Osebni trener za srečo in zdravje

Svet sicer ni pravičen do vseh ljudi, nikoli ni bil, a če si omislite osebnega trenerja, ste že na dobri poti k sreči, zdravju in blagostanju ali dobrobiti. To je še zlasti res, če osebni trener ve, katere vaje je treba delati.

Rekordi, ki jih je še treba postaviti

Viktor Frankl je v avtobiografiji z naslovom Moj odgovor življenju zapisal, da je redukcionizem nihilizem današnjega časa. Z njim se popolnoma strinjam, zato dodajam aktualni komentar: redukcionizem kot nihilizem prej ali slej privede do občutenja nesmiselnosti. Pravo nasprotje od cinizma in nihilizma je knjiga, ki jo je kmalu po drugi svetovni vojni napisal protestantski teolog Paul Tillich (The Courage to Be). V njej ne zagovarja le posameznikove skrbi za drugega, temveč njegovo skrb za brezpogojno, ki presega vsako pogojno vrednost in vsako partikularno vsebino.

Kar se je zgodilo kritičnemu razmišljanju

Pred nekaj leti je nastal izraz the Google-knowing problem; skoval ga je ameriški filozof Michael Lynch: vedeti, kje najti informacijo, ni isto kot vedeti. Ko otroku razložimo, kako nastane dež, in razume zvezo med izhlapevanjem, kondenzacijo in gravitacijo, ima znanje. Ko vpraša Google zakaj dežuje? in dobi odgovor, ima informacijo. Razlika med obema je velika: trditev, predelana skozi lastno razumevanje, ni isto kot podatek, shranjen v kratkoročnem spominu.

Duhovno razsvetljenstvo in šola prihodnosti

Kaj je duhovno razsvetljenstvo? Je za človeka kot duhovno bitje pomembno, da se razsvetli? Kaj ima od tega? In kaj ni razsvetljenstvo?

Kdo vpliva na nas

Oseba se sprašuje. Ali sem dober človek? Kaj, če nisem? Kako naj bom prepričana?

Vprašanj je še več.

Ali je pomembno, da je človek dober? Kaj sploh pomeni biti dober? In kakšen si, če nisi dober? Kakšna je filozofska zgodovina ideje dobrega, ki jo potrebujemo za razmišljanje o zapisanih vprašanjih?

Zastavljena vprašanja so dobra. Je v tem že kal razmišljanja o ideji dobrega?

Aristotel je rekel, da je. Dejstvo, da se človek sploh lahko vpraša glede sebe in ideje dobrega, je že začetek moralne poti. Kamen in stroj se ne sprašujeta o tem, zvezde in planeti tudi ne. Zgolj so, brez vprašanj in brez morale.

Človek je bitje z vprašanji in moralo.

Petdeset sklec

Vsako jutro vstanem ob isti uri. Najprej naredim petdeset sklec. To ni rutina brez smisla, je ritual, ki mi že desetletja veliko pomeni. O njem nisem prebral na medmrežju, saj ga takrat, ko sem začel, še ni bilo niti na obzorju. In nikoli kasneje nisem poslušal vplivnežev, ki svetujejo ljudem, kako naj živijo, kaj naj počnejo, da bodo aktivno in dolgo živeli. Ne zanimajo me njihovi nasveti, ker vedno zgrešijo bistvo. Zakaj bi me torej zanimali?

Suverenost dobrega in sodobni bullshit

Heidegger razmišlja v knjigi Bit in čas o človekovi duhovnosti, ki pa je ne povezuje z religijo, kot je sicer pogosto v navadi. Govori o nečem drugem. O razliki med Dasein ali tubit in dejstvom, da obstaja kamen ali miza. Kamen je preprosto tam, kjer je, in se tega najverjetneje ne zaveda. Nismo še videli, da bi mu šlo za lastno bivanje, da bi se spraševal o njem, zato sklepamo, da obstaja razlika. Človek namreč je bitje, ki mu gre v njegovem bivanju za samo bivanje, kar pomeni, da mu ni vseeno, ali obstaja. Morda je edino bitje, ki sprašuje, zakaj obstaja, kaj pomeni, da obstaja, kam gre, zakaj, čemu in kako.

Ne dotikaj se moj'ga avta

Dan je bil lep, sončen, na nebu ni bilo niti oblačka, bilo je toplo. Mama pripelje svojega otroka, formalno bi kdo rekel, da je otrok s posebnimi potrebami, in želi parkirati na posebnem parkirnem prostoru, ki je jasno označen z rumeno barvo, kar pomeni, da je rezerviran za invalide ali ljudi s posebnimi potrebami.

A na tem parkirnem prostoru je že parkiran razkošen avto srednjega razreda brez oznake, da je njegov lastnik voznik s posebnimi potrebami ali invalid. Kaj stori mama?

Nevarnost tradicij in tradicionalne nevarnosti

Torej lahko rečemo, da varuhi tradicije nasprotujejo logiki samonanašanja, kar je v zgodovini matematično pomembno vozlišče, h kateremu gravitirajo Descartes, Gödel, Turing in Hofstadter. Vsak od njih je namreč na svoj način odkril, da um, ki hoče razumeti sebe, vselej naleti na paradoks: sistem, ki je dovolj zmogljiv, da opiše svet, ne more v celoti opisati samega sebe, ne da bi trčil na protislovje ali praznino. Gödel je to dokazal matematično, Hofstadter pa je pokazal, da je ravno ta čudna zanka drugo ime za človeški jaz.

Resnični varuhi tradicij

Astor Piazzola ni nikoli rekel, da je njegova glasba tango. Dejal je, da diši po tangu. Ustvaril je drobno razliko, zaradi katere je imel v Argentini veliko težav. Tradicionalisti so čutili, kot da jim krade identiteto, zato so mu celo grozili s smrtjo. V Argentini se lahko vse spremeni, so imeli navado reči,  razen tanga.

Odpiranje in deljenje

Ta četrtek (16. aprila 2026) bom moderiral pogovor staršev otrok s posebnimi potrebami. Izhodišča za pogovor so tri: socialna izolacija, čustvena regulacija v kroničnem stresu, partnerstvo v skrbi. Ko se pripravljam na vodenje pogovora, se sprehajam po simbolnih krajih, ki jih odpirajo nekatere knjige.

Osamljenost, tabu in pomen svetega

Statistika redno poudarja, kako zelo srečni so ljudje. Obstajajo lestvice, na katerih so vedno znova čisto v vrhu Skandinavci. Redkeje pa pove, kar preberemo v poročilu Svetovne zdravstvene organizacije iz junija 2025: vsak šesti človek je tako ali drugače prizadet zaradi osamljenosti, ki je neposredno povezana s približno 871.000 smrtmi letno. Globalna anketa iz leta 2024 kaže, da 33 % odraslih po vsem svetu poroča o občutkih osamljenosti. To je podatek, ki postavlja pod vprašaj intuitivno prepričanje, da je osamljenost zgolj problem starih. Najnovejše poročilo WHO ugotavlja, da so med vsemi starostnimi skupinami v resnici najsamotnejši najstniki med 13. in 17. letom starosti, saj jih 20,9 % poroča o osamljenosti. To je obenem generacija, ki je odrasla z največ digitalnimi stiki v zgodovini človeštva in je hkrati najsamotnejša generacija od vseh.

Javna sreča

Člani filmskega kluba si ogledamo film Sinners (2025), ki ga je režiser Ryan Coogler postavil v čas pred drugo svetovno morijo, in sicer v delto Misisipija. Že vnaprej nam je bilo zato jasno, da bomo imeli priložnost videti izjemne prizore tako iz narave kot vsakdanjega življenja tamkajšnjih prebivalcev ter poslušali prav tako izjemno bluesovsko glasbo, ki je že zdavnaj prežela sam izraz Delta Misisipija in postala njen nesmrtni simbol.

Kaj se nam dogaja ali česa avtoritarni ljudje ne razumejo

Ljudje smo kot simbolna bitja zavezani temu, kar imenujemo logika prešitja. To pomeni, da obstaja nekaj, kar retroaktivno podeli pomen vsemu simbolnemu polju. Živimo v takem polju, to pa pomeni, da pomeni ne drsijo, da znaki ne lebdijo brez sidra, da je polje urejeno. Ko prešitje deluje, ima skupnost občutek, da ve, kaj besede pomenijo, kaj je resnica, kaj je red, kaj je prav in kaj ni. Vsak član skupnosti ve isto, zdi se, da je svet urejen že od nekdaj in da bo vedno urejen.

Sodobne oblike hlapčevanja

Na konferenci Posameznik v skupnosti se je razvil občutek pripadnosti občestvu, ki sem ga dolgo pogrešal. V tistem kratkem času, ko smo bili skupaj, se je okrepil. Njegova moč je v ostrem nasprotju s praznino, ki sicer zeva v naših sodobnih življenjih.

Posameznik v skupnosti

Danes (7. april 2026) sem imel plenarno predavanje na konferenci z naslovom Posameznik v skupnosti. Spregovoril sem o čustvenem kapitalizmu, terapevtski kulturi in sočutnih skupnostih, ki jih v kulturi zmagovalcev in sodobnega individualizma zelo potrebujemo, zato sem hvaležen za povabilo. Zlasti sem izpostavil pomen napačnega razumevanja tega, kar je predstavil Abraham Maslow s svojo hierarhijo potreb, ki to sploh nikoli ni bila.

Šiba v šoli

Naj bo šiba v šoli ali ne?

Povod za ta dnevniški zapis je množica aktualnih, a navideznih razlag nasilja v šolah. Eni ga razlagajo z razpadanjem vrednot, z vseprisotnostjo socialnih medijev in z nasiljem v videoigrah. Take razlage ponujajo tako strokovnjaki kot politiki in tabloidni mediji. Anksioznost mladostnikov, ki jo je prav tako treba omeniti, pripisujejo pritiskom šolskega sistema, tržni konkurenčnosti in negotovosti prihodnosti. Take razlage ponujajo predvsem terapevti. Vse pogostejše psihološke obravnave otrok iz premožnih družin pa razlagajo z razvajanjem ali odsotnostjo starševske pozornosti – ker so starši preveč zaposleni z delom.

Zdi se, da so vse tri razlage legitimne, dobre in uporabne.

Pričevanje za bogastvo ali povratek k brezimni izkušnji

Vse odraslo življenje poslušam druge ljudi. Tak je moj poklic, vendar je v njem še nekaj drugega. Je nekaj, kar še nima imena. Na tem kraju se sprašujem, kaj pomeni pričevati za izkušnjo, ki ji jezik še ni dal oblike. Kaj je s tistimi pričevanji, ki ne morejo niti do vprašanja, ker nimajo besed?

In na začetku je vedno spraševanje, ki ga spremljata nemir v duši in spoznanje, da je človek neskončen in je samemu sebi neizčrpen vir raziskovanja.

Šola za življenje, inkluzija, posebne potrebe in produktivna oblast

Razmerja med močjo oziroma oblastjo in vednostjo je dolgo in natančno raziskoval Foucault. Ko Miranda Fricker napiše knjigo Epistemic Injustice: Power and the Ethics of Knowing, jo takoj uvrstim v žlahtno tradicijo njegovih raziskav. Sam se že desetletja ukvarjam z istimi razmerji, le na področju življenja ljudi s posebnimi potrebami. Izsledki so jasni in razumljivi vsakomur. Na kratko: razumevanje njihovih življenj je pogosto patetično ali pa jih mediji prikazujejo kot junake. Redko jim prisluhnejo celo tisti, ki zagovarjajo inkluzijo.