Obstaja dvolična morala. Vsak človek jo pozna. Eno se kaže navzven, drugo je to, kar se dogaja v resnici. Kdor odpira teme, jo razgalja. In številni ljudje zaradi tega niso srečni. Ne marajo razgaljanja tem in moralne dvoličnosti. Zakaj ne?
Vse to je denimo počela Simone de Beauvoir. Ki je verjela, da drugih ljudi ne nagovarjamo s tem, kar se kaže navzven. Zares jih nagovarjamo, je rekla, šele takrat, ko se ne sprenevedamo, ko govorimo o tem, denimo o sebi, kar je v resnici. Nekaterim ljudem je to všeč, drugim spet ne. Vse skupaj pa se pogosto prepleta s prepričanjem, da obstaja prava pot skozi življenje.
Včasih kdo reče, da je prava tista pot, na kateri se človek emancipira. A kaj je emancipacija? Kako vem, kdaj sem emancipiran in kdaj nisem?
Vprašanje pa je zahtevnejše, kot se zdi na prvi pogled. Beseda emancipacija namreč ne pomeni stanja, ki bi ga bilo mogoče doseči. Če bi bilo tako stanje, bi ga dal človek na seznam želenih ciljev in se trudil doseči ga. In ko bi ga dosegel, bi veljal za emancipiranega.
V tej luči je koristno vedeti, da beseda izvira iz emancipare, ki v rimskem pravu pomeni, da sin ni več pod očetovo oblastjo. Ko je emancipiran, pomeni, da je končno razrešen življenja v odnosu, v katerem ni bil emancipiran. Emancipacija se torej ne nanaša na stanje, temveč na medsebojne odnose. V enih je človek emancipiran, v drugih ni. Emancipirani človek nima lastnosti, ki se imenuje emancipiranost. Pomeni, da je izstopil iz določenih odnosov. A kakšni so oni drugi odnosi?
Rancière nam ponuja filozofski koncept, ki je zelo uporaben, ko želimo razumeti naravo emancipiranosti. Ko nam nekdo razlaga nekaj, kako živeti, kako se obnašati, kako razumeti knjigo, film ali glasbo, nismo emancipirani. Ali nekoliko drugače: neemancipirani človek se je navadil, da ima vselej nekoga, na katerega se obrača, da mu pove, kako kaj razumeti, kako si razložiti nekaj in kako kaj narediti.
Emancipacija vključuje osvobajanje, Simone de Beauvoir pa v Etiki dvoumnosti izrecno poudari, da je človekova svoboda vredna šele, ko je vezana na svobodo drugega človeka. Kaj potem pomeni biti svoboden v povezavi z emancipiranostjo?
Svobodni ljudje ne razgaljajo dvojne morale in ne trdijo, da je to hinavščina, ker vedo, da jih tudi ščiti. Ljudje niso namreč namenoma hinavski ali dvolični. Dvojna morala obstaja, ker se ne morejo vsak dan znova soočiti z življenjskimi razmerami, na katere ne morejo vplivati; to je kratko malo nemogoče in absurdno. Ko nekdo razgalja dvojno moralo, zato naredi dvoje.
Prvič. Odpira prikrito resnico tega, kar imajo ljudje med seboj, to pa je boleče. Drugič. Zastavlja vprašanje, kako naprej, kaj je alternativa.
Razgaljanje dvojne morale ljudi ni niti emancipacija niti osvobajanje. Ko so ljudje razgaljeni, se morda sramujejo, toda to ne pomeni, da vedo, kako živeti najprej. Če je sram edina pot, ni dobra. Osvobajajoče in emancipirano je šele to, kar pokaže, kako je svet narejen, da ima v njem dvojna morala zaščitno funkcijo, in pokaže, da obstaja alternativa, da je to, kar je bilo narejeno, mogoče narediti tudi drugače. A tega ne more narediti en sam človek.
Eno je pokazati, da so ljudje nesrečni, drugo pa je pokazati, da so nesrečni zaradi nepravičnosti. In najteže je skupaj ustvarjati pogoje življenja, da ljudje zaradi nepravičnosti ne bodo tudi nesrečni.
Razgaljanje dvojne morale torej nikogar ne osvobodi ali emancipira. Kdor razkriva protislovnost človeške narave, nikogar ne osvobaja, saj ne pojasni, zakaj ljudje živijo na tak način, ne pa drugače.
Ljudje živijo na določene načine v družbenem polju, v katerem prav tako obstajajo protislovja. Ne obstajajo samo v posameznikih. In ne obstajajo po naključju ali zato, ker jih ljudje hočejo ali so si jih izmislili. Protislovja so nujna.
Dvojna morala je način življenja, ki omogoča, da človek kritizira druge in hkrati pripada svetu, kakršen pač je.
Tako za osvobajanje kot emancipacijo je ključno pokazati, kako ljudje izgubljajo prostore, kjer bi lahko ravnali in živeli drugače. To se zgodi redko, ker je laže obtoževati ljudi dvojne morale. Kdo od njih je zaradi tega morda osramočen, svet pa se vrti naprej, kot da se ni zgodilo prav nič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar