Polnočna cesta in svet jutrišnjega dne

Ničesar ne dokazujem in ničesar ne želim ovreči. Zapisujem prepričanje, ki ga ni mogoče niti dokazati niti ovreči. Mogoče ga je le živeti ali ne živeti.

Svet ni poln ljudi, ki ne želijo videti trpečega. Svet je poln ljudi, ki tega preprosto ne zmorejo. Ker pogled na trpečega človeka, ki ga resnično vidi, ne le registrira, razvrsti ali vpiše v obrazec, terja nekaj, kar je za večino ljudi pretežko: zahteva, da se odpovedo svoji obrambi. Šele takrat, ko človek ni v obrambni drži, dopusti, da ga drugi človek zadene. Šele takrat se ne umika v postopke, teorijo, cinizem ali ideologijo. Ostaja tam, kjer boli. Ne v njem, temveč v drugem. Bolečine drugega ne vzame na svoja pleča. Ne, njegova postane zato, ker je prisoten ob njem.  

Občutenje življenja

Dragi oči,

znašla sem se globoko v razmisleku in začutila, da bi to želela deliti s teboj. Tokrat res osebno, ne abstraktno. Preprosto me zanima, kakšne misli se tebi pojavijo ob tem - tebi, ki me poznaš dlje, kot se poznam sama in premoreš še kakšno drugačno perspektivo.

Prejšnji teden sem hitela po Poljanski, kot že neštetokrat do sedaj. Deževalo je in zeblo me je v prste. Zamišljeno sem strmela predse, sfrustrirana od obveznosti in hkrati neomajna, da jih vse čim hitreje opravim. Mimoidoči opazovalec bi moj odločen pogled lahko celo zamenjal za ambiciozno odločnost. Ko hitro govorim, hitro hodim in hitro opravljam dolžnosti, lahko dam vtis, da imam vse pod nadzorom in da točno vem, kam grem. Verjetno marsikoga prepričam, da tja tudi želim iti. Resnica bi bila težko dlje od tega. To je prednost družbenih mask; skrijejo lahko skoraj vse, kar je resnično. 

Ko sem tako s primrznjenimi prsti in cmokom v grlu hitela mimo drugih, ki so za svojimi maskami skrivali svoje življenjske zgodbe, sem se zavedla, da sem točno pred desetimi leti hodila po prav tej isti poti, še bolj zoprnim obveznostim naproti. Hodila sem proti svoji gimnaziji, kjer so drugi verjetno bili pustno našemljeni, a dvomim, da sem jih opazila. Nekaj mesecev pred maturo nisem opazila ničesar in nikogar. Mislim, da tudi nikogar ni bilo doma, ker ste šli na beneški karneval, medtem ko sem se učila za maturitetni esej. Ali pa maturitetno matematiko ali angleščino ali latinščino ali pa eno od neštetih prihajajočih kontrolk; na tej točki mi je bilo že davno vseeno, kaj se sploh učim ali za kaj, za koga.

Ko sem se tako spominjala tistega obdobja, so me obšli zelo različni občutki. Ko se ljudje ob takšnih okroglih obletnicah spominjajo delov svojega pretekla življenja, pogosto občutijo melanholičnost ob spoznanju, da živijo tako drugače, kot so si nekoč predstavljali, ali pa, na drugi strani, nekakšno kombinacijo ponosa, veselja in olajšanja, da so se prebili do tja, kjer so zdaj. Jaz pa se nisem znala odločiti, kaj čutim. Obstala sem in nekaj trenutkov zrla navzdolž ulice, po kateri sem v mladostništvu vsak dan hitela s toliko teže v sebi, ki je nisem znala nikamor odložiti. Prestrašena, žalostna, tesnobna, naveličana, izčrpana, vsak letnik bolj depresivna. Tako nepredstavljivo veliko skrbi in nikakršnega veselja, otroške spontanosti, mladostniškega eksperimentiranja, življenjske energije. Navzven? Pridna, uspešna, pametna, delovna. Morda nekam nenavadno... vselej resna in otožna.

Ob tem se nisem toliko zasmislila sama sebi, kolikor sem skušala prisluhniti, kaj zdaj občutim, ko se spominjam tiste verzije sebe. Po eni strani sem dejansko prišla tako daleč, da sem začutila nekaj topline, nekaj nežnosti do sebe. Na misel mi je prišel naslov biografije Anthonyja Hopkinsa, We Did Okay, Kid. Pretrpela sem vse ure šolanja, ki sem jih morala. Preživela sem maturo, čeprav se nisem niti poslovila od svojih sošolcev, tako sem bila zatopljena v učenje. Polomijo, ki je bil moj dodiplomski študij, čez kar še vedno ne razumem povsem, kako sem se prebila. Še večjo grozo, ki se je naselila vame, ko sem se morala vpisati na podiplomski študij. Brezno, ki se je odprlo, ko sem začela z doktorskim študijem. Vse tisočine ur, posvečene delu, ko bi najraje samo spala, brala knjige ali gledala skozi okno in razmišljala. Vse izpite, ki so odločali o mojih nadaljnjih študijskih in kariernih možnostih. Vse ocene, po katerih sem se vrednotila. Preživela sem vse to, pa sem bila vse prevečkrat prepričana, da ne bom. Bistveno pomembnejše, našla sem ljudi in zgradila odnose, ki so začeli napolnjevati moje življenje. Prišla sem do svojega roba in dojela, da sem 'uspešna' na vse napačne načine, ter se začela učiti drugače živeti (niti enkrat v življenju sicer sama nisem čutila, da sem uspešna, me pa radi tako opišejo neznanci). Vsaj izgrajevati sem začela pot, ki je bolj moja, in včasih po njej tudi hoditi. Če bi mi pred desetletjem kdo rekel, da bom zaključevala doktorski študij psihologije, našla terapevtko, ki mi ga bo pomagala preživeti, in ustvarila bolj ljubeč dolgotrajen partnerski odnos, kot sem mislila, da je možno, bi se mi verjetno zdelo dobro. Morda bi čutila kaj veselja ob misli na vse to. Lahko bi si za trenutek oddahnila. We did okay.

Po drugi strani sem ob tem vračanju v preteklost čutila tudi eno globoko žalost. Če bi takrat vedela, kako veliko let bo minilo, preden se bom začela sploh ukvarjati s svojim notranjim svetom, preden bodo popustile nekatere prisile, preden si bom upala začeti ustvarjati sebe, bi se zgrozila. Takrat nisem nikoli razmišljala o svoji prihodnosti, a če bi, si ne bi znala zamisliti, koliko puste praznine in črnega obupa je možno doživljati. Na smrt bi se prestrašila, če bi vedela, kako zelo se bo razpaslo moje sovraštvo do produktivnosti in 'doseganja ciljev'. Zgrozila bi se nad tem, da bom toliko let kasneje še kar pogreznjena v nekatere toksične vzorce, ki so me začeli bremeniti takrat. Žalostna sem postala ob misli na to, koliko teže še vedno prenašam s seboj. Kako je možno še kar kloniti pod istimi pritiski kot deset let nazaj? Kako se še kar počutim enako krivo, ko ne delam? Kako se še vedno vsak dan sprašujem, s čim sem si danes zaslužila obstajati? Sem dovolj naredila? Sem dovolj malo pojedla? Kako lahko po desetih letih ti dve vprašanji še kar usmerjata moje dneve in zaznamujeta moje življenje? Kako se po toliko dela na sebi še kar zalotim ob misli »Oprosti, da pač nisem dovolj hitra, dovolj produktivna, dovolj pametna, dovolj sposobna, dovolj originalna, dovolj zanimiva, dovolj delovna, dovolj suha, dovolj natančna, dovolj zmožna.« Komu za božjo voljo se opravičujem? Od kod vsa ta žalost, kje črpa moč ves ta strah? Se bom kdaj znebila tega toksičnega občutka, da je vse, kar naredim, premalo ali kako drugače preprosto vedno znova narobe?

Na vse to sem pomislila in nisem se znala odločiti, katero čustvo je prevladujoče. Morda je tisti popoldan še najbolj zaznamovalo težko izrekljivo nelagodje ob zavedanju, koliko let lahko preprosto mine, stari vzorci, za katere že desetletja vemo, da so škodljivi za nas, pa kar vztrajajo, tudi če se na vse pretege trudimo, da bi vzpostavili nove.

Težko si osmislim mnoge vidike svojega življenja. Ne poznam občutka, o katerem govorijo Ilia Malinin in Simone Biles in še tri četrt preostalega sveta, da se vse zgodi z razlogom (ne vem, če bi se smejala ali zjokala vsakič, ko to kdo omeni v odziv na svoje športne ali drugačne življenjske 'poraze'). Nikoli nisem čutila ponosa v zvezi s seboj, niti si ne znam racionalizirati, da so se stvari izšle na koncu na boljše. Ni mi blizu prisilno optimistično zaključevanje, da se je življenje le izkazalo za smiselnega. Naučila sem se nekaj načinov, kako lažje preživeti, začela sem ustvarjati sebe in svojo pot. Mnogo bolečine je bilo povsem nesmiselne in nepotrebne. Zagotovo sem na račun tega postala v nekaterih vidikih tudi bolj zrela, a prav veliko koristi od vseh teh izzivov ni bilo. Toliko izgubljenega življenja, toliko neizživete mladosti, toliko prejokanih sončnih dni. Še vedno se vsak dan učim živeti s seboj, v tem svetu, kakršen pač je in kakršna sem sama. Večino časa je bistveno težje, kot mi je kdorkoli kdaj povedal ali kot bi si kot otrok lahko zamislila, da bo. Ne maram in ne zmorem 'pozitivno pogledati' na svoje življenje. Mi pa včasih uspe začutiti nekaj topline do sebe. In hvaležnosti do vseh preteklih verzij sebe, ki so si tako neutrudno prizadevale za boljše življenje. 

 

Draga Minea,

ob tvojem pismu sem najprej nekajkrat pomislil na svoje otroštvo in svojo mladost. Pred očmi se mi vrstijo prizori iz domačega stanovanja, ko se zvečer učim matematiko, prizori, ko smo se igrali na dvorišču, samotni prizori sprehajanja po travniku in gozdu. Tam je moja mama, tam sta brat in sestra, veliko je praznine, hladu in seveda alkohola. Pa vendar je nekje ob strani ves čas nekakšen neopisljiv občutek, da je vse v redu ali pa, da bo vse v redu. Bilo je, kot da mi nečesa, kar je globoko v meni, nihče in nič ne more odvzeti. Nisem vedel, kaj je to. Morda še danes ne vem.  

Mogoče bi moral zgoraj na začetku napisati nekaj drugega. Ne samo danes, ampak vselej, ko odprem pošto in zagledam tvoje ime, se zgodi dvoje. Najprej se razveselim – gotovo je Minea spet napisala kaj takega, kar bo zaposlilo moje misli na način, ki mi je všeč –, potem pomislim, kako veliko mi tvoje pisanje pomeni. To je čisto nekaj drugega od vsega, kar dobim po pošti. Spet je občutek nečesa neopisljivega, kot da se ponovno dogaja nekaj, česar mi nihče ne more vzeti. Kaj naj bi to bilo?

Radost ob branju tvojih zapisov, čeprav so težki in polni nečesa, kar ravno ni radost. Pa vendar se veselim branja in nato razmišljanja, ki me zaradi tvojih misli odpelje daleč v svojo notranjost, v preteklost, v mladost, o čemer sem začel pisati čisto na začetku tega pisma. Odnese me v spomine, v katerih je polno drobnih dogodkov, na katere se sicer morda sploh ne bi spomnil.

To so prijetni spomini. Ko sem odhajal zjutraj od doma in hitel na avtobus za Ljubljano. Spomnim se, da je vzhajalo sonce in je bilo prijetno čutiti jutranji zrak na obrazu. Ko sem vzel knjigo in odšel na majski travnik, ležal v travi in bral. Jeseni smo včasih rabutali koruzo in jo nato pekli ob ognju, ukradli smo kak krompir in ga vrgli v žerjavico, da je bil po eni strani ožgan, po drugi pa surov. Ne vem, če smo ga tudi pojedli, a saj to ni bilo pomembno.

Pozitivni pogled na življenje? Morda. Bili so trenutki, vedno bodo tam, zapisani so, nikamor ne bodo odšli. Zame so kot začasno zatočišče. Vedno grem lahko tja. Nihče mi jih ne more ukrasti.

Vzorci. In vprašanja. Ali moram kaj doseči v življenju? Res, za koga pa, kot se sprašuješ tudi sama. Zase. A saj nimam nobene potrebe, da bi kaj dosegel. Ko sem bral tisto knjigo v majski travi, sem bral knjigo. To je bilo vse. In ko sem si skušal zapomniti besedilo kake Dylanove pesmi, sem si skušal zapomniti besedilo.

Dust in the Wind. S sošolcem sva se odločila, da se naučiva pesem na pamet. Še danes jo znam.

Včeraj zvečer je bilo zelo jasno nebo. Videl sem veliko zvezd, bilo je čisto ozračje in svetila je Luna. Stal sem na dvorišču in zrl v nebo. Ni bilo hladno, čeprav je februar. Potem sem počasi odšel v svojo sobo. Tam je veliko knjig.

Tvoja razmišljanja so nenavadno privlačna. Ne bom rekel, da so zanimiva, ker so več kot to. Segajo daleč v globino življenja, čeprav ne prekipevajo od veselja in radosti. Polna so življenja in bistveno drugačna od običajnega vsakdanjega žargona, ki ne odpre nobenega prostora. Ja, prav za to gre – za odpiranje prostorov. Kot bi odpirala sobe v zelo veliki hiši. V vsako želim vstopiti in nikoli me ni strah, kaj bom našel v njej. Nikoli.

Tam je, kar je. Ni na meni, da presojam, kaj naj bi bilo. In gotovo vedno znova lahko napoči trenutek, ko si rečem, da je vse v redu, da je vse na mestu. Seveda ni čisto tako. Danes so sporočili, da je Pakistan napovedal vojno Afganistanu. A ne mislim na to. Mislim na nekaj drugega.

Predstavljam si, da se drživa za roke in greva skozi življenje. Saj nekoč sva se, ko si bila otrok. In življenje ni pozitivno. Zgolj je. In če zgolj je, si lahko za trenutek oddahneva. Nikamor ni treba priti. Vedno sicer nekam pridemo.

Anthony Hopkins, ki ga na kratko omenjaš, občudujem ga od nekdaj, je napisal svojo biografijo in ji dal naslov, ki izvira iz fotografije, ki jo hrani na telefonu: Na telefonu imam fotografijo očeta in mene na plaži, ko sem bil otrok. Temu fantu pogosto rečem: 'We did ok, kid.' Sprašujem se, kako je fant iz Walesa, sin peka, prišel sem. Moje celotno življenje je velika skrivnost. Ta knjiga je moja zgodba.

Tudi njemu so kot otroku rekli, da iz njega nikoli ne bo nič. Kolikokrat sem to slišal. Kot učenec je bil v šoli v nenehnih težavah, skoraj vsi so ga imeli za nekoga, ki nima prihodnosti

Pa vendar se je obrnilo drugače. Tudi zaradi čistih naključij. Ko je bil star 15 let, je po naključju srečal Richarda Burtona, ki je postal njegova velika inspiracija.

Tudi sam sem imel srečo, da sem pri enajstih srečal knjižničarja, ki je bil velika inspiracija mojega življenja. Samo njemu gre zahvala, da sem prebral toliko knjig in ustvaril svojo knjižnico, ki jo dobro poznaš, saj si pogosto v njej.

Hopkins piše, da je bil zanj kot otroka in najstnika kino edino zatočišče in vir upanja. To ni bila šola, ni bil dom. Bila je kinodvorana, prostor, v katerem gledalec odpotuje v druge svetove, kadar hoče. Ali ni s knjigami podobno?

Toda tudi v Hopkinsovem življenju je bilo veliko alkohola. Bilo ga je zelo veliko. Šele leta 1975, ko je bil star skoraj štirideset let, je prenehal s pitjem. V knjigi opisuje, kako je alkohol sistematično uničeval vse, česar se je dotaknil. Končno se je streznil. In odprli so se drugi svetovi, v katerih je bil navzoč na načine, ki si jih verjetno pred tem ni niti predstavljal.

Najpomembnejše, o čemer govori Hopkins, se mi zdi njegov strah pred ranljivostjo, ki je medgeneracijski podedovan od moških iz jeklarskih tovarn Port Talbota, kjer je odraščal. To okolje opisuje kot okolje sistematičnega ugašanja čustvene ranljivosti. Moški iz Port Talbota niso imeli besed za svoja čustva, pravi, imeli so alkohol in brutalnost.

Prav v tej perspektivi prepoznavam to, kar me najbolj privlači v tvojih pismih: brezkompromisno soočanje z lastno ranljivostjo in ranjenostjo. Morda se prav tu skriva vzvod za nežnost do sebe. Oba veva, kako krut je lahko svet, kako močno nas lahko drugi poškodujejo tudi takrat, ko nam želijo pomagati. To dobro veva. Nežnost do sebe, sprejemanje sebe je morda celo vse, kar ostane.

Vem pa, da če obstaja nekaj v naših življenjih, kar zapiše travme in bolečino in trpljenje, obstaja tudi nekaj, kar tak zapis končno prepiše.

Ali kot je dejal poet, Tomaž Pengov, ki sem ga prvič slišal na nekem koncertu na srednji šoli, potem pa kupil njegova Odpotovanja: V nasmehu nekega dneva stopiš na svoje križišče in streseš pesek iz popotnih čevljev. Nekdo te vpraša, kam hočeš. Ti skriješ utrujene noge in poveš, da si bil tam.

