Kako živeti v času, ko je krepost politično irelevantna? Tako, da skrbimo zanjo, jo negujemo in kultiviramo. V tem, kako se pogovarjamo. V tem, kako poslušamo. V tem, kako skrbimo drug za drugega. Vemo, da sistem ne nagrajuje kreposti. A ta ni bila nikoli odvisna od nagrade. Vedno je bila – kot je vedel Aristotel – sama sebi namen. Moj odgovor na vprašanje je zato enoznačen: tako, da vztrajamo pri tem, kar vemo, da je prav, tudi ko svet nagrajuje to, kar vemo, da je narobe.
Seveda bi me kdo takoj pocukal za rokav in vprašal, zakaj bi imel Aristotel prav, Hitler pa ne, saj je tudi sam vztrajal pri tem, kar je mislil, da je prav.
To bi bilo dobro vprašanje.
Odgovor artikulira ključno razliko med obema. Aristotel ni trdil, da je nekaj prav. Spraševal je, kaj je prav, kar je nekaj čisto drugega. Spraševal (se) je desetletja. S številnimi študenti. V dialogu. V prevpraševanju lastnih predpostavk, v nenehnem dvomu. Njegova metoda je bila dialektična. Zbral je mnenja modrih, jih primerjal, iskal protislovja, preizkušal z izkušnjo. Vprašal je: »Kaj omogoča človeško cvetenje in blagostanje? Kaj odkrivamo pri ljudeh, ki jih imamo za dobre? Kaj imajo skupnega?«.
Hitler ni spraševal. Hitler je trdil. Njegova etika ni bila rezultat premisleka. Bila je rezultat ideologije, resentimenta, volje do moči. Ni iskal resnice, ni dvomil, ni prevpraševal. Iskal je dokaze za to, kar je že hotel, ker se je tako odločil.
Aristotel je razmišljal o krepostih: pogumu, pravičnosti, zmernosti, praktični modrosti. O podobnih krepostih je razmišljal tudi Konfucij, ki ni nikoli bral njegovih filozofskih besedil. Prav tako Buda. Stoiki. Židovski preroki. To ni nobeno naključje. Kaže na nekaj v človeški eksistenci, kar je skupno.
Hitlerjeva etika zahteva ravno nasprotno: da nekatere ljudi preprosto izključiš kot manj-ljudi ali celo kot ne-ljudi. Da jim odvzameš obraz. In to ni etika. Je njeno popolno negiranje. Aristotel je podredil delovanje razumu: preden delujem, premislim, pretehtam, iščem srednjo pot med skrajnostma.
Hitler je podredil razum volji do moči. Najprej je bila volja, šele potem so bili razlogi. Razum je bil služabnik ideologije, ne njen gospodar. Propaganda ni bila iskanje resnice, bila je instrumentalizacija čustev, da bi ljudje čim manj razmišljali in se čim manj spraševali.
Ko razum služi volji, lahko utemeljimo karkoli. Tudi genocide.
Aristotel je vedel, da moralno znanje ni kot matematično znanje. Ni pravil, ki jih preprosto apliciraš. Zahteva phronesis ali praktično modrost. To je sposobnost, da vidiš konkretno situacijo, da zaznaš, kaj je na kocki, da predvidiš posledice in se šele potem odločiš.
Phronesis ne pomeni misliti, da imaš prav. Daleč od tega. Je kultivirana sposobnost moralnega zaznavanja in presojanja, ki terja leta prakse, izkušenj, napak in popravkov.
Hitler ni imel phronesis, zanjo ni bil sposoben. Imel je ideologijo, tog sistem, v katerem ni ljudi, so le kategorije. Jud tako ni bil človek z obrazom. Bil je primerek kategorije, ki jo je bilo treba odstraniti.
Resnično, etika se začne, ko me nagovori obraz drugega. To se zgodi takrat, ko drugi človek ni kategorija, sredstvo ali ovira, temveč je neskončnost, ki me kliče v odgovornost. Etika zato ne pravi, da ve, kaj je prav. Pravi nekaj drugega: išči, sprašuj se, preizkušaj to, kar je sicer rezultat tisočletnega človeškega premišljevanja – a je še vedno odprto za popravke.
