokrat in Freud pa zahtevata popolnoma drugačno vrsto radovednosti – radovednost, naravnano navznoter, na lastne iluzije, fikcije, prepričanja, mnenja, nezavedno. In ta vrsta radovednosti ni neposredno prilagoditvena. Nasprotno, je potencialno destabilizirajoča. Ko odkriješ, da ne veš tega, kar si mislil, da veš, ko odkriješ, da tvoja prepričanja stojijo na trhlih temeljih, ko se soočiš z lastnimi nezavednimi motivi, te vse to ne naredi bolj sposobnega za preživetje. Naredi te bolj odprtega in – ranljivega.
Večina ljudi živi s fikcijo, da imajo nadzor nad svojim življenjem. Verjamejo, da njihove odločitve določajo njihovo usodo. Prepričani so, da če delajo prav, se bodo zgodile prave stvari. To je delno res, delno pa je tudi iluzija.
Življenje je polno naključij, sistemskih sil, procesov in mehanizmov, ki jih še poznamo ne, kaj šele, da bi jih nadzorovali, nezavednih motivov, ki nas vodijo, ne da bi se tega zavedali. Ampak če bi se nenehno soočali s to resnico – s temeljno negotovostjo in pomanjkanjem nadzora –, bi bilo življenje neznosno anksiozno. Raje živimo v prepričanju, kaj vse nadzorujemo, to pa nam pomaga delovati, načrtovati in upati.
Večina ljudi živi tudi v prepričanju, da je zgodba o njih samih, v kateri so koherentni, kompetentni in dobri, resnična. Jaz sem oseba, ki dela prave stvari iz pravih razlogov. Psihoanaliza pa pokaže, da so človeški motivi pogosto mešani, kontradiktorni in nezavedni. Delamo stvari iz razlogov, nekateri so povsem napačni, ki si jih ne upamo priznati. Sokrat pokaže, da naša prepričanja pogosto niso koherentna, da ne vemo tega, kar mislimo, da vemo.
A če bi se nenehno soočali s to resnico – s fragmentiranostjo in protislovnostjo notranjega življenja, z nezavednim –, bi težko obdržali stabilni občutek identitete, zato raje živimo z zgodbo o sebi, ki je poenostavljena in bolj koherentna, kot smo v resnici.
Ljudje imajo torej radi: varnost, predvidljivost, pripadnost, občutek smisla in lastne kompetentnosti. Pri tem ni odločilno, ali so ti občutki zasnovani na funkcionalnih fikcijah.
Ljudje imajo radi rituale, rutine, vloge, identitete, skupnosti, vrednote, ki jim dajejo strukturo in zagotavljajo smisel. Radi imajo občutek, da vedo, kdo so, kaj naj delajo, kam spadajo. Prav tako imajo radi zgodbe, ki jim razložijo svet na način, ki ga razumejo in obvladujejo. Radi imajo odnose, kjer vedo, kaj lahko pričakujejo od drugih in drugi od njih.
Na kratko, ljudje želijo predvsem varnost: občutek, da je svet stabilen, predvidljiv, smiseln prostor, kjer lahko živijo brez nenehnega strahu.
Filozofija in psihoanaliza rušita ravno to ontološko varnost. Postavljata vprašanja, ki nimajo stabilnih odgovorov. Dekonstruirata zgodbe, ki nam dajejo smisel. Razkrivata ranljivost tam, kjer ljudje mislijo, da so močni.
Poglejmo torej, kaj lahko rečemo glede vprašanja, zakaj se moški v glavnem ne odločajo za psihoanalitični proces. To morda že na začetku pomeni, da ne želijo izgubiti kake iluzije, da se ne želijo odreči kakemu zmotnemu prepričanju. Ne pomeni, da so bolj zdravi.
A saj psihoanaliza ni zdravljenje. Nikogar ne zdravi. Dešifrira simptome, dekonstruira iluzije, to pa je že skoraj vse. In niti približno ni res, da si vsak človek želi dešifriranih simptomov, ki jih ustvarja, ter dekonstrukcije iluzij, ki jih ljubi.
Prav psihoanaliza pa je dokazala, da je človek zmožen ljubiti iluzije, se izogibati resnici o sebi in nezavedno uživati v simptomih.
Izkušnje in znanstvene študije potrjujejo spoznanje, da so moški bolj nagnjeni k dejanjem kot k besedam. Ne govorijo veliko, to prepuščajo ženskam, raje molče delajo. Ker pa je filozofiranje možno le kot besedovanje, psihoanalitični proces pa tudi, je že jasno, da ne bodo želeli ne enega ne drugega.