 

 

 

 

Jezus kot človek

Človeški Jezus, ki je telo, hodi po svetu, je včasih utrujen, se smeji in je ob drugih, mi omogoča nekaj presežnega. Ne (od)rešuje me in ničesar mi ne daje – omogoča mi. Bistveno je, da za to presežno ne potrebujem dogme, kot je brezmadežno spočetje, in ne potrebujem dokazov o Jezusovi božanskosti. Ne potrebujem nobenega dokaza in institucionalnega aparata, ki bi mi povedal, kaj moram verjeti, kaj je res in kaj ni. Potrebujem le – telo. To je človeško telo, ki je ob drugem človeškem telesu. In presežno je prav v tem ob, v človeškosti človeških bitij, ne kljub njej.

Kako je bilo biti ob Jezusu

Gledam serijo The Chosen (Dallas Jenkins, 2017). Zakaj jo gledam z navdušenjem?

Vlak, ki sanja, in reka, ki teče

Morda je naključje, da sva oni večer gledala film Train Dreams (Clint Bentley, 2025); morda pa tudi ni. To je eden najbolj samotnih in najbolj poetičnih filmov, kar sem jih videl v svojem življenju. Je osupljiv film o ljubezni in solidarnosti, prijateljstvu, samoti, izgubi in etiki življenja. Je o posebni izkušnji življenja. Ni o logiki, temveč o izkušnji in drži, o vztrajanju.

Potem smo si člani filmskega kluba ogledali še prečudoviti film Fa yeung nin wah (Wong Kar-Wai, 2000), ki je kot nekakšna čarovnija dopolnil prejšnjo filmsko izkušnjo.

Krst v duhu

Po obsegu in moči zmagujejo simulakri in zmaguje hiperrealnost.

Še naprej pa bo obstajalo to, kar ni stvar moči in kvantitete: élan vital. Hiperrealnost deluje po logiki ekspanzije, kar pomeni več podob, zaslonov, več podatkov in več dosega. Zmagovala bo, ker ima na svoji strani kapital, ugodje in navado.

O Bogu, ki je padel - 4. del

Janez Krstnik, ki je ljudi krstil z vodo, je rekel Jezusu, da bo on krstil ljudi v duhu. Ali ni danes ponovno čas za tako krstitev, ki nasprotuje simulakrom in ustvarjanju hiperrealnosti? Ali pa je to le naivna želja, ki se ne more uresničiti?

O Bogu, ki je padel - 3. del

Tretji del svojega odziva na tvoje pismo začenjam z vprašanjem, ki se nanaša na pomembno ugotovitev o naravi naših sodobnih življenj, do katere sem se dokopal.

Ugotovitev je tale: sistem družbenega življenja proizvaja trpljenje, ki ga nato individualizira. Posamezniku sporoča: ti si depresiven, ti imaš problem, ti moraš poiskati pomoč. Obenem čisto počasi nastaja okolje, v katerem je nenehna budnost edina legitimna oblika bivanja. Spanje je namreč čista izguba časa, saj takrat nihče ne dela, ne proizvaja, ne troši, ne generira podatkov.

O Bogu, ki je padel - 2. del

Danes prepoznavam življenje v spektakelski družbi na še bolj dramatičen način, kot ga je nekoč Debord. Na kaj mislim in zakaj je to pomembno za razumevaje dogodka, o katerem razmišljava?

O Bogu, ki je padel

Minea Rutar

Skoraj nikoli ne spremljam športnih dogodkov. Izjema so bili v zadnjih letih olimpijski nastopi Janje Garnbret (plezanje), Simone Biles (gimnastika) in nedavni nastop Ilie Malinin (umetnostno drsanje). Nisem jih iskala ali sploh želela spremljati, ker od ogleda takšnih nečloveško vrhunskih nastopov še nikoli nisem dobila nič dobrega ali koristnega. Posnetke sem našla nehote oziroma so posnetki našli mene, ker so se pojavljali v vseh novicah. Še nekaj dni po ogledu se običajno počutim kot eden manjvrednih primerkov človeške vrste; če so ti ljudje, vsi stari toliko ali manj kot jaz, zmožni takšnih presežnih nastopov in živijo takšna vrhunska življenja, kje je vrednost v mojem? Kako naj se sama pogledam v ogledalo, kaj naj si rečem? V čem naj vidim svojo vrednost? Jasno je, da naj bi jo videla v sebi, v svoji osebnosti, ali celo brezpogojno, ker mi kot človeku menda pripada. Morda bom kdaj prišla do te točke. Zagotovo pa kolektivno družbeno padanje v nezavest od navdušenosti ob spremljanju dosežkov olimpijskih prvakov pri doseganju tega cilja ne pomaga. Večino dni mi je nemogoče združiti v mislih družbeno investiranost v presežnost elitnih športnikov (torej več kot očitno polagamo družbeno vrednost teh ljudi v njihove brilijantne športne kariere, ne v njihove osebnosti) in po drugi strani pozive psihološke stroke in javnosti, naj človekova samozavest, samospoštovanje in samopodoba temeljijo na in izhajajo iz notranjosti. Niso pomembni dosežki, tako radi rečemo, ključno je, kakšni smo kot ljudje. Vrednost si torej prislužimo že s tem, da obstajamo. Vsi imamo pravico se dobro počutiti o sebi. Razen morda olimpijski prvaki. Njih imamo tako zelo radi, da si zaslužijo posebno mesto v teoriji motivacije ter v očeh javnosti. Oni imajo do dobrih občutkov o sebi ekstra pravico.

V tem duhu sem prejšnji teden zasledila posnetke in poplavo komentarjev v pričakovanju olimpijskega nastopa umetnostnega drsalca, ki je športnim navdušencem in - tako se zdi - vsem ostalim vzel dih.

