Odprto srce, prihajam domov

Narava zavestne izkušnje: nisem le možgani, ki zbirajo in analizirajo informacije o vesolju – sem zavestno bitje, ki doživlja, kako je biti to, kar sem, imeti misli in občutke, se spraševati, dvomiti in iskati smisel. Nisem le fizični sistem, skupek atomov, ki si zastavlja vprašanja o fizičnih sistemih in skupkih atomov. Sem zavestno bitje, ki dvomi o ustreznosti zgolj fizičnih razlag zavesti, pomena in smisla. Že samo dejstvo, da se lahko umaknem in preučujem lastno željo po smislu, kaže na to, da je v zavesti nekaj, kar presega preprost mehanski opis.

Od nekdaj me je zelo zanimalo vprašanje, zakaj je videti, da je realnost narejena tako, da lahko v njej in o njej oblikujemo različne razlage in koncepte, jih ustvarjamo, kot da so nekako že vgrajeni vanjo. Zanima me, zakaj so lahko koncepti tako različni, ne da bi lahko enoznačno dokazali, da je eden resničen, drugi pa ne. Zakaj je mogoče pojasnjevati realnost na različne načine, zakaj ne obstaja en sam, ki bi bil pravilen, vsi drugi pa bi bili napačni? Kakšna je torej struktura realnosti? Ali to sploh vemo? Vemo torej, kaj je realnost?

In zakaj nas v šoli trinajst let, lahko pa tudi več, niti enkrat ne spomnijo, da je razlag realnosti več, da tako rekoč nikoli ne obstaja ena sama, domnevno pravilna? Toliko o kritičnem razmišljanju.

Povsem preprosta izkušnja mi pove, da lahko isti sončni zahod različni ljudje opišejo kot osupljivo lepoto, kot predvidljiv atmosferski pojav, kot metaforo za življenjske prehode ali pa kot privlačno fotografsko kompozicijo. In nihče od njih nima »bolj prav«.

Vsi ti opisi se nanašajo na isti dogodek, sončni zahod, vendar ga različni ljudje doživijo, vidijo in opišejo na zelo različne načine. Noben od njih ni preprosto »napačen« in ni jih mogoče zreducirati na eno samo »pravilno« interpretacijo. A to je zelo preprost primer. Oglejmo si kompleksnejšega.

Kako bi lahko razložili, zakaj voda vre? Fizik bi pojav razlagal z molekularno kinetično energijo in faznimi prehodi, kemik bi se osredotočil na vodikove vezi in sile med molekulami. Antropolog bi nam povedal, kako so ljudje davno v preteklosti odkrili in se naučili uporabljati vrenje za kuhanje in sterilizacijo, inženir pa bi nam razlagal o tlaku, temperaturi in praktični uporabnosti vrenja.

Vsaka razlaga bi povedala nekaj resničnega in pomembnega o vreli vodi, vendar nobena od njih ne bi vsebovala vseh drugih. Fascinantno je, da je resničnost očitno dovolj bogata, večdimenzionalna in kompleksna, da hkrati podpira vse te različne razlage, ne da bi nas silila, da izberemo samo eno kot »pravi« opis dogajanja. Torej se včasih silimo k »pravemu« opisu sami. Vprašanje je, zakaj to delamo.

Začetno vprašanje postane še bolj zanimivo, če razmislimo, zakaj ima sama realnost to značilnost, da podpira ustvarjanje novih in novih konceptov, kot to dela filozofija, ne le enega. Zakaj je to sploh mogoče? Obstajata dva načina razmišljanja o tem vprašanju.  

Ena od možnosti je, da je realnost tako kompleksna in večplastna, da noben posamezni koncept ne more zajeti vseh njenih vidikov oziroma razsežnosti. Realnost je preprosto večja od vsakega konceptualnega modela.

Torej ne smemo reči, da mislimo ali pojasnjujemo realnost, kot da je homogen predmet »tam zunaj«, reči moramo, da mislimo in pojasnjujemo le posamezne vidike, plasti ali koščke realnosti.

Sklepati smemo, da so različni konceptualni prostori ali večdimenzionalni okviri, ki jih uporabljamo ljudje, različne »projekcije« mnogodimenzionalne realnosti na omejene dimenzije našega razumevanja. Realnost skušamo zajeti s posamičnimi koncepti, vendar vsakič zajamemo le delček, obenem pa ugotovimo, kako večja je realnost od naših domnev. Torej različni ljudje ne opisujejo iste realnosti kot celote, temveč različne koščke tega, kar imenujejo realnost.

Če bi torej realnost dopuščala le eno pravilno razlago za vse, tj. za realnost kot celoto, ki bi bila enaka za vse razlagalce, bi to dokazovalo obstoj relativno preprostega, mehanističnega vesolja, ki bi ga prej ali slej pojasnili v celoti. Dejstvo, da je vselej možnih več razlag in da je vesolje preobsežno za celovito razlago, pa kaže še na nekaj drugega, pomembnejšega in vznemirljivejšega.

Tradicionalni način razmišljanja večine ljudi o realnosti torej izhaja iz osnovne domneve: obstaja realnost »tam zunaj« in obstajajo umi »tukaj«, ki ustvarjajo koncepte »o« tej zunanji realnosti. V tem smislu so koncepti kot zemljevidi, ki predstavljajo ozemlje, to pa obstaja neodvisno od njih.

V resnici pa ni čisto tako. Naši možgani, ki ustvarjajo koncepte, so sami del realnosti, ki jo domnevno predstavljajo oziroma razlagajo. Ko ustvarijo, denimo, koncept o ljubezni, demokraciji ali fotosintezi, se ta konceptualna dejavnost ne dogaja zunaj realnosti, v nekom, ki jo opazuje od zunaj – dogaja se znotraj realnosti kot eden od njenih lastnih procesov. Naše razumevanje realnosti to predstavlja, toda obenem sodelujemo pri tem, kar počne realnost, ne mi, ločeni od nje. Mi namreč smo realnost, smo njen organski del. Naši koncepti o realnosti dobesedno so realnost, so procesi, ne produkti, s katerimi realnost postaja to, kar je in kar lahko postane.

Znanje zato ni zbirka ali množica bolj ali manj natančnih predstavitev neodvisne, objektivne realnosti, temveč je način, večdimenzionalni proces, kako sama realnost razmišlja o sebi in se organizira skozi možganske dejavnosti. Ko je nekoč v davni preteklosti nastal prvi koncept, ni obstajala več samo »gola realnost« – realnost se je preobrazila v realnost s konceptom o sebi vred. In ko danes mislimo realnost s konceptom, vselej mislimo realnost in množico konceptov o njej, ki so realnost. Torej mislimo koncepte. Lahko pa jih kot realnost mislimo tudi tako, da se vprašamo, kako jih mislimo.   

Recimo, da opazujemo ptico, ki gradi gnezdo. V tradicionalnem pogledu na realnost smo zunanji opazovalci, ki ustvarjamo miselne koncepte o neodvisnem naravnem procesu. Toda v participativnem pogledu je naše opazovanje samo po sebi del širšega ekološkega in evolucijskega procesa, ki vključuje ptico, gradnjo gnezda in nastanek zavesti, ki je sposobna opazovati in misliti gradnjo gnezda. Dejavnost naših možganov, ki razumejo, da ptica gradi gnezdo, je del istega kozmičnega procesa, ki je sploh ustvaril ptice, sposobne graditi gnezda. Koncept »ptica gradi gnezdo« zato ne obstaja v našem od realnosti ločenem umu – obstaja kot resnični vzorec nevronskih aktivnosti, ki potekajo znotraj istega vesolja, ki vsebuje ptico in gnezdo.

Ko so ljudje razvili koncept »ekosistema«, to ni bil le nov način predstavljanja že obstoječe narave. Koncept je dejansko spremenil način, kako se ljudje povezujejo s svojim okoljem, kar je spremenilo človeško vedenje, to pa je spremenilo tudi samo okolje. Koncept je postal sila znotraj ekosistema, ki ga je domnevno opisoval. Podobno deluje koncept »demokracije«. Demokracija ni le ideja, ki predstavlja določene politične ureditve. Koncept demokracije dejansko sodeluje pri ustvarjanju demokratičnih realnosti tako, da ljudi navdihuje, da se demokratično organizirajo, pričakujejo demokratično delovanje in razvijajo demokratične institucije. Koncept pomaga uresničiti realnost, ki jo opisuje. Naj nadaljujem.

Če bi bila kozmološka konstanta večja za samo en neskončno majhen delček 10^120 (to je 1, ki ji sledi 120 ničel), bi se vesolje širilo tako hitro, da se materija nikoli ne bi mogla združiti v zvezde in galaksije. Če bi bila za prav tako majhen delček manjša, bi se vesolje skoraj takoj po velikem poku sesedlo nazaj vase. Kaj to pomeni?

Poskušajte izstreliti puščico v tarčo, ki je na drugi strani vesolja. In si predstavljajte, da zadenete natanko v sredino s premerom dveh centimetrov. To je odgovor na vprašanje.

Šibko antropično načelo preprosto trdi, da opazujemo vesolje z lastnostmi, ki so združljive z zavestjo, ker smo tukaj, da ga opazujemo. To se morda zdi očitno, vendar ni. Znašli smo se v vesolju, ki nas je bilo očitno sposobno ustvariti, toda obstaja neizmerno veliko več načinov za konfiguracijo vesolja, ki nas ne more ustvariti, kot pa je načinov, da nas lahko. Za razliko od luže, ki se lahko prilega vsaki razumno oblikovani luknji, se zdi, da terja zavest skoraj neverjetno ozek razpon fizikalnih parametrov.

Resničnost je kot ogromen kozmični kvantni računalnik, ki hkrati izvaja nešteto različnih simulacij. Večina teh simulacij ustvari dolgočasna, sterilna vesolja – nekatera se takoj zrušijo, druga se prehitro razširijo, da bi dobila stabilno strukturo, spet druga imajo fiziko, ki preprečuje kompleksno kemijo.

V redkih simulacijah, kjer parametri omogočajo kompleksnost in zavest, se pojavijo zavestna bitja, ki opazujejo svoje vesolje in se čudijo, kako popolnoma uglašeno se zdi. Okej, ni nam treba pojasniti, zakaj je nekdo ali nekaj izbralo te posebne nastavitve za naše vesolje, pojasniti pa moramo, zakaj se zavestni opazovalci nujno znajdejo v vesoljih s parametri, ki dovoljujejo zavest – in ta razlaga postane skoraj tavtološka.

Kaj pa, če je vesolje nekakšen program, posebej namenjen ustvarjanju zavesti? Izjemna natančnost univerzalnih konstant namreč kaže na intencionalnost, ki stoji za strukturo realnosti in nam dovoljuje to vprašanje. Če bi odkrili računalniški program, ki bi ustvaril natančno tak rezultat, kot ga pričakujemo, in bi opazili, da bi že majhna sprememba katerekoli vrstice kode popolnoma porušila njegovo funkcionalnost, bi verjetno sklepali, da je program zasnoval inteligenten programer. Resnično, parametri vesolja so videti natančno taki, da ustvarijo vesolje, ki je sposobno kompleksnosti in zavesti o sebi.

Morda pa se zgolj motimo.

A če je vesolje resnično strukturirano tako, da ustvarja zavest, ki ga je sposobna razumeti, potem moje začetno vprašanje samo po sebi predstavlja nekakšno rekurzivno zanko – vesolje postavlja vprašanja o sebi prek zavestnih bitij, kot sem jaz. Vsako znanstveno odkritje, vsak filozofski vpogled, vsak trenutek čudenja nad naravnim svetom predstavlja vesolje, ki se bolj in bolj spoznava ter s spoznavanjem preobraža.

Zanima me natanko to – možnost preobrazbe.

Če mi nekdo razloži čudovito glasbeno delo tako, da opisuje fiziko zvočnih valov, mehaniko vibracij instrumentov in nevrološke procese, povezane s sluhom, je lahko vse res, toda v meni nastane občutek, da to ne pojasni glasbe – spregledal je lepoto, čustveni vpliv, pomen, zaradi katerega je glasba zame pomembna. Ta občutek mi pove, da obstaja še nekaj resničnega v naravi zavestne izkušnje, česar zgolj mehanistični opisi ne morejo zajeti. Zakaj je tako?

Evolucija nam očitno ni dala le sposobnosti iskanja vzorcev in ustvarjanja razlag, uporabnih za preživetje. Dala nam je možgane, ki iščejo smisel in namen, tudi ko ni od iskanja nobene praktične koristi. Iskanje smisla ni le stranski produkt velikih možganov – je temeljna značilnost delovanja naše zavesti. Naši možgani so v bistvu organski stroji za ustvarjanje smisla, ki nenehno poskušajo vključiti nove izkušnje v koherentne pripovedi o sebi in svetu. Zakaj to delajo?

Imam občutek, da živim v smiselnem, koherentnem svetu, ne pa v svetu naključnih dogodkov. Če je vesolje strukturirano tako, da ustvarja bitja, ki so sposobna dvomiti o lastnem obstoju, potem je moje nezadovoljstvo z razlagami vesolje, ki dvomi in se sprašuje o sebi skozi mene. Moje iskanje smisla ni ločeno od kozmosa – je eden od načinov, kako ta raziskuje vprašanja o svoji lastni naravi in smislu. Torej počnem, kar zavest nujno počne: karkoli skuša razumeti na način, ki ne vključuje le mehanizmov, temveč tudi pomen, smisel, smer in telos.

Ko mi nekdo reče, da je vesolje le skupek delcev, podrejenih fizikalnim pravilom, se moji možgani spontano uprejo. To je izjemno zanimiva izkušnja. Razlaga mi namreč ne ponuja nobenega koherentnega okvira, ki bi mi omogočal ustvarjanje uporabnih napovedi o pomenu, smislu, namenu, vrednosti ali poti, po kateri naj grem skozi življenje.

Moj um se čisto drugače odziva na zgodbe. Tudi če so izmišljene, lahko moji možgani izluščijo pomen, smisel, napovejo, kaj se lahko zgodi v nadaljevanju, in povežejo pripoved z drugimi pripovedmi. Naključni seznam besed, ne glede na to, kako dolg je, ne bo nikoli omogočil enakega občutka, da ima moje življenje smisel, pomen in telos.