Če privzamemo za hip, da je psihoanaliza nekakšna terapija, zanjo pa so ljudje spontano prepričani, da je »feminizirana«, je na vidiku še en razlog, da moških bržčas zlepa ne bo blizu.
Sokrat je nevaren, ker se v pogovoru z njim hitro izkaže, da je sogovorec ranljiv. Njegova mnenja, njegova prepričanja, to, v kar verjame, stojijo na trhlih temeljih – in v tem je ranljivost. V hierarhičnih odnosih, ki so med nami, pa je vsako soočanje z lastno ranljivostjo tvegano. V hierarhiji moraš biti
močan in trden, ne smeš popuščati, drugi ne smejo odkriti, da si ranljiv, ker potem hitro izgubiš svoj položaj, tega pa nikakor ne želiš.
Še manj možnosti je, da bi moški vstopili v psihoanalitični proces, v katerem je soočenje s lastno ranljivostjo, psihično ranjenostjo in čustveno poškodovanostjo neizogibno.
Poleg vsega so moški vzgojeni za prevzemanje družbene vloge, ki terja samostojnost. Dečki se tako naučijo biti odrasli moški, ki nikoli nikogar ne potrebujejo, ker vse znajo sami. Znajo in vedo, zato ne potrebujejo Sokrata, svoje probleme rešujejo sami, zato ne potrebujejo Freuda.
Soočanje z lastnim čustvenim življenjem je za nekatere moške skoraj kot nočna mora. Prvič, moški ne jočejo in zanje čustveno življenje ni tako pomembno, kot je pomembno za ženske, ki so bolj čustvene že po naravi. Moški so bolj razumni, zato je psihoanaliza za ženske. Filozofija je sicer tudi razumna, toda z njo je križ, ker je preveč abstraktna.
Na splošno bi se moški manj pogovarjali in bi raje iskali konkretne hitre rešitve za konkretne probleme.
Tako Sokrat kot Freud sta nevarna sogovorca, ker pri njiju nikoli ne veš, kaj boš odkril o sebi. Morda se boš soočil s stvarmi, za katere b najraje videl, da jih ne bi nikoli srečal, čeprav so del tebe: globoko zakopana bolečina, trpljenje, strah, krivda ali žalost. Moški se bodo hitreje sramovali lastne bolečine, trpljenja ali občutka nemoči kot ženske.
Globoka ironija pa je, da nastaja tale zapis v trenutku, ko je ves svet radikalno negotov. Svet ni postal nevaren zaradi Sokrata ali Freuda, ampak zaradi voditeljev, ki živijo v drastičnih iluzijah moči, lastne veličine in nadzora. Njihove funkcionalne fikcije niso funkcionalne, ker so smrtonosne.
Ko govorijo moški, kot so Putin, Trump, Netanjahu ali Ši, smo že sredi nočne more. Putin vdre v Ukrajino, da bi udejanjil iluzijo o obnovitvi ruske veličine, zgodovinsko nujnost ruskega imperija in lastno vlogo zgodovinskega voditelja, ki bo popravil zgodovinsko krivico zaradi razpada Sovjetske zveze. To je iluzija grandioznosti, ki je že vzela tisoče življenj.
In ko govori Trump o Making America Great Again, ko zanika podnebne spremembe, racionalizira svoje avtoritarne impulze kot zaščito Amerike, to ni pragmatična ocena realnosti. Je iluzija o zlatem času, ki ga je treba obnoviti, o lastni nezamenljivi veličini, o tem, da je moč sama po sebi legitimna.
Ko govori Ši kot kult osebnosti o kitajskih sanjah in neizogibnosti kitajske dominacije, ko zatira Ujgure in grozi Tajvanu, to ni vedenje moškega, ki bi bil v stiku z eksistencialno realnostjo. To je iluzija zgodovinske nujnosti, nacionalne veličine in lastne nezmotljivosti.
Ti voditelji ne živijo brez iluzij. Nasprotno, živijo v masivnih, grandioznih, narcističnih iluzijah, ki jim omogočajo upravičiti dejanja, ki ogrožajo celotno človeštvo. In nihče jim ne postavlja sokratskih vprašanj. Nihče jih ne vodi skozi psihoanalitični proces soočanja z lastno ranljivostjo, s strahom in z negotovostjo.
Resnično, znašli smo se v svetu, v katerem se soočamo s totalno krepitvijo patriarhalne strukture. Moški na vrhu so najmočnejši, neranljivi in vsevedni. Nimajo strahu, ne dvomijo in niso negotovi. Živijo v še bolj utrjenih in rigidnih iluzijah kot navadni moški – mnogi izmed njih jim zato preprosto sledijo. Njihova nezmožnost soočanja z lastno ranljivostjo podpira globalno grožnjo brez primere.
Ni komentarjev:
Objavite komentar