Zakaj človek preživi

Dragi Dušan, 

če je človek drugemu človeku zgolj objekt za lastno zadovoljitev in če si dovolj šibak, da ne zmoreš upora po definiciji, ker si šibkejši, kaj je tisto, kar te reši?

Kaj te reši pred zlorabo, pred manipulacijo močnejšega od tebe? In ti, močnejši od tebe, so vsi.

Zakaj človek preživi? Zakaj sem preživela? Po vsej logiki do tega nisem imela pravice. Morala bi ne preživeti, morala bi popustiti.

Vaša Ana

Draga Ana,

sprašujete, kaj te reši. Mislim, da je to ključno vprašanje. Saj nekateri se ne rešijo. V resnici ne vemo popolnoma, kaj nekoga reši. Priznavamo, da preprosto ne vemo. Včasih so na delu naključja, o katerih se nam niti sanja ne. To je treba pošteno povedati. Gotovo morava razmišljati tudi o moči. Kaj pomeni imeti moč, kaj pomeni biti močan? Zakaj pravimo, da so nekateri ljudje močni, kaj jim daje moč, od kod jo dobijo?

Od nekdaj me fascinira zmožnost ljudi, da preživijo; moč me ne fascinira niti malo. Nekateri so preživeli Auschwitz, kako danes preživijo otroci v Gazi, ki so jim pobili vse sorodnike, se mi ne sanja. Nekaj pa vendarle vem.

Vem, da je v nas nekakšna izjemno močna sila, ki nas sili k preživetju. Vedno znova sem osupel, kako zelo močna je. Od nekdaj me navdihujejo ljudje, ki vztrajajo v nemogočih razmerah in trdijo, da hočejo preživeti in da bodo preživeli. Ne vem, kaj natančno to je, ne vem, od kod ta vitalna sila, ta gon ali kaj že je, vem pa, da obstaja.

Frankl v knjigi Človek v iskanju smisla, ki je izšla takoj po vojni, opisuje, kako je v taboriščih opazoval, kdo preživi. Niso preživeli nujno najmlajši, najbolj zdravi ali najmočnejši, kot bi mislil kak socialni darwinist. Ne, preživeli so ljudje, ki so imeli nekaj, kar jih je vleklo naprej: znanstvenik, ki je hotel dokončati knjigo; mož, ki je hotel ponovno videti svojo ženo; oče, ki je vedel, da ga otrok potrebuje; človek, ki je imel nalogo, ki jo je moral opraviti. V tem je bistvo: smisla niso odkrivali v sebi, temveč v  prihodnosti, v drugem človeku, v delu, v ljubezni, v odnosih.

Frankl me je naučil nečesa izjemno pomembnega o življenju. Ko je človek popolnoma spremenjen v objekt ali predmet, ki ga uporablja drugi, še vedno lahko izbere svoj odnos do tega, kar se mu dogaja. Ne more izbrati situacije, v katero je bil potisnjen, lahko (to ne pomeni zlahka) pa izbere, morda le v najmanjšem možnem smislu, kako bo to situacijo nosil.

Tak je osnovni vzvod samopreseganja. Mislim, da ima Frankl prav, ko reče, da je človek v temelju usmerjen stran od sebe, ne k sebi, v svojo notranjost, k svojemu pristnemu jazu, ki naj bi ga iskal, da bi ga končno tudi našel. Ne, usmerjen je k drugemu človeku (ljubezen), pomenu, ki ga hoče ustvariti, vrednotam (resnica, lepota, dobrota, sočutje).

Frankl bi zato bržčas rekel, da ni bilo pomembno, ali ste bili takrat močni ali ne, seveda niste bili, rekel bi, da je bilo ključno nekaj, kar vas je držalo pri življenju in je bilo smiselno za vas. Mogoče je bil to nekdo, ki ste ga ljubili, slutnja prihodnosti, ko bo vse to mimo, naloga, ki je bila za vas nezavedno pomembna, morda celo možnost, da boste nekoč v prihodnosti lahko povedali svojo zgodbo – denimo, meni.

In ta smisel še vedno obstaja. Na primer v najinem dopisovanju in pogovarjanju, v tem, da sva skupaj napisala knjigo, v tem, da ste priča temu, kar se je zgodilo. Morda je v tem, da ljubite nekoga, v tem, da delate nekaj, kar je pomembno, v samem dejstvu, da živite.

Resnično, hočemo živeti in preživeti, čeprav nimamo zadnjega odgovora, zakaj, čemu, v čem je smisel. Ustvarjamo ga in trmasto rinemo naprej, čeprav obenem ne vemo, kam rinemo. Čisto mogoče je, da sploh ni treba vedeti. Emmanuel Lévinas je preživel nacistične taborišče, Frankl tudi. Oba sta pisala o nekakšni osnovni, temeljni značilnosti našega obstoja, ki je pred vsakim pomenom in pred vsakim smislom. V našem življenju je morda res nekakšna dimenzija ali razsežnost, ki se kratko malo upira pojasnilu, razlagi, meritvi. Včasih se mi celo zdi, da je neuničljiva, čeprav se verjetno motim.

O tem sva že govorila. Ko vas skuša nekdo obravnavati kot predmet za zadovoljitev povsem perverznih vzgibov, vas hoče skrčiti na orodje. A človek kljub temu ni orodje. Da, mogoče ga je zlorabiti, poškodovati, uničiti, ubiti, spremeniti v prah in pepel, seveda, to vemo. A trmasto vztrajam, da nikoli ne bom pristal na to, da sem orodje. Tamle zunaj so neverjetno močni, naduti, tiranski, psihopatski ljudje, ki uničujejo vse okoli sebe, toda to je nekaj drugega. Proti njim ne morem ničesar, če se spravijo name, sem nemočen, trdim pa, da nikoli ne bom pristal, da delajo z mano kot s predmetom. Vedno sem bom upiral. Ali malo drugače: vaša zavest o zlorabi ni isto kot zloraba sama.

Pravite, da ste bili šibki. V nekem smislu ste bili, saj ste bili otrok. A to še zdaleč ni vse. Foucault me je naučil, da moč ni nekaj, kar nekdo ima, drugi pa ne. Moč je relacijska, to pa pomeni, da deluje v odnosih, skozi odnose. Tudi navidezno popolna podrejenost, vi ste bili pred njim v popolnoma podrejenem položaju, ni nikoli absolutna. To hočem poudariti. Celo v najbolj blaznih razmerjih obstajajo drobne razpoke, trenutki, ko pogled uhaja, ko zavest ohranja distanco, ko si vzamete majhen košček prostora, ki je za vedno vaš. Morda je to del odgovora, zakaj ste preživeli.

Preživeli ste. Niste se aktivno upirali, saj kako pa naj se deklica upira starejšemu možakarju, je pa bilo vaše preživetje samo po sebi dejanje. Telo je vztrajalo, na videz brez razloga, nerazumljivo. Zavest je našla načine, kar odkrila jih je. Umaknili ste se vase, morda pa ste ustvarili čisto majhne prostore avtonomije. Take so strategije preživetja, ki jih dobro poznam.

Mislim na nekaj, kar je še globlje kot gon ali vitalna sila. Morda je želja tisto nekaj v nas, kar vztrajno išče smisel onkraj golega preživetja.

Ko pravite, da bi morali ne preživeti, se vprašam, po kateri logiki. Po logiki moči? Po logiki nasilja? Ne, mislim, da ste preživeli kljub temu, da bi se morali povsem sesuti in zlomiti, morda celo umreti. Preživeli ste, ker je v samem našem bivanju nekaj, kar presega vsako moč celo tedaj, ko nas uničuje.

Četudi je bil smisel miniaturen, skrit, komaj opazen in zaznan, je obstajal košček prihodnosti, ki vas je vlekel naprej. Ni bil vedno v vaši zavesti, še manj je bil artikuliran, morda je bil le drobna slutnja, da to ni vse. Da je še nekaj onkraj zlorabe in brutalne sile.

Morda je obstajal spomin na nekoga, ki vas ni obravnaval kot objekt ali predmet – kot vas je obravnaval on, ki bi vas moral imeti najraje. To je bil spomin na pogled, ki vas je videl. Ne vem, a lahko bi bilo tako. Včasih nas reši en sam pogled drugega, v katerem se prepoznamo kot vredno človeško bitje in trmasto vztrajamo, obenem pa čutimo, da pridobivamo nekakšno moč.

Judith Butler piše o precarious life, naši ranljivosti, ki je obenem naša eksistencialna resnica, zaradi katere smo ranljivi čisto vsi brez izjeme. Ko drugi zlorablja to ranljivost, krši nekaj fundamentalnega, najglobljega, kar je. A vaša ranljivost ni bila nikoli vaša krivda. Nihče ni kriv, da je ranljiv.

Ana, ne vem, ali vam moje razmišljanje kaj pomaga. Vem pa, da ste preživeli, ker je bilo v vas nekaj, kar ni popustilo. Še danes je in ne popušča.

Niste preživeli, ker ste imeli pravico preživeti. Ne, preživeli ste, ker je v vas nekaj, kar presega vsako pravico in vsako kalkulacijo. Vaše preživetje razumem kot upor same eksistence proti logiki moči in proti logiki nemoči.

Z globokim spoštovanjem.

Vaš,

dr