Sram – uvod

Sram me je. Naj razložim, kaj to pomeni.

Čas, v katerem živim, ni brez sramu. Pravzaprav ga ima po eni strani preveč, po drugi pa bistveno premalo. Sram pred pogledom Drugega je na vsakem koraku, sramu pred lastno bitjo (Joan Copjec) tako rekoč ni.

Današnji svet poka od prvega sramu – javno sramotenje, razgaljanje, cancel, vsenavzoče oko digitalnega zaslona, ki vsakogar nenehno presoja in vrednoti. Ni pa sramu pred samim seboj, ko nihče ne gleda. Zanimivo, vendar v tem ni protislovja. Mislim na eno samo izgubo: ko ljudje ne zmorejo več sramu pred lastno bitjo, ostane le še sram, ki ga narekuje množica. Spletni linč in voditeljeva nesramnost sta dva obraza istega manka. Prvi prelaga obsodbo in sram na zunanjo imaginarno instanco, drugi razkazuje lastno brezsramnost in dokazuje, da sramu sploh ne premore. Oba sta brez tistega notranjega kompasa, ki ga vsi najbolj potrebujemo.

Voditelj, ki dela, kar hoče, na tem svetu jih je kar nekaj, kljub vsemu ni zunaj razmerij do Drugega. Razkazuje in šopiri se, da bi dokazal, da je nad njim. A ni. Freud ga je genialno prepoznal.

To je obscena figura prvotnega očeta, ki brezmejno uživa. Privržencem obljublja posredni delež pri tej orgijastični brezsramnosti, dovoljenje, da tudi sami odvržejo sram in dovolijo, da se jim zmeša. Cinizem ga naredi neranljivega: sram nas je, ko nas nekaj razgali in zadene, on pa je razgaljen vnaprej in transgresije niti ne skriva – še več, z njo razkazuje svojo moč. Delam, kar hočem, in ne morete mi do živega. Paradoks pa je, da prav on obljublja, da bo poskrbel za red in sram – za druge, sovražnike, »izprijence« –, medtem ko je sam izvzet že vnaprej.

Vsaka doba je kajpak tarnala o brezsramnosti; mladi ne poznajo več sramu je star kot svet, zato ne moremo reči, da je danes manj sramu kakor nekoč – to bi bilo moraliziranje –, lahko pa pokažemo, kako se je prerazporedila ekonomija sramu. Upad simbolne učinkovitosti, cinična drža, nadjazovski »Uživaj!« so premaknili koordinate družbenega življenja, ki na novo določajo, kje in kako se sram sploh pojavi.

A stava je resnična. Če je notranji sram afektivna podlaga etičnega subjekta, to je tisti subjekt, ki mu je mar za lastno bit, in ni subjekt sodobne industrije sreče, samouresničevanja in uspešnosti, potem gojenje brezsramnosti, cinične ali oblastne, ne spodjeda zgolj vedenja ljudi, temveč predvsem pogoje, da sploh more biti kdo etičen. In tu je past: zdravilo proti brezsramnosti ni več javnega sramotenja. To je namreč isti obubožani register, ki ne spodbuja etičnih subjektov, saj podpira le prestrašene, nemočne ali kljubovalne. Notranjega sramu pač ni mogoče naložiti od zunaj.

Brezsramnemu svetu zato ne odgovarjamo z glasnejšim sramotenjem. Odgovarjamo s počasnim obnavljanjem razmerja do biti, ki ga nihče ne more izsiliti. Res je, da tako delovanje kratkoročno ni politično učinkovito, je pa edino, kar ustvarja razliko in ohranja dostojanstvo.