Je ena ključnih vrednot današnjih otrok razvijanje življenjske filozofije, pri čemer je beseda filozofija resen koncept, kot ga je razumel Aristotel, ne pa zmerljivka? Ne, ni. Je pomembna vrednota zaslužiti veliko denarja, postati uspešen in bogat? Je. Nisem rekel, da je s tem kaj narobe, le povzel sem izsledke raziskav, ki dokazujejo spremembe skozi čas in preprosto dejstvo, da otroci kot zrcalo odražajo to, česar se naučijo od odraslih. In filozofija je postala počasi preprosto nerelevantna. Nekateri svetovni voditelji tako jasno kažejo vsemu svetu, da postajajo relevantne tudi brezsramnost, ignoranca, neumnost, odsotnost vsake kreposti.
Ljudje gledajo in se učijo: »Aha, tako se torej pride do moči. Ni treba vedeti, ni treba misliti, ni treba čutiti sramu.« Nietzsche je nekoč pisal o prevrednotenju vrednot. Kar se nam dogaja, ni nikakršno prevrednotenje vrednot v smislu nove, globlje etike. Kje pa! Je zgolj njena opustitev, praznina, ki se pretvarja, da je moč.
Nekoč se je ignoranca skrivala. Danes se razkazuje. »Ne berem knjig. Strokovnjaki se motijo. Jaz vem bolje.« Kaj je to?
Ni odsotnost znanja, ker je nekaj hujšega. Je zaničevanje znanja. Resnično, živijo ljudje, ki so dobesedno ponosni, da nimajo pojma o ničemer. Na tem je nekaj blaznega. Biti ponosen na nevednost, ker to pomeni, da si pravi človek, ki ni pokvarjen z razmišljanjem.
Množice kajpak ploskajo, ker jim nekdo končno pravi, da sploh ni treba vedeti ali razumeti, ker je dovolj, da čutijo.
Hannah Arendt je opazila, da Eichmann ni bil demon. Bil je birokrat. Ni bil sposoben misliti, kar je pomenilo, da se ni bil sposoben postaviti na mesto drugega, premisliti posledic, videti širše slike. Ko danes spremljamo voditelje, ki ne razmišljajo, se ponašajo z ignoranco in ne kažejo sramu, se soočamo s praznino, z odsotnostjo tega, kar dela nas ljudi dobre.
Zlasti v teh decembrskih dneh, ko otroke obdarujejo dobri možje, me vedno znova presune, da je edino, kar izrekajo, preden jih obdarujejo, vprašanje, če so bili med letom kaj pridni. Obdarovanje povezujejo s pridnostjo, kar je zelo slabo, saj utrjuje kliše, da dobiš darilo samo, če si priden.
Dobri možje: Miklavž, Dedek Mraz, Božiček. Preden obdarujejo, je vselej na vrsti klišejsko vprašanje: »Ali si bil priden?«. A zares dober človek vas ne bo nikoli vprašal, če ste bili kaj pridni. Do vas je dober zato, ker je dober, ne pa zato, ker ste vi pridni. In ker je dober, reče: »Prinesel sem ti darilo. Ne zato, ker si bil priden, temveč zato, ker si. Ker obstajaš. Ker si ti.« Tako brezpogojno darovanje je trenutek, ki si ga otrok zapomni za vse življenje: Sem vreden – ne zaradi tega, kar naredim, temveč zaradi tega, kar sem. Tak otrok ne bo nikoli razvajen.
A številni otroci se zelo hitro naučijo, da darilo ni dar. Da je plačilo, menjava. Si bil priden – dobiš. Nisi bil priden – ne dobiš. Spoznajo, da ima ljubezen ceno in da si moraš vrednost zaslužiti z ubogljivostjo in s pridnostjo.
Nedolžna tradicija? Ne, prva lekcija pogojne ljubezni, ki pogojuje kasnejšo patologijo. Kaj je pridnost?
Preprosto. Priden otrok je tih otrok. Je otrok, ki ne moti, ne zahteva in se prilagaja. Zlasti pa uboga.
Pridnost ni krepost. Nima veze s pogumom, z radovednostjo in s sočutjem. Je zgolj prilagoditev, da ne bi bilo nobenega trenja. In če smo natančni, je odsotnost želje. Posledice so lahko katastrofalne.
Ko povežemo darilo s pridnostjo, darilo ni več darilo. Postane plačilo. In plačilo ustvarja dolg.
Otrok, ki dobi darilo, ker je bil priden, ne prejme daru. Prejme potrditev, da je izpolnil pogoj. Nauči se, saj je inteligenten, da ni vreden sam po sebi. Vreden je le, če (pridno) izpolnjuje pogoje.
Tak je temelj kroničnega sramu in nadjaza. To je temelj, na katerem se številni otroci iz dneva v dan sprašujejo: »Ali sem dovolj? Ali sem izpolnil_a pogoj? Ali smem zdaj prejeti?«.
Prav tako priznam, da me včasih še vedno preseneti misel, da navadnim ljudem ne vladajo najbolj krepostni ljudje, ki se obnašajo tako, da zastopajo visoke moralne standarde. Veliko je takih, ki se ne vedejo krepostno, kar pomeni, da lažejo in zavajajo ljudi z naučenimi izjavami, za katere verjamejo, da jih morajo izrekati pred njimi, da bi naredili nekakšen vtis nanje. Prav tako verjamejo, da so ljudje dovolj naivni ali pa dovolj prestrašeni, da jim bodo verjeli, da se ne bodo spraševali o pomenu njihovih besed, da ne bodo kritično razmišljali o njih, čeprav jih vsak dan nagovarjajo, naj kritično razmišljajo. Če bi dejansko kritično razmišljali in imeli pogum, da javno povedo, kaj si zares mislijo o lastnih voditeljih, bi postalo vladanje neprimerno težje, kot je danes, ko se vedno znova izkaže, da so številni voditelji preprosto brezsramni.
To sicer ne pomeni, da bo kdo od njih predlagal svojega konja za senatorja, pomeni pa, da nimajo zadržkov, ki bi jim omogočali spoštljivo pogovarjanje z nasprotniki, blagodejno nagovarjanje navadnih ljudi, sprejemanje drugačnosti in inteligentno razumevanje izzivov, pred katerimi se znajdejo.
Priča smo počasnemu zatonu javne rabe uma. Vsakdanja zavest se zato vse bolj boleče zaveda, da brezsramni ljudje zlahka uveljavljajo načela, ki jim sledijo. Na površju je zato vse več tega, kar je bilo pred tem prikrito.
Vedno so živeli brezsramni ljudje. Tako kot vedno živijo ljudje s psihopatskimi in sociopatskimi lastnostmi. Problem ni v tem, da živijo, saj bodo vedno, problem je, da imajo dostop do moči. Še večji problem pa je, da jih podpirajo številni podrepniki, ki želijo profite in drobtinice z oblastnikove mize.
Naivno bi bilo tudi verjeti, da so oblastniki vselej visoko inteligentni ljudje. Nekateri sicer so, toda to ne pomeni, da je inteligentno vedenje tudi razumno in krepostno.
Že dolgo vemo, da psihopatske poteze olajšajo vzpon na oblastne položaje in položaje moči. To je vznemirljivo klasično spoznanje. Enako velja za spoznanje, da inteligentnost ni povezana s krepostjo: pameten človek lahko uporablja svojo inteligentnost tudi za manipulacijo. Seveda jo lahko. In avtoritarne voditelje dobesedno omogočajo avtoritarni sledilci, ki jih podpirajo. Ne iz zlobe, čeprav nekateri dejansko so zlobni, temveč zaradi psiholoških potreb po sledenju, redu in jasnosti, ki jih dominantne figure preprosto zadovoljujejo.
Zaupanje v človekovo dobroto še ni preprečilo nobenega orisanega povezovanja in delovanja ljudi, zato je demokracija zelo zahtevno in težaško opravilo.
Prevalenca psihopatije med korporativnimi direktorji je lahko kar 3–4 %. To preprosto pomeni, da je vsaj trikrat višja kot v splošni populaciji. Nekatere študije kažejo še višje številke – Howe in sodelavci (2014) so v vzorcu 55 zaposlenih v korporativnih financah v New Yorku ugotovili, da jih ima kar 12,7 % izrazite psihopatske poteze.