Olimpijski up je bil enaindvajsetletni Ilia Malinin, umetnostni drsalec, ki premika meje mogočega in spreminja zgodovino umetnostnega drsanja.  Edini drsalec na svetu, ki mu je uspelo na tekmovanju uspešno izvesti četverni aksel, najzahtevnejši skok v umetnostnem drsanju. Prvak, znan po svojih saltah na ledu – element, ki je bil prepovedan skoraj pol stoletja, ker velja za enega najzahtevnejših in najnevarnejših akrobacij na svetu. Od leta 2023 je zmagal na vseh tekmovanjih, ki se je jih je udeležil. V svetu umetnostnega drsanja se zadnje tedne ni govorilo o dosti drugem kot o pričakovanju, da osvoji zlato olimpijsko medaljo, in to skorajda z levo roko (oziroma nogo). Sam sebi je nadel ime »Quad God« (Bog štirikratnih skokov). Je dvakratni svetovni in štirikratni državni prvak. Ko je Ilia v petek nastopil, se je zdelo, da nihče, vključno z njim, ne dvomi o tem, da se bo vpisal v zgodovino kot najboljši umetnostni drsalec.

Poslušati komentatorje v pričakovanju njegovega odličja mi je bilo skrajno neprijetno. Ko spremljam navdušenje nad športniki, ki so zmožni pod največjimi pritiski, na očeh celotnega sveta, izvesti najzahtevnejše podvige, osvajati medaljo za medaljo, pri tem pa ohranjati zdravo mero motivacije in se pod pritiski ne zlomiti , skorajda podvomim o vsem, kar vem o človeški motivaciji. Ekcesni pritiski po popolnosti – in kaj drugega kot to predstavljajo nastopi na Olimpijskih igrah? - , ki jih priznavajo prvaki sami (tako Janja kot Simone in Ilia so se na več točkah opisali kot perfekcionisti pod izjemnim bremenom pritiska celega sveta) bi naj bili uničujoči za motivacijo in uspešnost. Nastopanje v visoko ocenjevalnih situacijah, od rezultata v katerih pa je odvisno, kako se bo odzval cel svet, bi po vseh pravilih psihološkega delovanja moralo na motivacijo in uspešnost delovati paralizirajoče. Zmerna mera pritiska, ločevanje osebne vrednosti od uspeha ter razmejitev identitete od profesionalnih dosežkov – to v psihologiji poudarjamo kot dejavnike uspeha. Neznanski pritiski, zahteva po popolnosti, vrednotenje sposobnosti in vrednosti s strani občinstva – vse to naj bi bilo detrimentalno. 

Ko torej spremljam intervjuje, kjer se na piedestal povzdiguje posameznike zaradi njihovih presežnih spretnosti na ozkem izoliranem področju – izpopolnjevanju katerih so dobesedno posvetili svoje življenje, svoj um in svoje telo –, se tako vprašam o svojem poznavanju principov običajne človeške motivacije. In vprašam se, kaj je narobe z mano. Pod pritiski, neštetokrat manjšimi kot ti, s katerimi se soočajo vrhunski športniki, sem se sama zlomila davno, preden bi sploh dosegla kakršnokoli izjemnost. Mene paralizirajo povsem običajni akademski pritiski, medtem ko sedem let mlajši Ilia podira zgodovinske rekorde vrhunskega športa? Zelo naporno je takšno situacijo kognitivno restrukturirati sebi v prid. Vsi smo drugačni, me skušajo prepričati ljudje, ki jim zaupam te stiske. Ne moreš se primerjati z njimi, nič koristi nimaš od tega. Vsak je vreden po svoje. Ne morem si pomagati, da ne zavijem z očmi. Resno, kako naj kaj takega sploh verjamem po skoraj treh desetletjih izkušenj, da družbeno ne vrednotimo skoraj ničesar drugega kot vrhunskosti? Vsi smo enako vredni, toda le peščica je vredna toliko, da si zasluži javno pozornost in kolektivno evforijo. Le nekaj posameznikov smo družbeno pripravljeni zares »videti.« Vsi ostali si moramo vrednost, spoštovanje, samozavest in dobro predstavo o sebi zgraditi sami.

Z vsem tem v mislih je bila zadnja reč, ki bi jo pričakovala, da bom v soboto zjutraj po njegovem največjem nastopu življenja, zagledala novice, da je Ilia Malinin, bog štirikratnih skokov, razočaral svet. Ilia proti vsem pričakovanjem ni izvedele niti enega četvornega aksla, od sedmih načrtovanih je uspešno izvedel le tri skoke, dvakrat dobesedno padel po tleh in tako skupno dosegel osmo mesto na Olimpijskih igrah.

Svet je reagiral. »Popoln šok.« »Katastrofa.« »Nočna mora.«  »Najhujši zlom favorita v zgodovini Olimpijskih iger.« »Neverjetno.« In moj osebno najljubši povzetek celotne situacije: »Očitno tudi bogovi padejo.«

Znotraj ene same ure je isti človek, ki je bil pet dni nazaj »Bog«, postal »šokantna katastrofa«. Isti komentatorji, ki so se čudili »kakšni nečloveški podvigi mu uspevajo pod nečloveško količino pritiska,« skrajno začudeni in zmedeni ugotavljajo, »da je tudi on očitno le človek, ki mu je do živega prišel pritisk.

In prav ta stavek me spravlja ob pamet. »Saj je le človek.« Kot da smo to pravkar odkrili. Kot da je to nova informacija. Kot da pet dni nazaj to ni bilo relevantno, ko smo ga imenovali za boga. Takrat ta stavek ni bil potreben. Takrat je bil nadčloveški, zdaj je »le človek«, medtem ko smo hrepeneli po tem, da nam dokaže nasprotno. Tudi božanskost je očitno reverzibilna.

Čeprav večina komentatroejv zdaj usmerja prst v pretirane pritiske, s katerimi se je soočal, se nihče niti za trenutek ne ustavi in vpraša, kaj točno smo tukaj zgradili? Kakšen sistem enaindvajsetletniku naloži celotno težo nacionalnega ponosa, spodbuja njegovo samoimenovanje za boga, slavi vsak njegov stavek o perfekcionizmu in neskončnem trdem delu, potem pa - ko ta isti sistem producira točno tiste posledice, ki bi jih vsak razumen človek pričakoval - reagira z ničemer drugim kot z »neznanskim šokom«? V kakšnem svetu je to šok? Kako more biti to za kogarkoli presenečenje? 

Ilia je pred nastopom sam povedal vse. Povedal je, da »ima takšno osebnost, da mora biti vse popolno«. Da so elementi v umetnostnem drsanju tako prekleto zahtevni, da drsalca ena mikro napaka stane vsega. Da je na drsališču ves čas. Da mu mama ne dovoli, da bi bil len. Da so starši bili sesuti, ko leta 2022 ni kvalificiral za Olimpijske igre. Da mu je ta »neuspeh« leta 2022 dal motivacijo, da vsem dokaže, da so se zmotili. Da je moral svetu in sebi dokazati, da zmore nečloveško. To so stavki, ki bi jih vsak študent psihologije prepoznal kot učbeniški opis nezdrave motivacijske dinamike. Pogojno sprejemanje. Zunanja validacija. Profesionalni uspeh kot temelj samoidentitete. Potreba »dokazati se« kot glavno gorivo prizadevanja za uspeh.

In vse dokler to gorivo poganja rekorde, lačno opazujemo in občudujemo. Ko se zgodi točno to, kar bi se po vsej logiki moralo zgoditi, nihče ne pomisli, da je morda problem sistemski. Morda ni problem v tem, da »mu je pritisk prišel do živega« ali »da je bil preveč samozavesten«. Morda je problem v tem, da smo sistem zgradili tako, da enaindvajsetletnika imenujemo boga in nato se, ko tega standarda ne uspe vzdrževati, kolektivno pretvarjamo, da smo presenečeni. Pomirimo se (in njega) s sklicevanjem na njegovo človeškost in upamo, da bo naslednjič boljše.

In zdaj? Igra se nadaljuje. Njegova mama je rekla, da nekaj dni ne bo gledala posnetkov, ker je preveč vznemirjena. Komentatorji pravijo, da bo to izkušnjo zagotovo zmogel uporabiti kot motivacijo; da bo prišel nazaj močnejši. Da bo imel še veliko Olimpijskih iger, kjer se lahko dokaže.  V intervjuju je eden od trenerjev na vprašanje, »Ali ste zaskrbljeni za Ilio?« odrvnil, »Ne. Zaskrbljen sem za njegov nastop. Zanj nisem zaskrbljen, ker mu zaupam, da bo situacija pripomogla k temu, da se bo vrnil še močnejši.« Že naslednja novica je slavila rojstvo nove »legende smučarskih skokov.« 

Padec je dopusten samo, če mu sledi vrnitev. Zlom je sprejemljiv samo, če postane poglavje v zgodbi o premagovanju. Simone Biles se je zapisala v zgodovino gimnastike, ker se je po svoji dvoletni pavzi vrnila boljša kot kadarkoli prej in svetu dokazala, da je vsak neuspeh možno nadkompenzirati. V nasprotnem primeru je zgolj tragedija, zapravljen talent, svetovno razočaranje sebi in drugim.

Če je kaj pri vsem skupaj neverjetno, se mi to ne zdi drsalčev padec, pač pa odzivi nanj. Človek je pravkar doživel javni zlom na največjem možnem odru. Nihče v resnici ne more vedeti, kaj se je zgodilo v njegovi glavi, ko je nastopal. Niti kaj se tam odvija zdaj. Ne vemo, ali se bo vrnil močnejši. Nekaj mi daje slutiti, da se verjetno bo in svetu ponovno dokazal, da je vreden naziva »Bog«. In vse bo nazaj na svojem mestu. Če mu ne uspe… No, potem se bo v zgodovino namesto kot Bog umetnostnega drsanja zapisal kot »nedojemljiva polomija neuresničnega potenciala.« Nekateri bodo sklenili, da je bil pritisk prevelik, drugi da je bila kriva previsoka samozavest. Večina bo nanj pozabila. Rojena bo neka nova legenda.

Veliko bolj kot drezanje v razloge, kaj točno se je zgodilo na ledu v petek, me tako zanima razumevanje celotne konstrukcije vrhunskih športnikov kot neuničljivih herojev, ki presegajo meje mogočega. Mogoče ni šlo nič posebej narobe z njegovim nastopom onkraj običajne človeškosti. Mogoče je šlo narobe vse pred in za tem nastopom, ko smo si sploh dovolili človeka okronati za božanstvo, ker smo želeli verjeti pravljici, da je mogoče in zaželeno dosegati popolnost.

 

 

Draga Minea,

z velikim veseljem se lotevam branja tvojega izvrstnega besedila, ki dobro opisuje nekatere bizarnosti sodobnega športa v spektakelski družbi, pa tudi to, zaradi česar dnevno trpijo številni ljudje, gnani k treniranju svojih teles, da bi bili čim bolj samoaktualizirani.

Naj zato najprej povem nekaj, kar me ponovno zanima prav zaradi tvojega pisma, zanimalo pa me je tudi nekoč, ko sem bil mlad in sem bral to, kar je napisal Guy Debord v knjigi Družba spektakla.

Tudi bogovi padejo

Minea

Skoraj nikoli ne spremljam športnih dogodkov. Izjema so bili v zadnjih letih olimpijski nastopi Janje Garnbret (plezanje), Simone Biles (gimnastika) in nedavni nastop Ilie Malinin (umetnostno drsanje). Nisem jih iskala ali sploh želela spremljati, ker od ogleda takšnih nečloveško vrhunskih nastopov še nikoli nisem dobila nič dobrega ali koristnega. Posnetke sem našla nehote oziroma so posnetki našli mene, ker so se pojavljali v vseh novicah. Še nekaj dni po ogledu se običajno počutim kot eden manjvrednih primerkov človeške vrste; če so ti ljudje, vsi stari toliko ali manj kot jaz, zmožni takšnih presežnih nastopov in živijo takšna vrhunska življenja, kje je vrednost v mojem? Kako naj se sama pogledam v ogledalo, kaj naj si rečem? V čem naj vidim svojo vrednost? Jasno je, da naj bi jo videla v sebi, v svoji osebnosti, ali celo brezpogojno, ker mi kot človeku menda pripada. Morda bom kdaj prišla do te točke. Zagotovo pa kolektivno družbeno padanje v nezavest od navdušenosti ob spremljanju dosežkov olimpijskih prvakov pri doseganju tega cilja ne pomaga. Večino dni mi je nemogoče združiti v mislih družbeno investiranost v presežnost elitnih športnikov (torej več kot očitno polagamo družbeno vrednost teh ljudi v njihove brilijantne športne kariere, ne v njihove osebnosti) in po drugi strani pozive psihološke stroke in javnosti, naj človekova samozavest, samospoštovanje in samopodoba temeljijo na in izhajajo iz notranjosti. Niso pomembni dosežki, tako radi rečemo, ključno je, kakšni smo kot ljudje. Vrednost si torej prislužimo že s tem, da obstajamo. Vsi imamo pravico se dobro počutiti o sebi. Razen morda olimpijski prvaki. Njih imamo tako zelo radi, da si zaslužijo posebno mesto v teoriji motivacije ter v očeh javnosti. Oni imajo do dobrih občutkov o sebi ekstra pravico.

V tem duhu sem prejšnji teden zasledila posnetke in poplavo komentarjev v pričakovanju olimpijskega nastopa umetnostnega drsalca, ki je športnim navdušencem in - tako se zdi - vsem ostalim vzel dih.

Olimpijski up je bil enaindvajsetletni Ilia Malinin, umetnostni drsalec, ki premika meje mogočega in spreminja zgodovino umetnostnega drsanja.  Edini drsalec na svetu, ki mu je uspelo na tekmovanju uspešno izvesti četverni aksel, najzahtevnejši skok v umetnostnem drsanju. Prvak, znan po svojih saltah na ledu – element, ki je bil prepovedan skoraj pol stoletja, ker velja za enega najzahtevnejših in najnevarnejših akrobacij na svetu. Od leta 2023 je zmagal na vseh tekmovanjih, ki se je jih je udeležil. V svetu umetnostnega drsanja se zadnje tedne ni govorilo o dosti drugem kot o pričakovanju, da osvoji zlato olimpijsko medaljo, in to skorajda z levo roko (oziroma nogo). Sam sebi je nadel ime »Quad God« (Bog štirikratnih skokov). Je dvakratni svetovni in štirikratni državni prvak. Ko je Ilia v petek nastopil, se je zdelo, da nihče, vključno z njim, ne dvomi o tem, da se bo vpisal v zgodovino kot najboljši umetnostni drsalec.

Poslušati komentatorje v pričakovanju njegovega odličja mi je bilo skrajno neprijetno. Ko spremljam navdušenje nad športniki, ki so zmožni pod največjimi pritiski, na očeh celotnega sveta, izvesti najzahtevnejše podvige, osvajati medaljo za medaljo, pri tem pa ohranjati zdravo mero motivacije in se pod pritiski ne zlomiti , skorajda podvomim o vsem, kar vem o človeški motivaciji. Ekcesni pritiski po popolnosti – in kaj drugega kot to predstavljajo nastopi na Olimpijskih igrah? - , ki jih priznavajo prvaki sami (tako Janja kot Simone in Ilia so se na več točkah opisali kot perfekcionisti pod izjemnim bremenom pritiska celega sveta) bi naj bili uničujoči za motivacijo in uspešnost. Nastopanje v visoko ocenjevalnih situacijah, od rezultata v katerih pa je odvisno, kako se bo odzval cel svet, bi po vseh pravilih psihološkega delovanja moralo na motivacijo in uspešnost delovati paralizirajoče. Zmerna mera pritiska, ločevanje osebne vrednosti od uspeha ter razmejitev identitete od profesionalnih dosežkov – to v psihologiji poudarjamo kot dejavnike uspeha. Neznanski pritiski, zahteva po popolnosti, vrednotenje sposobnosti in vrednosti s strani občinstva – vse to naj bi bilo detrimentalno. 

Ko torej spremljam intervjuje, kjer se na piedestal povzdiguje posameznike zaradi njihovih presežnih spretnosti na ozkem izoliranem področju – izpopolnjevanju katerih so dobesedno posvetili svoje življenje, svoj um in svoje telo –, se tako vprašam o svojem poznavanju principov običajne človeške motivacije. In vprašam se, kaj je narobe z mano. Pod pritiski, neštetokrat manjšimi kot ti, s katerimi se soočajo vrhunski športniki, sem se sama zlomila davno, preden bi sploh dosegla kakršnokoli izjemnost. Mene paralizirajo povsem običajni akademski pritiski, medtem ko sedem let mlajši Ilia podira zgodovinske rekorde vrhunskega športa? Zelo naporno je takšno situacijo kognitivno restrukturirati sebi v prid. Vsi smo drugačni, me skušajo prepričati ljudje, ki jim zaupam te stiske. Ne moreš se primerjati z njimi, nič koristi nimaš od tega. Vsak je vreden po svoje. Ne morem si pomagati, da ne zavijem z očmi. Resno, kako naj kaj takega sploh verjamem po skoraj treh desetletjih izkušenj, da družbeno ne vrednotimo skoraj ničesar drugega kot vrhunskosti? Vsi smo enako vredni, toda le peščica je vredna toliko, da si zasluži javno pozornost in kolektivno evforijo. Le nekaj posameznikov smo družbeno pripravljeni zares »videti.« Vsi ostali si moramo vrednost, spoštovanje, samozavest in dobro predstavo o sebi zgraditi sami.

Z vsem tem v mislih je bila zadnja reč, ki bi jo pričakovala, da bom v soboto zjutraj po njegovem največjem nastopu življenja, zagledala novice, da je Ilia Malinin, bog štirikratnih skokov, razočaral svet. Ilia proti vsem pričakovanjem ni izvedele niti enega četvornega aksla, od sedmih načrtovanih je uspešno izvedel le tri skoke, dvakrat dobesedno padel po tleh in tako skupno dosegel osmo mesto na Olimpijskih igrah.

Svet je reagiral. »Popoln šok.« »Katastrofa.« »Nočna mora.«  »Najhujši zlom favorita v zgodovini Olimpijskih iger.« »Neverjetno.« In moj osebno najljubši povzetek celotne situacije: »Očitno tudi bogovi padejo.«

Znotraj ene same ure je isti človek, ki je bil pet dni nazaj »Bog«, postal »šokantna katastrofa«. Isti komentatorji, ki so se čudili »kakšni nečloveški podvigi mu uspevajo pod nečloveško količino pritiska,« skrajno začudeni in zmedeni ugotavljajo, »da je tudi on očitno le človek, ki mu je do živega prišel pritisk.

In prav ta stavek me spravlja ob pamet. »Saj je le človek.« Kot da smo to pravkar odkrili. Kot da je to nova informacija. Kot da pet dni nazaj to ni bilo relevantno, ko smo ga imenovali za boga. Takrat ta stavek ni bil potreben. Takrat je bil nadčloveški, zdaj je »le človek«, medtem ko smo hrepeneli po tem, da nam dokaže nasprotno. Tudi božanskost je očitno reverzibilna.

Čeprav večina komentatroejv zdaj usmerja prst v pretirane pritiske, s katerimi se je soočal, se nihče niti za trenutek ne ustavi in vpraša, kaj točno smo tukaj zgradili? Kakšen sistem enaindvajsetletniku naloži celotno težo nacionalnega ponosa, spodbuja njegovo samoimenovanje za boga, slavi vsak njegov stavek o perfekcionizmu in neskončnem trdem delu, potem pa - ko ta isti sistem producira točno tiste posledice, ki bi jih vsak razumen človek pričakoval - reagira z ničemer drugim kot z »neznanskim šokom«? V kakšnem svetu je to šok? Kako more biti to za kogarkoli presenečenje? 

Ilia je pred nastopom sam povedal vse. Povedal je, da »ima takšno osebnost, da mora biti vse popolno«. Da so elementi v umetnostnem drsanju tako prekleto zahtevni, da drsalca ena mikro napaka stane vsega. Da je na drsališču ves čas. Da mu mama ne dovoli, da bi bil len. Da so starši bili sesuti, ko leta 2022 ni kvalificiral za Olimpijske igre. Da mu je ta »neuspeh« leta 2022 dal motivacijo, da vsem dokaže, da so se zmotili. Da je moral svetu in sebi dokazati, da zmore nečloveško. To so stavki, ki bi jih vsak študent psihologije prepoznal kot učbeniški opis nezdrave motivacijske dinamike. Pogojno sprejemanje. Zunanja validacija. Profesionalni uspeh kot temelj samoidentitete. Potreba »dokazati se« kot glavno gorivo prizadevanja za uspeh.

In vse dokler to gorivo poganja rekorde, lačno opazujemo in občudujemo. Ko se zgodi točno to, kar bi se po vsej logiki moralo zgoditi, nihče ne pomisli, da je morda problem sistemski. Morda ni problem v tem, da »mu je pritisk prišel do živega« ali »da je bil preveč samozavesten«. Morda je problem v tem, da smo sistem zgradili tako, da enaindvajsetletnika imenujemo boga in nato se, ko tega standarda ne uspe vzdrževati, kolektivno pretvarjamo, da smo presenečeni. Pomirimo se (in njega) s sklicevanjem na njegovo človeškost in upamo, da bo naslednjič boljše.

In zdaj? Igra se nadaljuje. Njegova mama je rekla, da nekaj dni ne bo gledala posnetkov, ker je preveč vznemirjena. Komentatorji pravijo, da bo to izkušnjo zagotovo zmogel uporabiti kot motivacijo; da bo prišel nazaj močnejši. Da bo imel še veliko Olimpijskih iger, kjer se lahko dokaže.  V intervjuju je eden od trenerjev na vprašanje, »Ali ste zaskrbljeni za Ilio?« odrvnil, »Ne. Zaskrbljen sem za njegov nastop. Zanj nisem zaskrbljen, ker mu zaupam, da bo situacija pripomogla k temu, da se bo vrnil še močnejši.« Že naslednja novica je slavila rojstvo nove »legende smučarskih skokov.« 

Padec je dopusten samo, če mu sledi vrnitev. Zlom je sprejemljiv samo, če postane poglavje v zgodbi o premagovanju. Simone Biles se je zapisala v zgodovino gimnastike, ker se je po svoji dvoletni pavzi vrnila boljša kot kadarkoli prej in svetu dokazala, da je vsak neuspeh možno nadkompenzirati. V nasprotnem primeru je zgolj tragedija, zapravljen talent, svetovno razočaranje sebi in drugim.

Če je kaj pri vsem skupaj neverjetno, se mi to ne zdi drsalčev padec, pač pa odzivi nanj. Človek je pravkar doživel javni zlom na največjem možnem odru. Nihče v resnici ne more vedeti, kaj se je zgodilo v njegovi glavi, ko je nastopal. Niti kaj se tam odvija zdaj. Ne vemo, ali se bo vrnil močnejši. Nekaj mi daje slutiti, da se verjetno bo in svetu ponovno dokazal, da je vreden naziva »Bog«. In vse bo nazaj na svojem mestu. Če mu ne uspe… No, potem se bo v zgodovino namesto kot Bog umetnostnega drsanja zapisal kot »nedojemljiva polomija neuresničnega potenciala.« Nekateri bodo sklenili, da je bil pritisk prevelik, drugi da je bila kriva previsoka samozavest. Večina bo nanj pozabila. Rojena bo neka nova legenda.

Veliko bolj kot drezanje v razloge, kaj točno se je zgodilo na ledu v petek, me tako zanima razumevanje celotne konstrukcije vrhunskih športnikov kot neuničljivih herojev, ki presegajo meje mogočega. Mogoče ni šlo nič posebej narobe z njegovim nastopom onkraj običajne človeškosti. Mogoče je šlo narobe vse pred in za tem nastopom, ko smo si sploh dovolili človeka okronati za božanstvo, ker smo želeli verjeti pravljici, da je mogoče in zaželeno dosegati popolnost.