Zakaj se to dogaja? Pomemben del odgovora na to vprašanje je spoznanje, da psihopatske posameznike privlačijo vodstveni položaji, ker jim ti omogočajo zadovoljevanje potrebe po dominaciji ali prevladi in kontroli nad drugimi ljudmi.
Dokazi tako potrjujejo pozitivno povezavo med psihopatijo in vzponom na vodstvene položaje. Posamezniki s psihopatskimi potezami bodo bolj verjetno splezali na vodstvene položaje, ker jih preprosto hočejo in so pripravljeni narediti vse, da pridejo do njih.
Res je tudi tole. Taki voditelji, za katere so značilni brezčutnost, pomanjkanje empatije, agresivna manipulativnost, imajo hkrati veliko pozicijske moči, delujejo pa slabše kot navadni ljudje. Po domače: več kot ima psihopatski vodja moči, več škode povzroča. Za ljudi, ki se dokopljejo do moči, torej še ne moremo reči, da so tudi učinkoviti in dobri voditelji. Včasih preprosto niso in so samo škodljivi.
Podobno velja tudi na drugih področjih človekovega vedenja in delovanja.
Ne obstaja povezava med inteligentnostjo in moralnim presojanjem. To pomeni, da kognitivne sposobnosti same po sebi ne napovedujejo moralnega vedenja. Moralna inteligentnost – sposobnost razumeti, kaj je prav in narobe, in delovati skladno s tem – je ločena od kognitivne inteligentnosti.
Torej: lahko si briljanten in povsem brezčuten, lahko si povprečen in kreposten. Inteligentnost pomaga pri doseganju ciljev, ne določa pa, kakšni ti cilji so.
Dodati moramo tole.
Avtoritarni voditelji potrebujejo avtoritarne sledilce. To je presenetljivo odkritje, ki sicer ni novo, je pa vse premalo obelodanjeno. Ljudje se zato pogosto kritično obračajo k avtoritarnim voditeljem in jim upravičeno očitajo avtoritarnost, saj delajo škodo, le redki pa se obrnejo k avtoritarnim sledilcem, brez katerih bi bili oni prvi precej nebogljeni.
Obstaja smrtonosna zveza (angl. lethal union), ki nastane tako, da ljudje, ki hočejo postati avtoritarni voditelji, vodijo svoje avtoritarne sledilce po poti, na kateri prevladujejo agresivnost, grožnje, ovajanje, politično nasilje.
Za avtoritarne sledilce, o katerih pogosto nihče ne reče ne črne ne bele, je značilno, da ubogajo. To predvsem pomeni, da pridno odobravajo neetična dejanja vodje. Odnos med njimi je vzajemen: socialni predatorji, ki iščejo moč, nagovarjajo avtoritarce, ker zlahka pridobijo njihovo lojalnost in jo nato še obdržijo. Kako to naredijo? Pogosto že s tem, da jim povedo, kar želijo slišati. Avtoritarci so lahkoverni in bodo zlahka prezrli voditeljeve moralne zdrse.
Avtoritarci so bolj konformistični kot drugi ljudje in imajo več predsodkov. Tega ne priznajo, zato se v svoji vlogi ne prepoznajo. Napačno presojajo in sklepajo: če jim je všeč zaključek, domnevajo, da je bilo tudi sklepanje, ki je vodilo do njega, pravilno. Nagibajo se k trdovratnemu vztrajanju pri svojih prepričanjih. Vztrajajo tudi, ko so soočeni z dokazi, ki nasprotujejo njihovim prepričanjem. Še več. Če jih soočimo s protidokazi, se njihova prepričanja pogosto celo okrepijo.
Obstaja pa še tretja skupina: oportunisti. To so ljudje, ki sicer ne verjamejo, a sodelujejo. Vedo, a molčijo. Lahko bi kaj rekli, a ne rečejo, ker je molk donosnejši.
Oportunisti so morda najnevarnejši. Avtoritarni sledilec vsaj verjame. Oportunist ve in vseeno sodeluje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar